Države plazov še ne jemljejo dovolj resno

Cilj je povečati kakovost življenja ljudi in varnost. Kdor živi v hribovitem svetu, je vedno v nevarnosti.

pet, 16.06.2017, 11:00

Ljubljana – Četrti svetovni forum o zemeljskih plazovih v Ljubljani z več kot 600 udeleženci iz okoli 50 držav je izzvenel v poudarku, da države plazov še ne jemljejo dovolj resno. Pogovarjali smo se s Petrom T. Bobrowskim s kanadskega geološkega zavoda in Qunlijem Hanom iz Unesca.

Poplave in plazovi se vsak trenutek nekje dogajajo, opozarjajo strokovnjaki, pri čemer Slovenija zaradi razgibane površine še zdaleč ni izjema. Ni naključje, da imamo v državi svetovni center odličnosti na področju plazov, neresno pa je, da obenem nimamo nobenega načrta preventivnih ukrepov, zemeljski plazovi in drobirski tokovi niso niti vključeni v prostorsko načrtovanje.

To je potrdil tudi Peter T. Bobrowsky s kanadskega geološkega zavoda, prihajajoči predsednik mednarodnega sveta za zemeljske plazove, ki je dejal, da je v Sloveniji na voljo veliko znanja za zmanjšanje nevarnosti in škode zaradi zemeljskih plazov. »Prvič sem v tem delu sveta, tu je odličen laboratorij za proučevanje plazov. Dokumentacijo imamo, lahko se veliko naučimo,« meni Bobrowsky.

Miloš Bavec, Qunli Han, Peter Bobrowsky in Matjaž Mikuš na Svetovnem forumu o zemeljskih plazovih. Foto: Blaž Samec/Delo

Qunli Han, visoki predstavnik Unesca in predsednik odbora za globalno promocijo mednarodnega programa za zemeljske plazove (IPL-GPC), je dodal, da se povpraševanje držav po podatkih o plazovih povečuje, zato je treba preiti od raziskav na projekte. »Zelo pomembno je pripeljati znanost nazaj na dnevni red,« pravi Han.

Pred konferenco je Bobrowsky izogibanje plazovitim območjem navedel kot prvo rešitev za preprečitev škode. Druga je zasaditev dreves z razvejenimi koreninami, tretja drenažni sistem. Najdražje so inženirske rešitve, denimo globoki piloti ali visoki zaščitni zidovi. »Najpomembnejše je izobraževanje, kako se izogniti plazovitim območjem in kako ne sprožiti plazenja. Bolj izobražena je javnost, manj je nevarnosti. Nekatere stvari pa so zunaj nadzora, denimo podnebne spremembe,« je naštel Bobrowsky.

Na konferenci smo slišali, da zemeljski plazovi v Sloveniji niso vključeni v prostorsko načrtovanje. Kako velika težava je to?

Bobrowsky: To je zelo pomembna sestavina prostorskega načrtovanja, vendar je enako kot v Sloveniji še v mnogo državah, tako razvitih kot državah v razvoju. To bi radi spremenili, pravzaprav je upoštevanje zemeljskih plazov v načrtovanju končni cilj naših prizadevanj. Začne se s spodbujanjem razmisleka tako v lokalnih skupnostih kot pri državnih in regionalnih oblasteh, radi pa bi, da se konča s sprejetjem zakonodaje o zemeljskih plazovih, ki bi predvidevala tudi oceno tveganja. Očitno je, da so razmere v vsaki državi vsaj nekoliko drugačne kot v drugih, ne zgolj politično, tudi geografsko.

Peter Bobrowsky. Foto: Blaž Samec/Delo

Slovenija je geografsko zelo razgibana, zato so plazovi tudi bolj pogosti.

Bobrowsky: Imate razgibana tla, plazovi pa so odvisni še od različne sestave tal, različnega izhlapevanja in tudi od morda tvegane uporabe zemljišča pri katerem od vaših sosedov. Skupnost za zemeljske plazove tako nima ene rešitve, ki bi jo predala vsemu svetu. Če bi bilo tako preprosto, bi najbrž vse takoj prepričali, da je pametno upoštevati tveganje plazu pri različni rabi zemljišč. Vsaka država mora tako proučiti lastne razmere, da izsledki pridejo v zakonodajo, pa morajo podatki skozi protokole in postopke. Ker plazov še nimate v zakonodaji, ni treba zganjati panike. Sčasoma bodo upoštevani tudi plazovi. To je namreč neizogibno. Pri vseh plazovih, ki jih imate, je to tudi najbolj učinkovita naložba. Bolje je načrtovati vnaprej in porabiti denar zdaj, kot kasneje odpravljati posledice. Pri tem pa je treba opozoriti, da ni mogoče preprečiti prav vse škode.

Da je ceneje preprečevati kot odpravljati škodo, je veljalo že za podnebne spremembe, pa se to le počasi uveljavlja.

Bobrowsky: Res je. Države so se zdaj vendarle začele odzivati, čeprav počasi. Vsaka mora izračunati, kako veliki bodo specifični učinki podnebnih sprememb. Na severu bodo učinki taljenja permafrosta povsem drugačni kot v podsaharski Afriki, kjer bo še manj vode. Vse vzame svoj čas, ljudje ne morejo najti vseh rešitev v dveh tednih, včasih niti v letu ne. Slovenija je v prednosti, ima forum strokovnjakov za plazove, veliko strokovnjakov doma in dobre povezave v tujini. Uporaba podatkov o plazovih in nevarnostih zaradi njih pa bo čedalje večja. Novi protokoli in rešitve za plazovita območja v Sloveniji niso daleč, o tem sem prepričan.

Veliko prijaznih besed ste namenili Sloveniji kot zibelki naravne in kulturne dediščine. Kje vse je pomembna?

Han: Na veliko področjih. Zelo pomemben je svetovni forum za plazove, ki je na visoki ravni. V marsikateri državi ni rešitev ali celovitih pristopov, kako upoštevati plazove v prostorskem načrtovanju. Vendar bodo z zbiranjem znanja, izmenjavo najboljših praks, vpogledom v kulturne in družbene učinke plazov ti gotovo postali del načrtovanja. Na Kitajskem je pred časom potres sprožil 1400 plazov, ki so povzročili ogromno škode. To je velik izziv, za velika gorska območja bo pozidavo treba na novo premisliti. Znanje s takih srečanj je tu zelo dobrodošlo. Slovenija je poleg tega zelo dejavna pri uveljavljanju konvencije o naravni in kulturni svetovni dediščini, vključena ima že tri območja in urejen geopark. Ta pristop je za Unesco zelo pomemben, upamo namreč, da v državah, kjer poteka hitra urbanizacija, ne bomo izgubili pomembnih naravnih območij.

Qunli Han, predstavnik Unesca v Ljubljani. Foto: Blaž Samec/Delo

Kaj menite o uveljavljanju postfaktične politike, ki zmanjšuje financiranje znanosti in raziskav? Kakšni so trendi?

Bobrowsky: Verjamem, da se vse dogaja ciklično. Ni prvič, da znanost v kateri od držav trpi zaradi zmanjšanega financiranja. Politika je zapletena, pridejo vojne in volitve, vse se nenehno spreminja. V našem kratkem življenju ne moremo zajeti vseh različic razmer. Hkrati so časi, ko upade financiranje enega področja znanosti, poveča pa se financiranje drugega. Včasih je manj denarja za znanost, pa več za zdravje, včasih dobi večji poudarek družboslovje, včasih naravoslovje. Govorim z veliko kolegi in večina jih pravi, da so letos razmere odlične. Je pa vse zelo heterogeno.

Han: Kljub fluktuaciji politik in premeščanju financiranja obstaja povečano zavedanje, da je znanost, z njo pa tehnologije in inovacije, temelj prihodnjega razvoja. To je dejstvo. Kako naj brez znanosti dosežemo dogovor o podnebnih spremembah? Ne smemo preveč skrbeti zaradi trenutnih razmer, na svetu je konsenz o pomenu znanosti, tehnologij in inovacij.

Zemeljski plazovi so resnejša stvar od postfaktične politike. Foto: Blaž Samec/Delo

Katero območje na svetu plazovi najbolj ogrožajo? So podnebne spremembe največja prihodnja grožnja?

Bobrowsky: Tega ne morem določiti, pa tudi grožnje so različne. Imamo območja z veliko gostoto ljudi in območja, kjer je veliko plazov, ni pa nobenega človeka. V Kanadi smo zaradi takih plazov izgubili veliko virov, zlasti dreves in rib. Drugod so plazovi uničili mostove, ceste in podobno. Kakor mi gledamo, je tveganje po vsem svetu. Pri tem niso vzrok za skrb le podnebne spremembe s hitrejšim izhlapevanjem vode, močnejšimi nalivi in dvigom morske gladine, plazove prav tako lahko sprožijo vulkani in potresi, še vedno pa tudi človekovi posegi. Kdor živi v hribovitem svetu, je vedno v nevarnosti. To je dogodivščina.

Sporočilo je, da je treba za spremembe na bolje sodelovati, širiti znanje in izobraževati ljudi?

Bobrowsky: To je zelo pomembno. Naš končni cilj pa je seveda izboljšati zdravje in varnost ljudi.

Prijavi sovražni govor