Drevesa – ne le stroji za kisik, ampak družabna bitja

Skrivno življenje dreves: nemški gozdar Peter Wohlleben v knjižni uspešnici prikazuje življenje gozda kot velike povezane družine.

sob, 06.02.2016, 09:00
Na svetu gozdovi pokrivajo okoli 41 milijonov kvadratnih kilometrov ali 30,5 odstotka površine kopnega, od tega približno polovico v tropskih predelih. V Evropi gozd zavzema 1,6 milijona kvadratnih kilometrov oziroma 32 odstotkov, v Sloveniji pa z 10.900 kvadratnimi kilometri prerašča kar 60 odstotkov ozemlja. Po veliki poraslosti z gozdom je Slovenija takoj za Švedsko in Finsko tretja z gozdom najbolj porasla država v Evropi.

Po definiciji priljubljene spletne enciklopedije Wikipedije je gozd nepovezana unija dreves. Po prepričanju nemškega gozdarja Petra Wohllebna, ki s knjigo Skrivno življenje dreves: kaj čutijo, kako komunicirajo – odkritje iz skrivnostnega sveta že več tednov zaseda prvo mesto na Spieglovi lestvici knjižnih uspešnic, pa je gozd, prav nasprotno, združba tesno povezanih altruističnih bitij.

Od kod tolikšno nasprotje? Podrobnejši pogled v enciklopedijo ga takoj razblini, saj se omenjena definicija nanaša le na gozd v matematiki, v teoriji grafov, nikakor pa ne okrni posebnosti pogleda nemškega gozdarja. Ta močno odstopa od uveljavljenega pojmovanja gozda, ki ga večina doživlja predvsem kot gospodarski vir lesa in rekreacije, kot naravni vir gozdnih sadežev in sprostitve, kot domovanje neudomačljivih živali, kot vir kisika, v zadnjem času pa tudi kot ponor toplogrednega ogljikovega dioksida.

Peter Wohlleben, 51-letni alternativni gozdar, ki ima na skrbi 1200 hektarov gozda v območju Eifel nedaleč od Kölna, pa gozd in drevesa v njem vidi povsem drugače: kot tesno povezano družino posameznih dreves, ki se pogovarjajo, čutijo, simpatizirajo drugo z drugim in si pomagajo – skratka, kot skupnost socialnih bitij.

Jezik brez emocij

Da drevesa v gozdu komunicirajo med seboj, je sicer biologom že dolgo znano, a Wohlleben je verjetno prvi, ki je gozd kot socialno združbo predstavil slikovito in na laični javnosti dostopen način. Za številne biologe morda že kar preveč preprosto.

»Očitajo mi, ker pravim, da se drevesa pogovarjajo med seboj, ne pa, da komunicirajo, kot bi bilo znanstveno bolj ustrezno. Vendar namenoma uporabljam zelo vsakdanji jezik. Znanstveni jezik je povsem brez emocij. Ljudje ga niti ne razumejo ali pa njegovega sporočila ne dojemajo, kakor bi želel,« se na javnih pogovorih in predavanjih, ki se zadnje tedne kar vrstijo, brani gozdovom predani pisec. Doslej je objavil že 14 knjig, vse na temo gozdov. Prav s tokrat omenjano knjigo pa je bralcem razkril gozd v povsem novi podobi in številne med njimi tako rekoč razsvetlil.

»Odkar sem prebral Wohllebnovo knjigo, je pohod v gozd zame nekaj povsem drugega kot prej,« priznava Markus Lanz, v Nemčiji priljubljeni gostitelj televizijskih pogovorov. Knjigo, ki ga je navdušila, je od objave sredi avgusta lani kupilo že več kot 320.000 ljudi, z založbo Ludwig, ki jo je izdala, pa se založniki že dogovarjajo za prevod v devetnajst jezikov. V angleščini bo izšla septembra pri kanadski založbi Greystone Books v sodelovanju z inštitutom Davida Suzukija.

Www v gozdu

Kako se gozd, ki pokriva kar tretjino kopnega na našem planetu, kaže razsvetljenim po branju Wohllebnove knjige? Drevesa niso le velike rastline, ki nemočno ždijo prirasle v tla, ampak so družabna bitja, ki znajo šteti, se učiti in si zapomniti. In ne samo to. So bitja, ki skrbijo za bolne sosede in drugo drugega opozarjajo na nevarnosti. Kako jim to uspeva? »Z električnimi signali, ki jih pošiljajo prek omrežja gob in gliv,« pojasnjuje Wohlleben.

Ta omrežja, ki povezujejo korenine različnih dreves, označuje kot www. Medtem ko spletno omrežje povezuje svet, je to svetovno omrežje gozda, wood wide web. »Po tem omrežju, na primer, iz meni še neznanih razlogov drevesa v gozdu ohranjajo pri življenju tudi štore, ki so ostali še potem, ko so posamezna drevesa že desetletja ali celo stoletja prej propadla. Po koreninah jih hranijo s sladkorno raztopino,« omenja Peter Wohlleben, ki ga je gozd privlačil že od otroških let.

Za študij gozdarstva se je odločil, ko so ga v srednji šoli liberalno levo usmerjeni profesorji seznanili s takrat na plano prihajajočo problematiko uničevanja okolja. Ugotovil je, da je varstvo okolja njegovo poslanstvo, in sklenil študirati gozdarstvo. Po končanem študiju se je zaposlil v gozdarski upravi Severnega Porenja-Vestfalije.

Poslanstvo z razočaranjem

»Stara drevesa sem spreminjal v drva, hlode škropil z insekticidi in bil čedalje bolj nezadovoljen. Namesto da bi gozd ohranjal, sem ga uničeval. To spoznanje me je toliko bolj bolelo, ko sem hkrati odkrival, da se drevesa v gozdu ne obnašajo kot individualisti, ampak so predvsem skupnostna bitja. Povezana v omrežja si delijo vire in krepijo svoj obstoj,« pravi Wohlleben. Ob tem spoznanju ga je zaskrbela v Nemčiji prevladujoča gozdarska praksa redčenja gozda:

»Gozd umetno redčimo zato, da bi drevesa dobila dovolj sončne svetlobe in bi hitreje rasla. Toda s tem jih odrežemo od mreže preostalih dreves in v njih sprožimo prirojeni mehanizem odpora,« pojasnjuje Wohlleben. V zasebnih gozdovih v Švici, pa tudi v Nemčiji, kjer so za gozd skrbeli z ljubeznijo in »kjer so drevesa lahko skrbela drugo za drugega«, kot je povedal Wohlleben, je naletel na velika, mogočna, zdrava drevesa. »Z dvema drevesoma, ki so ju podrli, so si lahko kupili avto. V naših gozdovih pa smo si z dvema podrtima drevesoma kvečjemu prislužili za večerjo,« je potožil.

Proučevati je začel alternativne oblike gozdarjenja. Uvedel je pokopališče v gozdu – območje, na katerem so ljudje lahko pokopavali žare umrlih svojcev pod 200-letna drevesa, in tako upravi omogočil dohodek, ne da bi bilo za to treba posekati eno samo drevo. Toda šefom tako neobičajna praksa ni bila všeč. Ko se je zavzemal, da bi težko strojno opremo, ki poškoduje gozdno prst, zamenjali s konjskimi vpregami, so ga zavrnili.

Konji namesto strojev

Obupan se je po posvetu z družino odločil, da bo pustil službo in se odselil na Švedsko, a takrat mu je mesto Eifel dalo še eno priložnost. Pretrgali so pogodbo z državno gozdarsko upravo, gozd prevzeli pod svojo upravo in ga zaupali zagnanemu Wohllebnu. Ta je v gozd privedel konje in izgnal stroje, odpravil insekticide in začel eksperimentirati tako, da je več skrbi za gozd prepuščal samim drevesom. Ker ni bilo več visokih stroškov za drago tehniko in kemikalije, je gozd namesto izgube začel prinašati dobiček. A tudi to je imelo ceno: po desetih letih truda je Peter Wohlleben kljub uspehu izgorel in zbolel za depresijo. Da bi se je rešil, se je lotil pisanja knjige o skrivnem življenju gozda.

Kar je razkril, je številnim odprlo nov pogled na ta naš naravni vir, brez katerega ne bi mogli obstajati.

»Ti dve bukvi sta prijateljici,« je dejal novinarju New York Timesa med sprehodom po gozdu, potem ko ga je uspeh knjige potisnil na oder javne pozornosti. »Poglejte, kako se njune debele veje umikajo druge drugim – le zato, da si ne bi jemale sonca.«

Nekaj korakov naprej je pokazal na drug primer: da se, podobno kakor ljudje, tudi drevesa zgubajo, ko se postarajo: »Včasih je dvoje dreves v paru tako zelo povezanih s koreninami, da se, ko eno odmre, tudi drugo poslovi od življenja.«

Sicer pa poudarja, da je zdrav gozd srečen gozd. Ekološko prijazne gozdarske prakse niso le gospodarsko vzdržne, ampak prispevajo k blaginji in zdravju vsega planeta.

»Podobno kot v človeških družinah tudi v gozdu drevesa živijo skupaj kot družabne enote: starši skrbijo za otroke, se pogovarjajo z njimi, jih podpirajo, ko ti odraščajo, jih hranijo, negujejo, ko so bolni, varujejo pred pretirano vročino ali mrazom. Po zaslugi sodelovanja so drevesa v skupnosti zavarovana in lahko dočakajo visoko starost. Nasprotno pa posamezna osamela drevesa, podobno kot potepuški psi ali zapuščeni otroci, le stežka preživijo in večinoma ne dočakajo visoke starosti.«

Tako torej Peter Wohlleben v knjigi o skrivnem življenju dreves. Nauk tudi za ljudi je jasen: s sodelovanjem je mogoče doseči marsikaj, ne le v gozdu, ampak tudi med ljudmi.

Prijavi sovražni govor