Dragoceni trdoživi nebodigatreba

Zamisel, o kateri se je še pred kakšnim letom govorilo bolj sramežljivo in s skopimi besedami, dobiva čedalje večji zagon in prerašča pilotne projekte, omejene na peščico znanstvenih inštitutov. Zagrizena tekmovalnost med ameriškimi raziskovalci se je naglo razširila tudi na Evropo, povsod finančno izdatno podprta od industrije. Nič čudnega, uspeh poskusov, kako iz rastline, ki velja za nekakšnega vsiljivca na urejenih vrtovih, pridobiti dragoceno surovino za izdelavo gume, obljublja bogate sadove.

Kljub temu nizozemska biologinja Ingrid van der Meer z univerze v Wageningenu prostodušno pove, da v pogovoru z navadnimi ljudmi ob omembi, s čim se ukvarja pri svojem delu, najpogosteje naleti na začudenje, meječe na nejevero. Kaj, iz navadnega regrata, ki je dober kvečjemu za občasno popestritev jedilnika, pridobiti surovino, ki naj zagotovi zanesljivejšo prihodnost cestnega prometa?

Takšen odziv je seveda razumljiv, saj večina regrat pojmuje predvsem kot trdovraten plevel, ki ne sodi na njihov okrasni vrt. In sploh, kako iz razmeroma majhne korenike regrata pridobiti dovolj snovi, potrebne za izdelavo velikih, težkih avtomobilskih gum?

Toda delovna skupina dr. van der Meer se ukvarja prav s tem: kako vzgojiti iz Kazahstana izvirajočo vrsto regrata, katerega korenika vsebuje mlečnati sok, iz katerega je mogoče izdelati kakovostno gumo za avtomobilske pnevmatike.

In pri tem početju nikakor ni osamljena. Vodstva največjih svetovnih izdelovalcev pnevmatik, kakršna sta Bridgestone ali Continental, so očitno presodila, da je zamisel dovolj obetavna, da raziskovalcem, ki jo poskušajo udejanjiti, namenjajo čedalje izdatnejšo finančno podporo.

Kajti prvi rezultati so spodbudni. Že med enim prvih pilotnih poskusov v ZDA so ugotovili, da je hektarski donos dragocenega mlečka iz novega regrata že primerljiv z donosom nasadov kavčukovca v tropskih predelih Azije. Poleg tega regrat uspeva tudi v manj rodovitni prsti, sploh ker je deležen novih in novih postopkov žlahtnjenja. Nemški raziskovalci so, denimo, vzgojili regrat, ki zraste do 30 centimetrov visoko, zdaj pa razvijajo vrsto, pri kateri bi listi namesto vstran rasli navzgor, da bi imeli »žetveni« stroji čim boljši oprijem.

Nujen nadomestek

V industriji pnevmatik, ki porabi približno dve tretjini vse na svetu izdelane naravne gume, so že dolgo zaskrbljeni zaradi popolne odvisnosti od plantaž kavčukovca v peščici držav jugovzhodne Azije, ki prispevajo levji delež k 25 milijard dolarjev (skoraj 19 milijard evrov) vredni letni proizvodnji naravne gume.

Dobrih sto let od izuma sintetične gume iz naftnih derivatov sta namreč tako cestni kot zračni promet še vedno življenjsko odvisna od edinstvenih lastnosti naravne gume, ki je še ni bilo mogoče zadovoljivo nadomestiti z umetno. Za izdelavo pnevmatike osebnega vozila je, denimo, potrebno od 10 do 40 odstotkov naravne gume, da je pnevmatika dovolj trpežna in elastična tudi pri nizkih temperaturah. Za težke tovornjake je delež naravne gume v pnevmatikah še višji.

In pri tolikšni odvisnosti od naravne gume je seveda upravičena bojazen, da bi nenaden silovit razrast glive, kakršen je zadušil poskuse gojitve kavčukovca v Braziliji (od koder to drevo izvira!), nekega dne lahko opustošil tudi nasade kavčukovca v jugovzhodni Aziji.

Od tod čedalje večji interes za čim prejšnje nadomestne plantaže – po možnosti na manj oddaljenih krajih. Cena kilograma gume je na začetku leta 2011 zaradi slabih vremenskih razmer v Aziji in še škodljivejših borznih špekulantov dosegla rekordnih 6 dolarjev (4 evre in pol), letos pa je cena zdrsnila na vsega dva dolarja, predvsem zaradi napovedi o ohlajanju kitajskega gospodarstva, ki je največji svetovni porabnik naravne gume.

K negotovim razmeram prispeva še dejstvo, da je za vzgojitev plantaže kavčukovca potrebno približno sedem let, v tem času pa se pridelovalci seveda poskušajo prilagajati tržnim razmeram – bodisi s povečevanjem bodisi s krčenjem nasadov. Veliki porabniki naravne gume pa si želijo čim bolj stabilne dobave po čim stabilnejši ceni. Navsezadnje drugi največji proizvajalec pnevmatik na svetu Michelin za naravno gumo na leto odšteje približno tretjino vsega denarja, namenjenega za surovine, manjši Pirelli pa tudi skoraj četrtino. Poleg tega povpraševanje po naravni gumi vztrajno narašča, zato je upravičena bojazen, da ga azijske države – na čelu s Tajsko in Indonezijo – kmalu ne bodo več zmogle zadovoljiti.

Lekcije zgodovine

Že po drugi svetovni vojni, ko je trgovina z Azijo skoraj povsem zamrla, so v ZDA, Evropi in tedanji Sovjetski zvezi kljub skromnemu donosu začeli gojiti tako imenovani kazahstanski (včasih imenovan tudi ruski) regrat, toda po obnovitvi svetovnih trgovinskih tokov so se proizvajalci gume spet naslonili na donosnejše azijske plantaže kavčukovca.

Tako je šele pred nekaj leti v igro znova stopil stari dobri regrat. Seveda ne navadni Taraxacum officinale, temveč z bioinženiringom prilagajan želenemu cilju. Ameriškim poskusom leta 2007 je že leto pozneje sledil projekt Evropske unije (DRIVE4EU) na Nizozemskem ter nedolgo zatem projekt raziskovalne skupine v Münstru v Nemčiji; vsi uživajo izdatno finančno podporo največjih svetovnih proizvajalcev avtomobilskih pnevmatik.

A medtem ko se ameriški raziskovalci poleg žlahtnjenja zavzeto lotevajo tudi genetske modifikacije regrata, se evropski tekmeci osredotočajo predvsem na njegovo žlahtnjenje, s katerim da je mogoče doseči marsikaj. »Sladkorna pesa je dober primer,« pojasnjuje dr. van der Meer, glavna koordinatorica omenjenega evropskega projekta. »Današnja korenika je orjaška, toda pri divjem predniku sladkorne pese je bila debela le za prst na roki.«

Potrebna je še učinkovita zaščita regratovega semena pred številnimi naravnimi »škodljivci« – mravljami, deževniki, mišmi. Po mnenju ameriških raziskovalcev bi bilo to mogoče doseči bodisi s posebnim zaščitnim ovojem, denimo iz gline, ali pa tako, da bi poleg regratovih semen posejali še sterilizirana semena kentuckyjske modre trave, ki naj bi škodljivce premamila, da namesto regratovih semen pojedo njih.

Kdo bo prvi

Raziskovalna skupina Katrine Cornish iz Ohia si je postavila cilj, da najpozneje leta 2020 izdela in izda podrobna navodila za vse velike in male gojitelje regrata, vključno z napotki za gnojenje, namakanje in žetev. Med dosedanjimi prostorsko omejenimi pilotnimi projekti so namreč ugotovili, da bi bilo mogoče na hektarju površine, zasejane z drugo generacijo »novega« regrata, pridobiti več kot 1500 kilogramov gume; to je povsem primerljivo z najuspešnejšimi azijskimi plantažami kavčukovca. Toda takšna količina je bila dosežena v idealnih pogojih, ki jih je zdaj treba preslikati na razmere na običajnih kmetijah.

V Nemčiji dr. Dirk Prüfer, vodja skupine raziskovalcev z univerze v Münstru in državno sofinanciranega Fraunhoferjevega inštituta za molekularno biologijo in ekologijo, trenutno sicer poskuša doseči precej manjši donos, a tudi njegov cilj je 1000 kilogramov gume na hektar novega regrata. Pa tudi ko bo ta cilj dosežen, bi bilo za pokritje vseh svetovnih potreb po naravni gumi samo z regratom treba posejati površino v velikosti Avstrije, opozarja dr. Prüfer.

Zato je jasno, da so sedanja mrzlična prizadevanja mišljena predvsem kot nujen dodatni vir surovine za gumo, in ne kot popolno nadomestilo za kavčuk. Kljub temu pa so vse raziskovalne skupine, ki se ukvarjajo s tovrstnimi projekti, zelo redkobesedne pri opisovanju procedure, kako natanko načrtno žlahtnjeni regrat spremenijo v surovino za naravno gumo. Znano je le, da rastlinam odrežejo koreniko, jo zmeljejo v kašo in ji dodajo vodo; vsi nadaljnji postopki, kako iz te zmesi nastanejo bloki naravne gume – razen dosledno poudarjanega podatka, da so lastnosti regratovega soka povsem enakovredne tistim iz naravnega kavčuka – pa so dobro varovana skrivnost. Tudi to je posledica tekmovalnosti med raziskovalnimi skupinami, ki poskušajo doseči isti cilj.

Kajti potencialni zaslužki bi bili astronomski. Zato ne preseneča odziv ameriških kmetovalcev, ki v nasprotju z zadržanostjo evropskih ne postavljajo veliko vprašanj, temveč po besedah profesorice Cornish predvsem eno: »In kdaj lahko začnem gojiti ta vaš regrat?«