Tiskane izdaje
O tem, kako dobra je slovenska onkologija pri doseganju strokovnih in kakovostno-varnostnih ciljev, izmerjenih z uspešnostjo zdravljenja, in kako uspešno se spopada z ovirami, ki ji jih na razvojno pot postavljajo varčevalno usmerjeni vladni ukrepi, smo se pogovarjali s prof. dr. Janezom Žgajnarjem, ki osrednjo institucijo za zdravljenje raka pri nas, Onkološki inštitut (OI) Ljubljana, strokovno vodi že od novembra 2007.
Inventura dela, opravljenega v preteklem letu, je ponovno opozorila na velikanske obremenitve zaposlenih. Temu trendu, posledici staranja prebivalstva in s tem naraščanja števila onkoloških bolnikov, žal kadrovska zasedba in drugi pogoji dela, ki naj bi zagotavljali kakovost in varnost procesov zdravljenja, ne sledijo. Kot ugotavlja Žgajnar, so na inštitutu tudi lani naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. »Ne glede na rast obsega dela smo poskrbeli za vse bolnike, ki nam jih je uspelo umestiti še znotraj znosnih oziroma dopustnih čakalnih meja. Toda ti trendi se preprosto ne morejo in ne smejo nadaljevati v nedogled. V zadnjih petih letih je število ambulantnih pregledov naraslo za 15 odstotkov, število obiskov bolnikov za približno 30 odstotkov, število konziliarnih obravnav za 17 odstotkov … Na nekaterih novih, izredno pomembnih področjih, saj brez njih pogosto sploh ne more biti pravilnega izbora terapije – govorim o genetiki in molekularni diagnostiki – pa se je delež opravljenega dela v nekaj letih povečal za več sto odstotkov.«
Prevelik priliv bolnikov, premalo kadra
Med kadrovsko najbolj ogroženimi je sicer še vedno internistična onkologija, ki se ji pridružujejo nekatere nove dejavnosti (paliativa, genetsko svetovanje), pa tudi radiologija in zdravstvena nega. »Pojavnost raka narašča, prav tako priliv bolnikov, tako da moramo zaradi omejitev pri zaposlovanju v javnem sektorju delo na tistih področjih, kjer manjka kadra, zagotoviti s pomočjo študentov in drugih profilov.«
To je za terciarno institucijo nevzdržno, vendar OI ni edina zdravstvena ustanova, ki se spopada s takimi omejitvami. Trenutno jim primanjkuje približno 10 odstotkov ustreznega kadra, kar pa ni edini kadrovski problem. Vodstvom teh ustanov pri zagotavljanju nemotenih procesov dela, torej strokovno neoporečnega, kakovostnega in varnega zdravljenja, težav ne povzročajo le delovne razmere, ampak tudi regulatorni nesmisli, ki jih v našem javnem sektorju kar mrgoli.
Ker se državni program za obvladovanje raka uresničuje (pre)počasi, se še vedno vse preveč rutinskega dela pri onkološkem zdravljenju steka v Ljubljano, namesto, kot predvideva program, v druge zdravstvene ustanove po državi. Žgajnar zato poudarja, da bodo te ustanove morale bolj prevzeti nekatere rutinske postopke, kajti le tako bodo na inštitutu imeli več časa za terciarno dejavnost, ki jo na tem področju izvajajo edini v Sloveniji, torej za uvajanje novih oblik zdravljenja ter za izobraževalno in raziskovalno delo.
Trenutno več kot
»Slovenski raziskovalci izdatno prispevamo v skupno zakladnico znanja in ustvarjanja prihodnosti, nenazadnje pa zaradi kliničnih raziskav bolnikom nemalokrat zagotovimo dostop do oblik zdravljenja, še preden te postanejo splošno priznane oziroma del rutinskega zdravljenja,« pravi Žgajnar.
To ponazori s primerom: OI se je leta 2002 pridružil kirurški raziskavi o raku dojk, po kateri je bila uvedena praksa, da bolnicam ni bilo treba več odstraniti vseh pazdušnih bezgavk, če so bili zasevki še v mikroobliki – takšen pristop je postal del rutinskega zdravljenja šele desetletje kasneje. Sicer pa sodelovanje v raziskavi raziskovalca, tako sogovornik, »prisili k upoštevanju vseh ukrepov, spremljanju vseh postopkov, k izvajanju načel dobre klinične prakse. Sčasoma vse to lahko postane nezavedni del rutine in prispeva ne le k izidu zdravljenja, ampak tudi k bistvenemu izboljšanju kulture varnosti in strokovnosti v delovnem okolju.«
Rak dojk še vedno najpogostejši rak pri ženskah
Pojavnost raka na prsih, ki ni ena sama bolezen, saj obstaja več deset podtipov, ki zahtevajo individualno terapijo – še vedno nekoliko narašča, vendar se umirja. Toda rak dojk je tudi danes najpogostejši rak žensk pri nas; to diagnozo postavijo več kot 1300-krat na leto.
Najpomembnejši dejavnik za naraščanje pojavnosti raka dojk je staranje prebivalstva – k temu pa prispevajo še drugi epidemiološko dokazani razlogi, povezani predvsem z načinom življenja v razviti zahodni civilizaciji. Medicina si želi po eni strani zmanjšati umrljivost za to boleznijo, ki je velik zdravstveni problem in breme za celotno družbo, hkrati pa izboljšati kakovost življenja bolnicam ter jim omogočiti čim boljšo rehabilitacijo.
To je mogoče doseči z uspešno diagnostiko, z zgodnjim in učinkovitim zdravljenjem ter seveda s presejalnim programom, ki omogoča odkritje bolezni pri navidezno zdravi ženski, v fazi, ko je še verjetneje kot sicer ozdravljiva. »Po rezultatih pri petletnem preživetju bolnic po postavitvi diagnoze se Slovenija približuje najuspešnejšim, vendar je še veliko manevrskega prostora za izboljšave, zlasti pri odkritju bolezni v čim zgodnejšem stadiju, kajti premalokrat jo odkrijemo že takrat, ko v bezgavkah še ni zasevkov. Drugod v razviti Evropi so ti rezultati bistveno boljši, tudi umrljivost je manjša,« priznava Žgajnar.
Izboljšave so nujne v smeri hitrejše, pravočasnejše in bolj kakovostne diagnostike ter pri zagotavljanju sodobnega zdravljenja za vse prebivalce, saj Slovenija pri marsikaterem raku – predvsem pri tistih, pri katerih je zdravljenje razpršeno po državi – še vedno zaostaja za najboljšimi.
Čim manj
»Sicer pa je tudi pri raku dojke velik razvoj podpornega zdravljenja omogočil večje in bolj invazivne posege, ki včasih niso bili izvedljivi, danes pa ženskam vračajo življenje in njegovo kakovost. Tak primer je možnost rekonstrukcije dojke, ki je v Ljubljani zaradi odličnega sodelovanja s kliničnim oddelkom UKC za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline na res zavidljivi ravni. Takojšnje rekonstrukcije dojk se odvijajo tako rekoč vsakodnevno, opravimo jih približno 250 na leto,« pove prof. Janez Žgajnar.
Po njegovi oceni mora biti glavni izziv vsakega strokovnega direktorja onkološkega inštituta ne le zagotavljanje strokovno vrhunske obravnave bolnikov, ampak tudi izbrušenje centra v terciarnih dejavnostih, skupaj s skrbjo za onkološko problematiko na ravni celotne države. Nazoren primer je neurejena problematika uvajanja novih testiranj na molekularne značilnosti tumorjev; ta testiranja postajajo nujni del standardnega sodobnega histopatološkega izvida, ki je ključen za pravilno izbiro zdravljenja. Zato je onkološki inštitut plačniku, zavodu za zdravstveno zavarovanje, dal pobudo za ureditev tega problema na državni ravni. Iskanje rešitev se je že začelo in zdaj upajo na čim hitrejšo sklenitev dogovora o sistemski rešitvi.
