Tiskane izdaje
Bolezni, ki jih povzročajo bakterije, virusi, glive, zajedavci in prioni, so že od nekdaj odločilno vplivale na družbo in razvoj človeštva. V spomin so se nam vtisnile zlasti zaradi kužnosti, ki je povzročila epidemijo črnih koz, kuge in gripe ter v sedanjih časih aidsa, sarsa, ptičje gripe in nove gripe. Pogosto pa popolnoma pozabimo na običajne okužbe, zaradi katerih vsako leto na svetu umre več milijonov ljudi.
Infekcijske bolezni so bile za ljudi od nekdaj strah in trepet. Občutek ogroženosti se je začel zmanjševati šele z odkrivanjem vzrokov za infekcijske bolezni, izrazito pa v zadnjih 60 letih ob pripravi učinkovitih cepiv in odkrivanju antibiotikov. Napredek je koristil predvsem prebivalcem razvitih držav. Uspehi so bili resnično prepričljivi: nekatere infekcijske bolezni, zaradi katerih je pred uvedbo cepljenja umrlo zelo veliko ljudi, predvsem otrok, so postale vse redkejše, črne koze so celo izkoreninjene. Ocenjujejo, da se je življenjska doba samo zaradi uporabe antibiotikov podaljšala za skoraj deset let. Zato ni nenavadno, da so bili pred približno tridesetimi leti načrtovalci zdravstvene politike pa tudi velik del strokovne javnosti prepričani, da infekcijske bolezni niso več problem.
Nadaljnji razvoj je pokazal, da so bile ocene napačne. Dejstvo je, da so infekcijske bolezni v svetovnem merilu še vedno drugi najpogostejši vzrok smrti in – ker pogosto prizadenejo mlade – najpomembnejši vzrok izgubljenih let zaradi prezgodnjega umiranja. Tudi v visoko razvitih državah Severne Amerike in Evrope so bolezni, ki jih povzročajo bakterije, virusi in zajedavci, še vedno tretji najpogostejši vzrok smrti. Poleg »starih« bolezni, ki so prisotne že desetletja oziroma stoletja in ki jih še vedno ne obvladujemo, so se v zadnjih desetletjih pojavile tudi nove bolezni in spet vzplamtele nekatere že prej obvladane.
Povečanje pomena
Problem odpornosti mikroorganizmov proti protimikrobnim sredstvom, ki se kaže predvsem kot odpornost proti antibiotikom, se v zadnjih letih povečuje. Nedvomno se bo problem zaostril, in verjetno tudi razširil, saj se mu bo v prihodnosti zanesljivo pridružila še (izrazitejša) odpornost proti protivirusnim, protiglivnim in protiparazitnim zdravilom.
Verjetno bomo še naprej in na različne načine plačevali davek tudi na številne nenaravne in »kratkovidne« ukrepe, ki se jih človeštvo pod krinko napredka, dejansko pa zaradi nebrzdanega hlastanja za dobičkom in lagodnim življenjem, poslužuje vse pogosteje in ne glede na ceno, ki jo bo za to pozneje treba plačati. Precej verjetno je, da se bo bolezni norih krav, pomanjkanju kakovostne vode in posledicam segrevanja ozračja v prihodnosti pridružilo še kakšno drugo resno opozorilo o neprimernosti našega ravnanja, ki bo precej vplivalo na infekcijske bolezni.
Ocenjujemo tudi, da se bo v 21. stoletju zelo verjetno pojavil bioterorizem, seveda pa ne vemo, kako in v kakšnih okoliščinah. Predvidevanja omenjajo zlasti uporabo mikrobov z genetsko modificirano odpornostjo proti zdravilom, kar je dodaten izziv za dokazovanje in zdravljenje takih okužb.
Davek na globalizacijo
Zaradi čedalje boljših povezav oziroma globalizacije lahko pričakujemo, da bodo naši državljani vse več potovali na tuje in zato zbolevali za infekcijskimi boleznimi, ki jih nismo vajeni, ali pa bodo tujci s temi boleznimi prihajali k nam. Nekatere bolezni se bodo morda po prenosu iz tujine pri nas celo obdržale, podobno kot se je zgodilo v ZDA z vročico Zahodnega Nila.
Vse kaže, da se bistveno preveč zanašamo na boljše znanje, boljše tehnične možnosti, boljša zdravila, boljšo organiziranost, boljše zdravstveno stanje prebivalstva in druge prednosti, ki so jih prinesla zadnja desetletja, premalo pa se zavedamo, da veljajo predvsem za visoko razviti svet Evrope in Severne Amerike, zanesljivo pa ne za države v razvoju.
Dejstvo je, da se število prebivalcev našega planeta skokovito povečuje in da se je zlasti v zadnjih 50 letih dogajalo obsežno preseljevanje iz pretežno enakomerno poseljenega podeželja v mesta. V predmestjih velikih mest se povečuje število ljudi, ki živijo v nemogočih higienskih in socialnih razmerah, ne le v državah v razvoju, ampak tudi v predelih znotraj razvitih držav. Po drugi strani pa so povezave med različnimi predeli našega planeta precej boljše in hitrejše kot nekoč, kar omogoča hitrejše in uspešnejše širjenje okužb ter napoveduje več težav pri poskusih njihove zajezitve.
Mikroorganizmi sestavljajo 60 odstotkov biomase na Zemlji; od dveh do treh milijard različnih vrst je dobro proučenih manj kot odstotek ... Utemeljeno lahko pričakujemo, da se med še neprepoznanimi mikroorganizmi skrivajo tudi potencialni povzročitelji bolezni pri ljudeh.
Poleg omenjenega se bo pomen infekcijskih bolezni verjetno povečal tudi pri nekaterih kroničnih boleznih. Kroničnim boleznim, kot sta razjeda dvanajstnika. Lymska borelioza in Whipplejeva bolezen, pri katerih so pri nastanku pomembno vključeni mikrobi, se bodo verjetno pridružile nove. Ocenjujejo, da je četrtina vseh rakavih bolezni povezana z okužbami.
Razumevanje in zaščita
Pristop k infekcijskim boleznim mora biti interdisciplinaren, saj te bolezni niso omejene le na dogajanje v človeku, ampak so odvisne tudi od mikrobov in okolja, v katerem živimo. Za obvladovanje nalezljivih bolezni je odločilna vzpostavitev in podpora dejavnosti, ki omogočajo, da epidemije čim prej zaznamo in jih prepoznamo. Uspešno obvladovanje nalezljivih bolezni ne pomeni le večje varnosti za nas same, ampak pripomore tudi k varnosti drugih. Velja tudi nasprotno: ureditev razmer v drugih delih sveta pomeni tudi manjše tveganje za nas.
Kljub številnim tehnološkim dosežkom, ki so na voljo, je za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni še vedno odločilno izvajanje preprostih ukrepov, predvsem osnovnih higienskih načel.
Modne polemike o cepljenju
Javnost lažje razume preprečevalno ukrepanje in dejavnosti v primeru, ko epidemija že grozi ali je celo prisotna, težje pa je razumeti, da je tudi za vzdrževanje relativnega zatišja na področju nekaterih nalezljivih bolezni nujno aktivno delovanje. Ta razkorak se pogosto pokaže pri nalezljivih boleznih, ki se širijo s človeka na človeka in za katere obstajajo cepiva.
Zelo modno je, na primer, iskati argumente zoper cepljenje proti nalezljivim boleznim in pozabiti, kako je bilo pred uvedbo cepljenja. Pri boleznih, ki se širijo s človeka na človeka, ima cepivo dvojni učinek: poleg zaščite posameznika se ob veliki precepljenosti zmanjša možnost za okužbo in pojav bolezni tudi pri ljudeh, ki niso bili cepljeni, saj se pomembno zmanjša vir okužbe. Takšne ugodne razmere naj bi bile namenjene ljudem, ki se iz različnih razlogov ne morejo zaščiti s cepljenjem, ne bi pa smele biti razlog za razlago, da zaradi majhne ogroženosti cepljenje ni (več) potrebno oziroma smiselno. Ogroženost nezaščitenega posameznika, ki je ob veliki precepljenosti razmeroma majhna, se namreč poveča, če se precepljenost zmanjša.
Veliko truda za izboljšanje sedanjega stanja bomo morda vložili na področju odpornosti mikroorganizmov proti protimikrobnim sredstvom. Dobro je znano, da je pojav odpornosti mikroorganizmov proti antibiotikom ter protivirusnim in protiparazitnim zdravilom tesno povezan z uporabo protimikrobnih zdravil: več kot jih uporabljamo, večja je odpornost. Če bi jih uporabljali le v primeru, ko je to res nujno, bi se njihova poraba verjetno zelo zmanjšala, s čimer bi upočasnili razvoj odpornosti oziroma bi se izognili številnim težavam, ki jih imamo zdaj. Odločitev, da protimikrobnih zdravil ne uporabljamo, ko to ni smiselno, na primer antibiotikov ne uporabljamo za »zdravljenje« nahoda oziroma virusnih okužb, je videti zelo preprosta in sama po sebi umevna, vendar je v praksi očitno zelo težko izvedljiva.
Nove razsežnosti
Ker torej predvsem v zadnjem desetletju dobivajo infekcijske bolezni nove razsežnosti in vse večji pomen, se je treba zavedati, da vztrajanje oziroma ponovni pojav bolezni, ki jih poznamo že dolgo, še posebno pa pojavljanje novih bolezni, kaže, da v krhkem ravnovesju med mikroorganizmi in človekom nastajajo vse večja nihanja v škodo ljudi. Največkrat si neugodna gibanja razlagamo s pojavom novih, za ljudi nevarnih mikroorganizmov, pogosto pa pozabimo, da so za dejavnike, ki pogojujejo bolezen, krivi večinoma ljudje oziroma človekovi škodljivi vplivi na okolje.
Sedanje dogajanje na področju infekcijskih bolezni kaže, da bo poleg neposrednih ukrepov proti infekcijskim boleznim potreben bolj moder način življenja z manj sebičnosti in več odgovornosti tako do ljudi kot tudi do okolja, v katerem živimo. Izkušnje z infekcijskimi boleznimi dokazujejo, da je svet precej manjši, kot smo si predstavljali in da na njem živimo ranljivi, pogosto prestrašeni ljudje, ki smo zelo odvisni drug od drugega.
Akad. Franc Strle, dr. med.
