Tiskane izdaje
Gaucherjeva bolezen spada v skupino več deset do zdaj znanih lizosomskih bolezni kopičenja. Gre za dedne presnovne motnje, pri katerih organizmu primanjkuje enega ali več specifičnih lizosomskih encimov. Pri gaucherjevi bolezni bolniki trpijo zaradi prirojenega pomanjkanja zelo pomembne beljakovine glukocerebrozidaze. Zaradi tega se v telesu, predvsem v jetrih, vranici in kostnem mozgu, pretirano kopičijo razgradljivi produkti maščob. Kolikor več je v celicah nakopičenih teh nerazgrajenih snovi, toliko težja je klinična slika in več težav imajo bolniki zaradi motenega delovanja organov oziroma organskih sistemov.
Gledano skozi prizmo današnjih možnosti sodobne biomedicine je zanimivo, kako podrobno je že pred skoraj 135 leti francoski zdravnik Phillippe Charles Ernest Gaucher prvi opisal znake te bolezni, ki se po njem tudi imenuje.
»Ob pregledu mlajše bolnice je natančno opisal večino kliničnih sprememb, ki jih zdravniki danes lahko potrdimo s sodobnimi diagnostičnimi postopki,« pravi v pogovoru o sodobni obravnavi te redke bolezni prof. dr. Samo Zver s kliničnega oddelka za hematologijo na UKC Ljubljana.
Redka, a neugodna dediščina
Gaucherjeva bolezen je sicer zelo redka. V zahodnem svetu odkrijejo enega bolnika na 50 do 100 tisoč ljudi. Približno takšno je razmerje tudi pri nas, kjer zdravijo 22 bolnikov, od tega dva mlajša.
V poročilih o razširjenosti bolezni po svetu pa je znana posebnost, da je bistveno pogostejša med pripadniki judovske skupnosti Aškenazi, kjer jo odkrijejo pri enem od 500 do 850 prebivalcev. Tako imajo strokovnjaki tudi veliko izkušenj z odkrivanjem, obravnavo in zdravljenjem bolezni, za katero je znano, kako se dedno prenaša, in jo delimo na tri glavne fenotipe, vendar ima, kot mnoge druge, veliko obrazov, tako da lahko le blago ali pa huje bremeni življenje obolelih.
Zmanjšana aktivnost encima glukocerebrozidaze namreč privede do kopičenja lipida glukocerebrozida v vranici, jetrih in kostnem mozgu. Običajno so pogosti zlomi kosti ter povečana jetra in vranica tudi prvi znaki, zaradi katerih zdravnik posumi na gaucherjevo bolezen.
Drugi znaki so hematološke in skeletne nepravilnosti, utrujenost, zapoznel telesni razvoj pri otrocih in nevrološke motnje. In vse to se lahko izrazi bodisi zelo blago in bolnik ne potrebuje zdravljenja, bodisi zmerno ali pa z najhujšimi nevrološkimi zapleti in zelo kratko življenjsko dobo. Bolezen ni ozdravljiva, vendar encimsko nadomestno zdravljenje bistveno izboljša počutje in zdravstveno stanje bolnikov.
»Na sicer zelo redko gaucherjevo bolezen zdravniki lahko pomislijo takrat, ko izključijo vse znane pogoste razloge za povečana jetra in vranico ter odkrijejo zmerne spremembe v krvni sliki, predvsem anemijo,« pojasnjuje dr. Zver.
Gaucherjeva bolezen se deduje avtosomno recesivno. Okvarjeni geni lahko prizadenejo oba spola, za razvoj bolezni pa sta potrebni dve okvarjeni kopiji. Če otrok podeduje kopijo okvarjenega gena samo od enega starša, ne bo zbolel, bo pa prenašalec recesivnega gena na svojega otroka, a le, če bo tudi partner prenašalec okvarjenega gena. Prenašalci imajo sicer manj encima, kot je običajno, vendar dovolj, da ne kažejo znakov bolezni.
Trije tipi bolezni
Medicinska stroka gaucherjevo bolezen deli na tri tipe. Pri prvem, ki je najpogostejši, se zaradi zmanjšane encimske aktivnosti lahko razvije anemija, to je pomanjkanje rdečih krvnih telesc, trombocitopenija, pomanjkanje krvnih ploščic, kar povzroča krvavitve, in nastanejo spremembe na že omenjenih notranjih organih, pa zmanjšanje kostne mase, krhkost in bolečine, kar vse se lahko pokaže v različnih starostnih obdobjih, včasih šele pri odraslih.
Pri drugem tipu se poleg povečanja jeter in vranice pojavijo še okvare centralnega živčnega sistema in mladi bolniki imajo praviloma kratko življenjsko dobo. Pri tretjem tipu so znaki podobni kot pri prvem, vendar so prisotne tudi nevrološke motnje, ki se z leti večajo. Na splošno povsod po svetu in tudi pri nas močno prevladuje bolezen tipa 1, nevropatološke motnje pa so na srečo redkejše. Pojavljajo se pri 5 do 10 odstotkih bolnikov.
Bolniki izurjeni
Kot razlaga prof. Zver, so sicer centralizirano urejeno zdravljenje z nadomestki encimov pozneje uredili tako, da bolnikom ni treba več dvakrat na mesec prihajati v bolnišnico po zdravilo, ampak to, predpisano na recept, lahko prevzamejo v lekarni in se zdravijo doma.
Poleg encimskega nadomestnega zdravljenja v obliki infuzij – pri nas sta na voljo dve zdravili, imigluceraza in velgluceraza alfa – naj bi predvidoma prihodnje leto dobili tudi zdravilo eliglustat v obliki kapsul. Pri slednjem pa ne gre za encimsko nadomestno zdravljenje, temveč že v osnovi za drugačen pristop.
Kapsula, ki deluje drugače
Kot pojasnjuje sogovornik, je to tako imenovano 'substrat reducirajoče zdravljenje' (SRT). Zdravila iz te skupine zmanjšujejo kopičenje glikolipidov, tako da v začetnem delu presnovne poti zavrejo delovanje encima, ki je odgovoren za sintezo glukocerebrozida v lizosomih makrofagov. Tako se kljub zmanjšani aktivnosti glukocerebrozidaze ne kopičijo glukocerebrozidi v lizosomih makrofagov.
Ker pa je zdravilo v klinični uporabi novo, imajo, kot dodaja dr. Zver, malo izkušenj o učinkovitosti in morebitnih neželenih učinkih, zato bodo skrbno spremljali poročila o uporabi v okoljih z večjim številom bolnikov.
»Previdnost pri uvajanju različnih novosti v vsakdanjo klinično prakso je vedno potrebna tudi zato, ker so v klinične raziskave praviloma vključeni mlajši, 'dobri bolniki', pri katerih je bolezen dobro nadzorovana. Za realno vrednotenje vsake novosti pa je treba spremljati še rezultate zdravljenja v običajni, vsakodnevni klinični praksi, kamor prihajajo bolniki iz 'realnega življenja', tudi starejši, ki imajo še številne druge pridružene bolezni. Šele tako po določenem času dobimo realno sliko o učinkovitosti, varnosti, ekonomičnosti in sprejemljivosti vsake nove oblike zdravljenja.«
Testi iz kapljice
Kot pojasnjuje prof. Zver, je treba ob sumu na gaucherjevo bolezen le nekaj kapljic krvi nakapati na poseben filter, ki ga nato pošljejo na analizo v tujino. S testom se določi aktivnost glukocerebrozidaze in opredeli genska mutacija bolezni. Vse to po novem poteka bistveno hitreje, kar je pomembno za hitro in učinkovito obravnavo bolezni.
Pogosta tudi
Aktualne temeljne raziskave so po sogovornikovih besedah tudi pri gaucherjevi bolezni, tako kot na primer pri hemofiliji in drugih dednih boleznih, usmerjene v iskanje možnosti za gensko zdravljenje, kjer pa, kot je znano, za zdaj ni zadovoljivih rešitev. Zato je pomembno, da so na voljo zdaj znane, uveljavljene oblike zdravljenja in – obetavne možnosti ...
