Dunajska univerza med najboljšimi na svetu v matematiki

Ljubljana − »Avstrija za raziskave in razvoj nameni 8,9 milijarde evrov na leto, kar je 2,8 odstotka bruto domačega proizvoda. Tudi Slovenija ima enak delež BDP za raziskave in razvoj.« To je na predstavitvi avstrijskega raziskovalnega okolja povedal rektor dunajske univerze dr. Heinz W. Engl.

Rektorja dunajske univerze je v ponedeljek gostil Institut Jožef Stefan, obisk pa je bil namenjen javni predstavitvi dunajske univerze, izobraževalne ustanove z 92.500 študenti, od katerih je skoraj tretjina tujih. Približno dve tretjini novoimenovanih profesorjev v zadnjem času je prav tako tujcev, med njimi je največ Švicarjev in Nemcev.

Dunajska univerza je najstarejša v nemško govorečem delu Evrope. Ustanovljena je bila leta 1365, dobrih pet stoletij in pol pred ljubljansko. Njen letni proračun znaša 500 milijonov evrov, tri četrtine sredstev pa zagotavlja vlada. Univerza ima, enako kot dvajset drugih javnih univerz v Avstriji, visoko stopnjo avtonomije. »Najpomembnejša je avtonomija,« je v pogovoru za Delo poudaril dr. Heinz W. Engl. Po izobrazbi je matematik, član Avstrijske akademije za znanost in ustanovitelj inštituta RICAM za računalniško in uporabno matematiko; rektor univerze je od leta 2011. Čeprav se mu mandat izteče konec leta, je že jasno, da bo vodil univerzo še drugi mandat, do 2019. Na nedavnih rektorskih volitvah je bil namreč spet izvoljen.

Dr. Engl, dunajska univerza slovi kot ena najboljših v Evropi in na svetu. Po tako imenovani šanghajski razvrstitvi je uvrščena visoko med prvih sto. Ste zadovoljni?

No, v matematiki smo po šanghajski lestvici na 36. mestu na svetu. Po drugih razvrstitvah smo med 30 najboljšimi univerzami v lingvistiki, prav tako smo med prvimi stotimi v naravoslovnih vedah. Morda so takšna razvrščanja nekoliko precenjena. Če namreč vrednotenje zajema celotno univerzo, potem ni najbolj natančno.

Na vaši univerzi študira 92.500 študentov. Je med njimi tudi veliko Slovencev?

Naši študentje so iz 140 držav, tudi iz Slovenije jih imamo 125, med njimi jih je veliko na doktorskem študiju. Da je dunajska univerza privlačna za študente zunaj Avstrije, kaže delež tujih študentov, ki je 27,7-odstoten po podatkih iz leta 2012. V primerjavi z letom 2011 se je ta delež povečal za 2,7 odstotka, medtem ko se je za dva odstotka zmanjšal delež avstrijskih študentov. Teh je več kot 67.000. Kar 8656 študentov je iz Nemčije in več kot 1500 iz Turčije. Študent, ki ni iz države članice EU, plača za študijski semester 720 evrov, za državljane članic pa je študij brezplačen.

V predstavitvi ste omenili, da tri četrtine finančnih sredstev v proračunu univerze zagotavlja vlada. Katere druge vire pa še ima univerza?

Celoten proračun je 500 milijonov evrov, od tega 350 milijonov dobimo neposredno od vlade, drugo pa so sredstva raziskovalnega sklada Evropske unije, znanstvenih fundacij in manjši del iz naslova sodelovanja univerze s podjetji.

Kakšne so možnosti sodelovanja med dunajsko univerzo in Institutom Jožef Stefan?

Na prvem mestu velja poudariti zgodovinske povezave med tema ustanovama. Fizik Jožef Stefan, po katerem je dobil inštitut ime, ima v galeriji slavnih na dunajski univerzi doprsni kip. Leta 1858 je bil habilitiran za profesorja višje matematike in fizike, v letih 1876 in 1877 pa je bil celo rektor dunajske univerze. Znan je tudi kot učitelj pomembnega avstrijskega fizika Ludwiga Boltzmanna. Njuno skupno delo je fizikalna Stefan-Boltzmannova konstanta.

Sodelovanje med inštitutom in univerzo danes poteka na raznih področjih, in sicer v fiziki pri projektu o funkcionalnih materialih, v bioanorganski kemiji pri proučevanju rutenija, zelo redkega kemijskega elementa, pomembnega pri zdravljenju raka. Prav tako sodelujemo v računalniški fiziki in pri objavah člankov, ki zadevajo skupne projekte.

Možnosti za sodelovanje je še več, denimo pri organski kemiji in molekularni biologiji, ki sta močni področji tako tu v Ljubljani kot na Dunaju, predvsem na tamkajšnji medicinski univerzi. Potencial je še v matematiki, čeprav IJS nima matematičnega oddelka, Avstrija pa je močna v tej vedi. Ker je uporabna matematika koristna pri razvoju inženirstva in znanosti, upam, da bomo vzpostavili dobre vezi na teh potencialno zanimivih področjih.

Kako se kaže uporabna vrednost matematike na primer v industriji?

Predstavim lahko nekatere projekte, ki sem jih izvajal, denimo naše sodelovanje z jeklarsko industrijo v Linzu. Ker v velikih talilnih pečeh poteka taljenje železove rude v tekoče železo pri visokih temperaturah in pri številnih kemičnih reakcijah, tega procesa ne moremo spremljati neposredno, lahko pa ga z uporabo matematičnih modelov.

To je tudi edini način za iskanje odgovorov na vprašanja, kaj se dogaja v peči in kako lahko vplivamo na procese, ki so tesno povezani s fiziko in kemijo. Fizikalni in kemijski procesi so lahko opisani z matematičnimi modeli, iz katerih poskušamo potem razviti algoritme, jih vnesti v računalnike in potem z nadaljnjo obdelavo dobiti informacije, kaj natanko se dogaja v talilni peči in kako bi lahko vplivali na procese. Razvijamo programsko opremo ali, kot pravimo, software za avstrijsko jeklarsko družbo Voest Alpine. Družba uporablja to programsko opremo za nadzor procesov in gradnjo novih železarn.

Prav tako veliko sodelujemo s podjetjem AVL iz Gradca, ki je največje na svetu za razvoj tehnologij in simulacij za potrebe največjih avtomobilskih tovarn. Za AVL razvijamo matematično programsko opremo, namenjeno konstruiranju avtomobilov. Za to nalogo na računalniku potrebujete matematične modele za opis tako rekoč vsega, od delovanja motorja, vibracij in vsega drugega.

Poleg industrije so uporabniki matematike in matematičnih modelov tudi finančni trgi; zlasti banke se opirajo na te modele pri oceni tveganj. Žal drži, da je svetovna bančna kriza deloma posledica tega, da so v bankah uporabljali matematične modele v situacijah, v katerih jih ne bi smeli, denimo za opisovanje tveganj pri derivatih določenih finančnih produktov. Pri nekaterih domnevah lahko uporabljamo matematične modele, če pa se uporabljajo zunaj njih, so rezultati napačni in pojavijo se problemi.

Ali sodelovanje med univerzo in industrijo poteka prek odcepljenih oziroma spin-off podjetij?

V Avstriji je treba za sodelovanje univerze ali inštituta z industrijo najprej pridobiti sredstva iz javnih programov. Tak program sodelovanja med raziskovalno sfero in industrijo intenzivno poteka, denimo, v okviru združenja Christiana Dopplerja. Pri dolgoročnih projektih, ki zadevajo temeljne raziskave za potrebe industrije, mora industrija prispevati polovico vrednosti projekta, preostalo pa se financira iz javnega programa za raziskave. Tako se začenja veliko sodelovanj. V naslednjem razvojnem koraku za potrebe industrije mora podjetje skleniti pogodbo z univerzo, celotne stroške pa nosi podjetje.

Pri tem se odpirajo zahtevna vprašanja, na primer, kdo je lastnik raziskovalnih rezultatov in patentov. Eden od korakov v sodelovanju med industrijo in znanstveno sfero je lahko ustanovitev odcepljenega podjetja, ki ga ustanovijo znanstveniki, pri čemer se pogajajo, denimo, o licenčnini, ki jo morajo plačati univerzi, če uporabljajo patente. Dober primer našega univerzitetnega spin-off podjetja je Ubimet, ki se ukvarja z meteorološkimi napovedmi vremena. V zadnjih letih je preraslo v družbo s tisoč zaposlenimi in podružnicami po svetu.

Ima dunajska univerza veliko odcepljenih podjetij?

Ne, nimamo jih veliko. Razmeroma lahko je ustanoviti spin-off podjetje in dobiti podporo za dve leti, toda potem pride težko obdobje, zato jih takrat veliko ugasne. Problem v Avstriji in verjetno tudi v Sloveniji je, da nimamo dovolj skladov tveganega kapitala, ni vlagateljev, ki bi bili pripravljeni na dolgoročno podporo takšnim odcepljenim podjetjem. Stopnja tveganja je namreč visoka, ker je težko napovedati, ali bodo raziskave, ki trajajo več let, na koncu pripeljale do uspešnega produkta. Vlagatelji pa bi radi imeli dobiček čim prej. V Avstriji je za zdaj stopnja uspešnosti spin-off podjetij prenizka, zato bi potrebovali semenski kapital za financiranje projektov po tem, ko sta prvi dve kritični leti že mimo.

Inštitut RICAM, imenovan tudi Radonov inštitut [po avstrijskem matematiku Johannu Radonu], je vaš »otrok«. Ustanovili ste ga leta 2003 v Linzu. Kakšen je njegov namen?

Naš namen je bil iz majhnih, a odličnih skupin na različnih področjih matematike oblikovati inštitut, v katerem lahko vse skupine sodelujejo pri skupnih temah. Zdaj imamo osem skupin, ki delajo skupaj na različnih aspektih matematike, tudi uporabne. Prav tako je bil naš cilj narediti inštitut mednarodno konkurenčen. Imamo namreč veliko postdoktorskih sodelavcev z vsega sveta. Približno 20 naših znanstvenikov je profesorjev v Nemčiji, Švici, Avstriji, Ameriki in na Kitajskem. Inštitut financira Avstrijska akademija za znanost – namenja mu tri milijone evrov na leto. Na njem dela 60 ljudi, ampak jaz nisem več direktor inštituta, ker sem zdaj rektor dunajske univerze.