Tiskane izdaje
Najprej torej zadnja, čisto sveža novica, objavljena v reviji Nature: inovativna tehnika izdelave učinkovitega cepiva je v celoti zaščitila opice pred virusom HIV. Kakor je znano, tradicionalna cepiva praviloma »usposobijo« imunski sistem, da se lahko začne boriti z okužbo. Raziskovalci kalifornijskega Scrippsovega inštituta pa so spremenili odsek deoksiribonukleinske kisline (DNK) opic in tako njihovim celicam vcepili zmožnost učinkovitega spopada z virusom HIV.
Avtorji raziskave so z doseženim rezultatom nadvse zadovoljni pa tudi vrsta drugih strokovnjakov, ki pri eksperimentu ni sodelovala, meni, da je izvirna zamisel vredna »resnega razmisleka«.
In kakšna je pravzaprav ta zamisel? Strokovnjaki so v zdrave mišične celice opic z gensko terapijo vstavili nov odsek DNK. Ta novi odsek je vseboval navodila za izdelavo orožja za nevtraliziranje virusa HIV, ki se nato ves čas sprošča v krvni sistem.
Eksperiment je pokazal, da so bile opice po tem posegu najmanj 34 tednov zaščitene pred vsemi vrstami virusa HIV, celo pred najpotentnejšimi, kakršne se razvijejo pri kronično okuženih bolnikih. Zato so raziskovalci prepričani, da bi bilo to tehniko mogoče uporabiti tudi pri ljudeh, ki so že okuženi z nevarnim retrovirusom.
»Od vseh dosedanjih poskusov smo se zagotovo najbolj približali univerzalni zaščiti pred virusom HIV,« je prepričan glavni avtor študije, profesor Michael Farzan. »Seveda se zavedamo, da je pred nami še veliko ovir, zlasti v zvezi z varnostjo po tej metodi zdravljenih ljudi, toda kljub temu mislimo, da smo dosegli velik uspeh.«
Izmuzljiva, vztrajno
Toda metoda odpira vrsto varnostnih vprašanj. Pri konvencionalnem cepljenju se imunski sistem odzove le takrat, kadar se znajde pred grožnjo. Pristop z gensko terapijo pa celice spremeni v svojevrstne tovarne, ki ves čas izdelujejo umetne pobijalce virusa HIV, dolgoročne posledice takšnega procesa pa seveda še niso ugotovljene.
Zato v skupini profesorja Farzana nameravajo čim prej, najpozneje v enem letu, poskusno cepiti bolnike, okužene z virusom HIV, ki iz različnih razlogov ne morejo jemati uveljavljenih zdravil.
Profesorica Nancy Haigwood z Medicinske fakultete Univerze v Oregonu se s takšnim načrtom načeloma strinja: »Dokler nimamo učinkovitega cepiva, ki bi izzvalo široko imunsko zaščito in preprečilo okužbo, in dokler takšnega cepiva ni niti na vidiku, je zamisel o močni, cepivu podobni stalni zaščiti pred virusom HIV z gensko terapijo prav gotovo vredna vsega upoštevanja.«
Podobnega mnenja je dr. Anthony Fauci z Ameriškega nacionalnega inštituta za zdravje: »Če bi se nam posrečilo zajeziti okužbo z virusom HIV brez vsakodnevnega jemanja protiretrovirusnih zdravil, bi bilo to zagotovo zelo pozitivno. Ne samo zaradi visoke cene tovrstnih zdravil, ampak tudi zaradi številnih negativnih stranskih učinkov takšnega vseživljenjskega zdravljenja, ki od okuženega zahteva strogo disciplino iz dneva v dan. Tokratna inovativna raziskava je zato pomemben korak h končnemu cilju: pri kronično okuženih bolnikih spraviti virus HIV pod popoln in stalen nadzor, z znamenji popuščanja.«
Evolucijska slabitev virusa
Na znameniti oxfordski univerzi pa so le dober mesec prej predstavili izsledke temeljite raziskave samega virusa HIV, ki prav tako prinašajo nekaj razlogov za optimizem. Z obsežno znanstveno študijo, objavljeno v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, so namreč ugotovili, da tudi nevarni retrovirus med stalnim prilagajanjem človeškemu imunskemu sistemu po vsem sodeč počasi, a vztrajno izgublja svojo moč.
Ta proces se med drugim kaže tako, da virus HIV potrebuje več časa za razvoj v aids, to pa seveda lahko olajša prizadevanje strokovnjakov za dokončno zajezitev pandemije. Po mnenju nekaterih virologov utegne virus HIV med nadaljnjo evolucijo sčasoma postati celo »skoraj povsem nenevaren«.
Po svetu je s tem retrovirusom okuženih že več kot 35 milijonov ljudi. V njihovih telesih poteka neusmiljen spopad med njihovim imunskim sistemom in nevarnim virusom. Toda ta je mojster prikrivanja in zavajanja: hitro in zlahka mutira in se tako nenehno prilagaja in izogiba imunskemu sistemu.
Občasno pa se z njim okuži človek, ki ima posebno močan imunski sistem. »Takrat se virus znajde ujet med skalo in trdim terenom,« pojav slikovito pojasnjuje profesor Philip Goulder z oxfordske univerze. »Za preživetje se mora bodisi povsem sploščiti bodisi kako drugače spremeniti, za to pa seveda plača ustrezno ceno.«
»Ustrezna cena« je njegova omejena zmožnost repliciranja, to pa pomeni, da postaja manj nalezljiv in potrebuje več časa, da povzroči aids. Takšen oslabljen virus se nato prenaša na druge ljudi in začne se upočasnjevani cikel širjenja oslabljenega virusa HIV.
Avtorji študije so ugotovili, da ta proces očitno že poteka v Afriki. Primerjali so namreč razmere v Bocvani, kjer virus HIV že dolgo razsaja, in v Republiki Južni Afriki, kjer se je pojavil desetletje pozneje.
»In ugotovitve so osupljive: v Bocvani je njegova zmožnost repliciranja že za desetino manjša kakor v Južni Afriki,« je navdušen dr. Goulder. »To se dogaja pred našimi očmi, in to s presenetljivo naglico. Virus očitno izgublja svojo moč, zato lahko upravičeno upamo, da nam ga bo nazadnje uspelo dokončno premagati.«
Dodatni učinek zdravil
Na ugotovljeno slabitev virusa očitno vplivajo tudi predpisovana protiretrovirusna zdravila. Ta namreč prvenstveno napadajo najvirulentnejše oblike virusa HIV, zato bolje uspevajo njegove milejše oblike.
»Pred dvajsetimi leti je virus za razvoj v bolezen potreboval deset let, v Bocvani pa danes za razvoj v aids potrebuje že 12 let in pol,« pojasnjuje profesor Goulder. »Na prvi pogled je to razmeroma majhna, postopna sprememba, toda če pogledamo celotno sliko, je ta sprememba v resnici zelo hitra. Sploh ker se proces upočasnjevanja in slabitve očitno nadaljuje.«
Seveda je tudi oslabljeni virus še vedno nevaren in lahko povzroči aids, toda omenjena ugotovitev je vendarle zelo spodbudna. »Če se bo trend slabitve virusa nadaljeval, bomo v prihodnje morda priča koreniti spremembi po vsem svetu – dlje trajajočemu bolezenskemu stanju, ki bo hkrati vse manj nalezljivo,« meni profesor Jonathan Ball, molekularni virolog z Univerze v Nottinghamu. »Teoretično bi to pomenilo, da bomo ljudje kot celota postali bolj odporni proti virusu HIV, kakor smo danes, dokler virus nazadnje ne bo postal povsem nenevaren.«
Takšni evolucijski procesi so se v preteklosti že dogajali, toda trajali so zelo zelo dolgo, se strinja dr. Andrew Freedman z Univerze v Cardiffu. »S primerjavo epidemij v dveh afriških državah je avtorjem izjemno zanimive študije uspelo pokazati, da virus z evolucijo izgublja svojo moč in postaja vse manj nalezljiv. In da v tem procesu pomembno vlogo igrajo tudi protiretrovirusna zdravila. Oba učinka skupaj pa lahko odločilno prispevata h končni zmagi nad epidemijo virusa HIV.«
Seveda je do tega končnega cilja še »strašno dolga pot«, toda ob številnih znanstvenih prizadevanjih je mogoče »s precejšnjo gotovostjo pričakovati še druge pozitivne dogodke. Ne nazadnje lažji in širši dostop do uveljavljenih zdravil in naposled celo morebitno izdelavo zares učinkovitega cepiva.«
