Geologija je kot sestavljanka, kjer so vsi deli nujni

Letos mineva 70 let od ustanovitve Geološkega zavoda Slovenije. Kakšna sta bila njegova vloga in pomen v preteklih sedmih desetletjih in s kakšnimi izzivi se spopada zdaj, morda najbolje kažeta življenjski zgodbi dveh njunih sodelavcev oziroma sodelavk, enega, ki se poslavlja, in druge, ki svojo kariero tam zastavlja in razvija.

Ob visokem jubileju te ustanove, ki skrbi za raziskovanje trdnih materialnih temeljev naše »dežele«, tal, na katerih živimo, zato pobliže predstavljamo pot njegovih dveh letošnjih nagrajencev, dr. Bogdana Jurkovška, dobitnika letošnje medalje Marka Vincenca Lipolda za življenjsko delo, in dr. Nine Rman, dobitnice letošnje Lipoldove plakete za vrhunske znanstveno-raziskovalne dosežke v obdobju 2011–2016.

Dr. Bogdan Jurkovšek je sodelavec Geološkega zavoda Slovenije že več kot polovico obstoja zavoda oziroma dobrih 38 let. V tem času se je izkazal kot izkušen regionalni geolog in paleontolog, ki je s celostnim poznavanjem geologije slovenskega prostora pripomogel k uspešnosti številnih aplikativnih in znanstvenih projektov Geološkega zavoda Slovenije. Ob bližnjem odhodu v pokoj zapušča Geološkemu zavodu Slovenije poleg 445 bibliografskih del tudi do popolnosti urejen arhiv s terenskimi zapiski, kartami, in obsežno zbirko analiziranih vzorcev.

Vse to bo namenjeno generacijam mlajših sodelavcev kot vir podatkov, učbenik in delovni navdih, piše v utemeljitvi za podelitev Lipoldove medalje. Neuradno pa smo izvedeli, da je dr. Jurkovšek živi navdih mladim geologom že samo s svojo zavzetostjo in pristnim navdušenjem za geološko raziskovanje. Kaj ga je privedlo v geologijo?

»Naravoslovje me je zanimalo že od otroštva. Ko sem bil star deset, smo se iz Celja preselili na Rudnik pri Ljubljani. Nekje sem prebral članek o opuščenem premogovniku Klen pod Orlami, nedaleč stran od naše male vaške šole in takrat se je začelo,« je povedal za Delovo Znanost. Kar nekaj sošolcev me je redno spremljalo na »geoloških ekspedicijah« po bližnji in širši okolici. Z razmajanimi starimi bicikli so obvladovali velik del Slovenije. »Srednja šola, ki mi je ponujala največ geologije, je bila Rudarska tehniška šola v Ljubljani, nasproti filozofske fakultete, na kateri so nas poučevali tudi univerzitetni učitelji oddelka za geologijo. Tako je bilo nadaljevanje študija geologije ali rudarstva za veliko mojih sošolcev skoraj samoumevno,« pojasnjuje dr. Jurkovšek.

Na začetku sta ga zanimali tako mineralogija kot paleontologija, vendar je pozneje prevladala paleontologija. »Ko sem pripravljal diplomsko delo v rudniku Mežica in s fosili začel tudi v praksi vse bolj razumevati paleookolje in geološki čas, mi je postalo jasno, da bo to moja pot v prihodnosti, ali vsaj glavna usmeritev.«

Tri dni po diplomi se je zaposlil na oddelku za regionalno geologijo geološkega zavoda in mu ostal zvest do danes. »Imel sem srečo, da sem se pridružil ekipi odličnega geologa prof. dr. Stanka Buserja, nekaj let pozneje pa sem postal vodja geološkega kartiranja enega zadnjih listov Osnovne geološke karte 1:100.000, ki je bila takrat največji in najpomembnejši projekt na ozemlju nekdanje države.«

Ob treh dimenzijah še geološki čas

Osnovno geološko karto še vedno pomeni dokument, na katerem temelji večina drugih geoloških raziskav. Fosili, ki so dr. Jurkovška spremljali ves čas njegove kariere geologa in paleontologa, so po njegovih besedah »le del abecede, s katero lahko bolje razumemo kamen, pogledamo v preteklost in posledično še v prihodnost planeta. To je zelo pomembno, kajti pri geološkem kartiranju nimamo opravka samo s tremi dimenzijami, ampak tudi z geološkim časom.«

»Če človek dovolj dolgo raziskuje in poskuša rezultate raziskav predstaviti še drugim, se v skoraj štirih desetletjih nabere kar veliko zadev. Da se razumemo, to niso le rezultati mojega dela, ampak še veliko domačih in tujih sodelavcev,« poudarja dr. Jurkovšek, ki je prav v geologiji našel skupno točko s svojo ženo dr. Teo Kolar Jurkovšek, paleontologinjo, specializirano za raziskave izolirane fosilne mikrofavne v geoloških vzorcih.

»Nekako se dopolnjujeva,« pravi Jurkovšek. » Jaz sem bolj nemirnega duha, in ko neki problem razumem in rešim, že hitim k drugemu, ona pa me poskuša prepričati, da raziskavo tudi publiciramo.«

Objavljanje v čim bolj eminentnih svetovnih revijah je postalo v raziskovalnem svetu prvi pogoj za obstoj raziskovalca ali raziskovalne skupine, še pravi Bogdan Jurkovšek. »To pričakujejo od mene tudi vsi drugi sodelavci. Če bi bilo odvisno samo od mene, bi bilo objavljenih del verjetno manj.«

In na kaj je najbolj ponosen? »Ne vem. V trenutku raziskave mi je prav tista najljubša, če pa se ozrem malo nazaj, bi to verjetno bila knjiga Geologija Krasa iz leta 2013, ki sem jo napisal v soavtorstvu z ženo in hrvaško kolegico prof. Blanko Cvetko Tešović. Ne zato, ker bi bila velik znanstveni presežek, saj smo posamezne dele raziskav že prej objavili, ampak zato, ker sem na Krasu kot geolog preživel več kot 15 let, spoznal skoraj vsak kamen, vsako stezo in zdi se, da nam je uspelo v knjigi, ki je posvečena prebivalcem Krasa, na znanstven, in vendar dovolj splošno razumljiv način opisati geološko zgradbo te prelepe pokrajine.«

Drage so mu tudi raziskave 300 milijonov let starih fosilov rastlin, ki sta jih z ženo Teo našla ob gradnji vzhodne avtocestne obvoznice pri Bizoviku in jih predstavila v knjigi Karbonski gozd. Če pa se ozre na svetovni odziv raziskave, pri katerih je bil velik delež prav njegov, takoj poudari odkritje znamenite permsko-triasne meje na podlagi mednarodno priznanih kriterijev pri Žireh.

»Predstavitev apnenčevih plasti z zapisom te geološke meje, ki označujejo enega največjih izumrtij v zgodovini našega planeta pred 252 milijoni let, je doživela velik odziv tudi med lokalnimi prebivalci,« pove naš sogovornik. »Objava tamkajšnjega muzejskega društva, da bova s soprogo predstavila te plasti na terenu, je privabila v globoko zakotno grapo na obrobju žirovske doline množico ljudi in mislim, da so ponosni na svoj kraj tudi zaradi te geološke znamenitosti. To so odzivi, ki so mi v veliko zadoščenje za dolgotrajno, včasih tudi jalovo, raziskovalno delo.«

Iz raziskovalnega vlaka ni lahko izstopiti

Raziskovanje, tudi zelo dolgotrajno, je lahko, kot priznava naš sogovornik in dobitnik letošnje Lipoldove medalje, tudi brez učinka. Kaj je bilo tisto, kar si je želel narediti, pa mu v dolgoletni karieri ni uspelo? Namerava po bližnji upokojitvi še raziskovati?

»Zanimivo je, da imam veliko več načrtov kot kdajkoli prej v življenju in verjetno jih bom nekaj še uresničil. Preprosto izstopiti iz raziskovalnega vlaka se ne da,« ugotavlja dr. Jurkovšek in pove, da z ženo Teo nameravata prihodnje leto dokončati obsežno monografijo o konodontnih raziskavah v Sloveniji, v kateri bosta predstavila njune skupne več kot 30-letne raziskave te pomembne fosilne skupine, s katero geologi določajo natančno starost paleozojskih in triasnih plasti.

»To delo pričakujejo tudi kolegi v tujini, ki se ukvarjajo s takimi raziskavami, saj je geologija kot nekakšna sestavljanka. Če manjka en del, ni mogoče razumeti celote,« poudari dr. Jurkovšek.

Potrebujemo nove geološke karte

Kaj bi po njegovem mnenju v geologiji Slovenije morali še narediti?

»Po duši sem bil in ostajam regionalni geolog in iskreno si želim, da bi se našlo dovolj volje in denarja za izdelavo nove generacije geoloških kart Slovenije. Čeprav je Osnovna geološka karta 1 : 100.000 še vedno odličen in splošno uporaben dokument, je v desetletjih že nekoliko zastarela,« opozarja Bogdan Jurkovšek in poudari, da se geologija razvija tako hitro kot vse druge vede in nova znanja bi morali nujno vgraditi v nove karte, ki bi se izdelovale sistematično in z veliko discipline.

»Iz prakse vemo, da še tako moderna nadgradnja na zastarelo podvozje ni najboljša rešitev. In še nekaj, Osnovna geološka karta je bila kalilnica geoloških kadrov, skozi katero je moral vsak geolog, da se je, če po domače povem, izučil obrti razumevanja kamnin in njihove interpretacije v okolju in času. Šele potem jo je lahko suvereno uporabljal in nadgrajeval z drugimi bolj specialnimi raziskavami, ki sodijo na področje geologije. Mislim, da ta del ne manjka le nam, temveč tudi številnim drugim državam.«

Na vprašanje, ali imamo v Sloveniji dovolj geologov, naš sogovornik odkima.

»Ne. Z geologijo se zdaj srečujemo na vsakem koraku. Ne glede na to, da je Slovenija majhna država morajo geologi obvladovati svoje ozemlje enako kot v vsaki precej večji državi. Povrhu vsega Slovenija leži še na geološko zelo zapletenem ozemlju. Do prioritet v geologiji in s tem povezanim financiranjem raziskav pride praviloma takrat, ko je že prepozno. Danes so problem plazovi, jutri poplave, pojutrišnjem potresi itd. S pitno vodo in onesnaženjem se vsak dan srečujemo. Saniranje takih zadev je vedno precej dražje od preventivno dobrega poznavanja geologije,« poudarja.

In kakšna je njegova popotnica Geološkemu zavodu Slovenije ob vstopu v osmo desetletje?

»Želim mu vso srečo. Geološki zavod je mlad kolektiv z velikim raziskovalnim potencialom in menim, da danes tudi z dobrimi medsebojnimi odnosi. Morda ga bom prav zato zapustil brez bojazni za njegovo prihodnost. Zame osebno pa se končuje obdobje permanentnega tekmovanja za »raziskovalne točke«, dokazovanja odličnosti in čas vse nadležnejših administrativnih zahtev, ki z geologijo nimajo niti najmanjše zveze in so postali stalnica in nočna mora raziskovalcev tudi drugod po svetu,« še pove dr. Bogdan Jurkovšek.