Hitreje od ideje do klinične medicine

Evropski projekt, ki ga koordinira Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani v okviru instrumenta »teaming« programa Obzorje 2020, bo moral odigrati dve ključni vlogi. Pospešiti prenos temeljnih dosežkov v klinično uporabo, obenem pa z naložbami v razvoj in upravljanje znanja izboljšati uspešnost raziskovalne dejavnosti v širši srednji in jugovzhodni evropski regiji.

Ta program vključuje projekt Artemida (Advanced Regional Translation of Excellence into Medical Innovations for Delayed Aging), torej različne znanstvenoraziskovalne dejavnosti, s katerimi bi bolje obvladovali razširjene bolezni, ki ovirajo zdravo staranje v sicer zelo postarani Evropi; po ocenah naj bi namreč v poldrugem desetletju delež starejših od 65 let že presegel 20 odstotkov. Predvsem to življenjsko obdobje pa je pogosto obremenjeno z rakom, nevrodegenerativnimi, presnovnimi in drugimi boleznimi.

O tem, kakšni so operativni načrti za pripravo centra odličnosti za translacijsko medicino pri nas in tudi v širši regiji, smo se pogovarjali s prof. dr. Dušanom Šuputom, dekanom Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, in prof. dr. Samom Ribaričem z Inštituta za patološko fiziologijo.

Številni sodelavci in povezave

Kot pojasnjujeta sogovornika, v konzorciju projekta Artemida, pri katerem je bila s prijavo na razpis uspešna Univerza v Ljubljani, sodeluje več njenih članic: Medicinska fakulteta kot koordinatorica, Fakulteta za farmacijo, Biotehniška in Filozofska fakulteta s slovenskimi partnerji, poleg tega pa še UKC Ljubljana, Kemijski inštitut, Nacionalni inštitut za biologijo ter mala in srednje velika inovativno usmerjena podjetja, kot so Acies Bio, Vizera, Pristop, MG-Soft in Mesi.

Velja poudariti, da so znanstvenoraziskovalni sodelavci slovenskega konzorcija v projektu Artemida – za zdaj je predvideno, da bo trajal pet do šest let – že povezani z vrhunskimi raziskovalnimi ustanovami, kot so inštitut Karolinska iz Stockholma, evropski molekularni laboratorij iz Heidelberga in raziskovalne institucije iz Velike Britanije.

V drugi fazi, do leta 2020, je predvidena gradnja evropske mreže raziskovalno-inovacijskih ustanov v polju translacijske medicine pod mentorstvom svetovno priznanega švedskega inštituta Karolinska in evropskega inštituta za bioinformatiko EMBL-EBI. To sodelovanje bo potekalo z raziskovalnimi inštituti, zdravstvenimi ustanovami in razvojno-inovacijsko usmerjenimi podjetji iz Slovenije in še 25 evropskih držav. Za opisane dejavnosti bo v prvem letu vsak projekt prejel do 500.000 evrov, v naslednjih petih letih pa bo imel vsak center na voljo predvidoma 20 milijonov evrov. Iz Slovenije je bila sicer poleg ljubljanske univerze na evropskem razpisu uspešna tudi Univerza na Primorskem s projektom InnoRenew VoE, pri katerem bodo raziskovali obnovljive materiale in zdravo okolje.

Kakovostnega znanja je veliko, a je razdrobljeno, nakupi opreme pa niso vedno optimalni. V pogovoru s profesorjema Šuputom in Ribaričem je namreč prevladala ocena, da imamo v Sloveniji marsikje zelo dobre raziskovalne skupine, ki pa so razmeroma majhne in razpršene, zato tudi težave zaradi premajhne kritične mase raziskovalcev, ki bi omogočila lažjo povezavo med temeljnimi raziskavami in aplikacijo, torej translacijo ali prenos znanja v praktično uporabo. Enako velja za sicer visokozmogljivo, ponekod tudi precej amortizirano, a najpogosteje ne optimalno izrabljeno opremo. Tako naj bi, kot je načrtovano, poskrbeli za namensko nabavo in dostopnost res vrhunske opreme.

Ustanovili naj bi nekakšno osrednje središče za medicinske raziskave, kjer bi imeli na voljo ustrezno opremo za raziskave, od najbolj temeljnih na molekularni ravni pa vse do uporabnih izdelkov oziroma storitev.

Učinkovitejše kroženje znanja

Kot še omenjata sogovornika, raziskovalne aktivnosti delno ovira tudi naša zakonodaja. Tako pričakujejo, da bo raziskovanje v okviru projektov, vezano na evropsko zakonodajo, pomagalo hitreje premostiti nekatere administrativne ovire ne le pri nas, temveč v širši regiji; »teaming« in pospešeno kroženje znanja pa naj bi tudi hitreje postavila »most med evropskim severom in jugom«. Navsezadnje je treba pri tem upoštevati, da visokorazvite države, kot je Švedska, prav tako potrebujejo pretok raziskovalcev, in vedno so dobrodošli predvsem mlajši sodelavci iz drugih okolij. Ti naj bi po vrnitvi, razumljivo, bogatili svoje matično okolje z novimi znanji in izkušnjami, k temu cilju pa naj bi veliko prispevala prav mreža centrov odličnosti za translacijsko medicino.

Prav tako je predvideno, da bodo na novo oblikovani centri odličnosti za translacijsko medicino v nadaljevanju postali »samozadostni«. Možnosti za delo in razvoj si bodo morali zagotoviti s trženjem svojih izdelkov in storitev, s širjenjem mreže, skupnimi evropskimi projekti in drugimi aktivnostmi.

Dodana vrednost tako načrtovanega slovenskega centra za translacijsko medicino, ki je predviden na območju sedanjega kompleksa Medicinske fakultete na Vrazovem trgu 2 v Ljubljani, bo tudi v tem, da bo zagotavljal svetovalno in organizacijsko podporo drugim nastajajočim centrom v regiji; kako se uspešneje prijavljati na mednarodne razpise, opraviti premik od ideje do vlaganja patentov, sklepanja pogodb z industrijo in podobno.

V centru bo nekaj »velike skupne opreme«, ki bo na voljo raziskovalcem. Predvsem pa bodo, kot poudarjata sogovornika, razvijali model timskega raziskovalnega dela, za katerega je značilno sodelovanje ne samo znotraj ene ustanove in med njimi, temveč tudi mednarodno.

Odmik od slovenske razdrobljenosti

Odgovor na vprašanje, kako si razlagati že v preteklosti večkrat izražene namere o ustanavljanju centrov odličnosti v medicini, ki so tudi bili ustanovljeni, a niso zaživeli, in kaj je jamstvo, da bo tokrat drugače, je po mnenju prof. Šuputa treba iskati v značilni slovenski zaprtosti, pomanjkljivem sodelovanju širšega kroga raziskovalcev in številnih bolj ali manj znanih objektivnih in subjektivnih okoliščinah.

A če se omejimo na medicino, je pomanjkanje zavedanja o translacijski medicini še zlasti očitno, saj je pot od odkritja molekulskih mehanizmov prek raziskav na celicah, tkivih pa vse do človeka še zlasti zahtevna, interdisciplinarna in se zares približuje uporabni medicini v zadnjih fazah raziskav.

Tu kaže omeniti stališče ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH). Ta namreč, kot pojasnjuje dr. Šuput, jasno določa, da se z medicinskimi raziskavami ukvarjajo tudi strokovnjaki drugih strok in pogosto je njihovo sodelovanje v različnih projektih nujno. Vendar pa medicinske projekte lahko vodijo in so nazadnje odgovorni ter verodostojni razlagalci rezultatov raziskav le zdravniki.

Brez sodelovanja ni sodobnega raziskovanja

Prof. Šuput, ki se sicer poleg dekanskih obveznosti zaradi znanstvene radovednosti vsaj deloma še ukvarja tudi s toksinologijo (raziskovanjem učinkovin v strupih nekaterih bakterij, morskih živali itd.), je ob tem nanizal lastne »zgodnje izkušnje z raziskavami na živih organizmih, ki so jih vodile različne raziskovalne skupine zunaj medicinskih krogov«. Spominja se, kako so imeli tehniki in nekateri naravoslovci nemalo težav z načrtovanjem in izvedbo raziskav na živem tkivu in z interpretacijo opažanj, čeprav so bili vrhunski raziskovalci na svojem področju.

Po drugi strani pa prav ti raziskovalci z razvojem metod, tehnik in opreme omogočajo raziskave v biomedicini, o katerih je bilo nekoč mogoče le sanjati, se spominja sogovornik, ko opisuje, kako so s sodelavci pokojnega akademika prof. Roberta Blinca začeli uvajati raziskave z magnetno resonanco na IJS.

V tej smeri, z večjim sodelovanjem, hitrim pretokom znanja in novih idej, tudi razpis Obzorje 2020 skuša povečati evropsko konkurenčnost v razmerju do ZDA. In Slovenija s takšnim širšim regijskim sodelovanjem, kot je zdaj med drugim potrjeno z omenjenim projektom, dodaja po mnenju sogovornikov svoj konstruktivni prispevek k razvoju znanja in napredku medicine v Evropi.

Obnova medicinskega kompleksa ob Ljubljanici

Center odličnosti za translacijsko medicino naj bi umestili v novo stavbo ob Roški, to je nekdanja Lipičeva, kjer so – tudi zaradi gradnje novega mostu – zaradi popolne dotrajanosti del objektov že porušili. Ureditev tega dela sicer spada v program dolgoročnega razvoja kompleksa Medicinske fakultete in ti novi projekti bodo vsekakor dobra motivacija, da se delo pospeši.