Dve plati velikega dosežka

Slovenski raziskovalec Dragan Mihailović bo razvijal pomnilniško tehnologijo za kvantne računalnike.

Objavljeno
18. maj 2017 14.25
Dragan Mihailovič znanstvenik in raziskovalec Odseka za kompleksne snovi Instituta Jožef Stefan. Ljubljana, Slovenija 2.junij 2016. [Mihailovič Dragan,Jožef Stefan,instituti,znanstveniki,raziskovalci,znanost,raziskave,kvantni računalniki]
Jasna Kontler Salamon
Jasna Kontler Salamon
Prof. dr. Dragan Mihailović, na inštitutu Jožefa Stefana vodja odseka za kompleksne snovi in prvi slovenski dobitnik projekta Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za priznane raziskovalce, je dobil še en takšen projekt v kategoriji »proof of concept«. Ta je namenjen raziskovalcem, ki so že dobili projekte ERC, in sicer za razvoj komercialnega koncepta njihovih odkritij.

Mihailoviću je ERC sprejel projekt 'Ultrahitri gostotno valovni spomin za kvantno računalništvo', ki izhaja iz njegovega projekta ERC, v katerem je raziskoval prehode, ki potekajo na ultrahitri časovni skali. Cilj projekta je, kot so zapisali v sporočilu IJS, »raziskati potencialno uporabo novoodkritega pojava v kvantnih elektronskih materialih za pomnilniško tehnologijo, ki bi omogočala izjemno visoke hitrosti in nizko porabo energije«. Projekt bodo izvajali na IJS ter v centru odličnosti Nanocenter.

Z nekaj vprašanji o projektu smo se obrnili na prof. dr. Mihailovića. Ta je najprej opisal, kakšna je bila pot do pridobitve projekta: »Pri projektu AdG (advanced grant), ki se bo kmalu iztekel, smo odkrili nekaj uporabnega. Zato je bilo treba narediti nekaj nujnih korakov, da bi demonstrirali koncept in realno uporabnost tehnologije, ki je nastala iz temeljnih raziskav. ERC za tak primer namenja posebne projekte PoC (proof of concept). Da se kandidat lahko prijavi na PoC, mora najprej dobiti osnovni projekt ERC za temeljne raziskave. Potem mora na njem odkriti nekaj uporabnega. Na koncu pa mora napisati prijavo, ki je podobno strogo recenzirana kot drugi projekti ERC. V mojem primeru je bilo udeleženih pet recenzentov.«

Od dr. Mihailovića smo izvedeli, da je pridobljena vsota razmeroma skromna, 150 tisoč evrov za leto in pol, saj so to »strogo namenska sredstva, namenjena postaviti koncepta komercializacije«. Po njegovih besedah gre pri tem projektu za »delo, ki vodi k demonstraciji tehnološkega koncepta, izdelavo prototipov in zaščiti intelektualne lastnine«.

Nepričakovan (a le za tistega, ki ne pozna njegovih stališč o slovenski raziskovalni politiki in posledično izgubljenih razvojnih priložnostih, ki jih je večkrat predstavil tudi v Delu, nazadnje julija lani v Sobotni prilogi) je Mihailovićev odgovor na naše vprašanje, zakaj se je odločil s tem projektom kandidirati na razpis ERC: »Financiranje znanosti v Sloveniji je tako na dnu, da je zelo težko delati svetovno konkurenčne raziskave brez nenehnih naskokov na vsa mogoča sredstva. Naj vas spomnim, da je vlada agencijo za tehnologijo (TIA, op. p.) – iz katere bi tovrstne raziskave lahko financirali – pred časom ukinila.« Prof. dr. Mihailović ugotavlja, da takšne razmere raziskovalce silijo, da zapravljajo čas (in s tem izgubljajo konkurenčnost) s projekti, ki imajo malo možnosti za uspeh.

Zgodba o novem uspehu enega najboljših slovenskih raziskovalcev torej nima samo svetle plati. To pa bi moral biti dodaten razlog, da mu pozorno prisluhnejo tisti, ki odločajo o financiranju in organiziranju slovenske znanosti. Naj spomnimo, da je omenjeno nacionalno tehnološko agencijo najverjetneje pokončalo predvsem to, da nikoli ni imela dovolj pristojnosti (vsaj ne v primerjavi s tovrstnimi tujimi agencijami), poleg tega so jo z ministrstva za znanost prenesli na ministrstvo za gospodarstvo.