Tiskane izdaje
Ponavadi si predstavljamo antični Rim kot svet belih marmornih kipov, nepobarvanih, v svetlem kamnu svetlikajočih se templjev in drugih zgradb. Bilo pa je povsem drugače: rimski svet je žarel v številnih barvah in barvnih odtenkih. Tudi rimska kolonija Emona (danes Ljubljana) je bila del tega živobarvnega sveta. Emonci so krasili svoje domove s kontrastnimi stenskimi poslikavami in štukaturami, celo nagrobniki na okoliških pokopališčih so bili pobarvani.
Ne samo laiki, tudi strokovnjaki so bili dolgo prepričani, da so bili kipi, reliefi in stavbe grške ter rimske antike nepobarvani. To prepričanje je izviralo iz renesanse in ideja »čiste«, ne samo fizično, ampak tudi ideološko monohromne antike je bila trdno zakoreninjena. V poznem 18. stoletju pa je postalo jasno, da je bil precejšen del antičnih arhitektur in kipov bogato obarvan. Izkazalo se je, da je bil antični svet veliko bolj pisan – in raznolik, tudi umazan in kičast – kot je veljalo dotlej. Odkritja so povzročila nemalo ogorčenja, tako da so razprave o obstoju, naravi in obsegu polihromacije v antičnem svetu prenehale šele v prejšnjem stoletju.
Vendar pa so se antične žive barve do danes le redko ohranile. V največ primerih so skozi stoletja obledele, se sprale s površin in na videz povsem izginile. Zadnja leta arheološke artefakte in umetniška dela čedalje pogosteje preiskujemo z mikroskopom in morebitne sledi barv analiziramo. Razvoj sodobnih nedestruktivnih in mikrodestruktivnih tehnik je raziskave antičnih pigmentov še spodbudil, saj je zagotovil minimalno intervencijo v dragoceni izvirnik ter optimizacijo pridobljenih informacij ob čim manjšem vzorcu.
Analize pigmentov iz Emone
Prebivalci rimske Emone so za živobarvnost svojih domov, pomembnih mestnih objektov in skulptur skrbeli z rumeno, rdečo, oranžno, zeleno, modro, belo in črno barvo. Do danes se je na emonskih spomenikih, ki so stali na odprtem, praviloma ohranil le zelo majhen del prvotne poslikave, morda zgolj nekaj zrnc, včasih komaj vidnih s prostim očesom. To je posledica propadanja poslikav zaradi vrste dejavnikov: vremena, uporabe, časa itd. Stenske poslikave v notranjih prostorih pa so nam ohranile skorajda neokrnjen vpogled v pisanost interjerjev pred 2000 leti.
V zadnjih nekaj letih smo sodelavci Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Zavoda za gradbeništvo Slovenije in Muzeja in galerij mesta Ljubljane izvedli vrsto raziskav emonskih pigmentov z različnih površin: stenskih poslikav, stebrov, nagrobnikov. Uporabili smo različne analitske tehnike, da bi pridobili čim širši spekter informacij o stratigrafiji barvnih plasti in s tem tehniki slikanja, vrsti uporabljenih pigmentov in veziv, pa tudi o stratigrafiji pripravljalnih plasti, ki jih sestavljajo različni ometi.
Dosedanji rezultati naših raziskav kažejo, da je bila pri poslikavah na stene navadno nanesena ena barvna plast, ki je rabila kot ozadje. Nanjo so bili naslikani različni motivi, kar se pod mikroskopom vidi kot sosledje več barvnih plasti. Najpogosteje je v barvni plasti uporabljena le ena vrsta pigmenta, nemalokrat pa zmes različnih. Na območju današnje Slovenije so do po zdaj pridobljenih podatkih v rimskem času uporabljali anorganske in naravne sintetične pigmente, tako imenovano egipčansko modro, zeleno zemljo, rdeči in rumeni oker, za rdeče odtenke cinober in svinčevo rdečo, za belo barvo pa svinčevo belo in apno.
Določanje pigmentov – najučinkoviteje jih identificiramo z ramansko mikrospektroskopijo – nam lahko pomaga tudi pri ugotavljanju avtentičnosti poslikav na predmetu. Nekateri pigmenti so namreč značilni samo za določena obdobja. Na primer, v antiki je bila za modro barvo običajno v uporabi egipčansko modra, eden redkih sintetičnih pigmentov uporabljanih v tem obdobju. Pri analiziranju barvnih plasti dveh poslikanih nagrobnikov iz ene Emoni bližnjih vasi na območju današnjega Iga nas je med drugim zanimalo, ali je poslikava res stara 2000 let. Ugotovili smo, da je uporabljen modri pigment ultramarin, ki se je množično uporabljal šele od 14. stoletja naprej. Spoznanje, da sta bila nagrobnika pobarvana pozneje, je potrdila prisotnost titanove bele, sintetičnega pigmenta, ki so ga začeli uporabljati šele po letu 1920.
Za manj denarja manj muzike
Stenske in stropne poslikave zasebnih hiš so na našem območju izdelovale skupine potujočih mojstrov, ki so s seboj nosili primere modernih vzorcev. Naročnik si jih je ogledal, izbral pravega in naročil poslikavo sobe. Mojstrov v skupini je bilo več, njihovo znanje različno, od tega pa je bilo odvisno tudi plačilo. V dokumentu iz leta 301, Dioklecijanovem ediktu o cenah (Edictum De Pretiis Rerum Venalium) je poklic slikarja, ki je slikal samo stensko podlago in ornamente (pictor parietarius), jasno ločen od poklica slikarja figuralike (pictor imaginarius). Slednji je bil veliko bolje plačan.
Poleg mojstra je bilo seveda treba plačati tudi material. Še posebej drage so bile barve. Mojster je sicer na svoje stroške lahko priskrbel osnovne, manj kontrastne barve, vendar so si naročniki pogosto želeli bolj nasičenih, močnih, živahnih odtenkov. Te – bistveno dražje – barve so morali priskrbeti sami.
Sodeč po raziskavah so po vsem območju nekdanjega Rimskega cesarstva za poslikave v glavnem vendarle uporabljali cenejše pigmente. Naši rezultati kažejo, da so prebivalci Emone prav tako kupovali cenejše pigmente: rdeče in rumene okre, zeleno zemljo, apneno belo ter umetni mineralni pigment, imenovan egipčansko modra. S tem so tudi v Emoni dosegli podobne barvne odtenke kot drugod, vendar so bile barve temnejše, manj nasičene in manj kontrastne. V nasprotju z Emono so bili v stenskih poslikavah v bližnji Celei (današnje Celje) uporabljeni dražji pigmenti, na primer rdeči pigment cinober.
Fin omet za podlago,
Pri nekaterih emonskih poslikavah najdemo dodatek drobljene keramike v prvi ali drugi plasti ometa. Te poslikave so verjetno iz prostorov, kjer so potrebovali materiale z večjo vodoobstojnostjo, na primer iz domačih kopalnic in javnih termalnih prostorov.
Običajno so ozadja in velike motive slikali na še moker omet, a fresco – iz česar smo dobili danes pogosto uporabljen izraz: freska. Tako je bila narejena večina rimskih stenskih poslikav na območju današnje Slovenije. Detajle, ki zahtevajo veliko časa, so običajno delali, ko je bil omet že suh. Takrat se barva težje oprime podlage, zato je moral mojster vanjo vmešati vezivo. Ta so bila bodisi organska, kot jajce, kazein, klej in podobno, bodisi anorganska, kot je apno, kar je značilno tudi za rimske poslikave z ozemlja današnje Slovenije.
Bernarda Županek, Katarina Toman Kracina, Muzej in galerije mesta Ljubljana
Sabina Kramar, Zavod za gradbeništvo Slovenije
Maja Gutman, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center
