Kako poslati razglednico iz vesolja

Ali začetek nove dobe v prosti uporabi satelitov.

Objavljeno
27. maj 2016 12.06
Blaž Šef
Blaž Šef

Herman Potočnik Noordung je velik del zasnov za svojo geostacionarno postajo posvetil nalogam vesoljske opazovalnice, ki s svoje dotlej nezamisljive razgledne točke gleda nazaj na Zemljo ter preučuje oblike površja in življenja na njem. Republika Avstrija je, denimo, leta 1992, ob stoti obletnici njegovega rojstva, Potočnika na spominskih poštnih znamkah označila celo za odkritelja geostacionarne orbite in posredno satelitov na njej, ki danes vzdržujejo večino globalnih informacijskih tokov. V zadnjih letih, nekje od leta 2014, se v satelitskem opazovanju Zemlje dogajajo korenite spremembe, čedalje bolj povezane z izhodišči kulturnega vesoljskega programa. Že naša bližnja okolica razpira dolgo neizkoriščene možnosti za individualno raziskovanje Zemlje iz vesolja, kjer glede na razvoj tehnologije in humanističnih ved v Sloveniji držimo stik s svetovnim vrhom.

Eden takšnih dogodkov performativne in eksperimentalne narave je bil lanski projekt mednarodne poletne arhitekturne šole AA Visiting School iz Londona, ki od leta 2014 v Vitanju povezuje lokalno skupnost, arhitekturo, oblikovanje, prostorske intervencije in kulturni vesoljski program v Ksevt. Skupina študentov in profesionalnih arhitektov iz štirih držav je vzpostavila komunikacijo med ponudniki spletnih zemljevidov, satelitskimi operaterji, ljubiteljskimi aeronavtiki in podjetji, ki se ukvarjajo z geomapiranjem površja oziroma kartografsko fotografijo z droni.

Drznemu projektu ni uspelo povezati vseh deležnikov, da bi lahko posodobili satelitsko sliko Vitanja na spletnem mestu Google Maps, a vendarle je bilo s pomočjo Ksevtove mreže sodelavcev in kritično zastavljene arhitekturne delavnice mogoče doseči razumevanje in temeljno logistično infrastrukturo za čisto vsakdanje vprašanje − zakaj živimo sredi desetletje stare satelitske slike, medtem ko je Ljubljana na spletu stara kakšno leto? − in za bolj zapleten pomislek − zakaj po desetletjih razvoja vesoljskih tehnologij niti humanistična znanstvena javnost niti umetnost, kaj šele neodvisni posameznik nimajo dostopa do njenih osnovnih tehnoloških struktur?

Izsek iz geofotografije Vitanja, slika z daljinsko vodenim dronom, 15. julij 2015. Foto: Geofoto Slovenska Bistrica

Rezultat poizkusa je bila skupinska akcija, »happening«, kjer so organizatorji projekta skupaj z domačini postavili instalacijo na prostem ter se posedli po črkah iz folije za baliranje sena, ki so bile reliefno ustrezno postavljene za čim boljšo razločnost s satelitske slike. V dobrih dveh urah je bil napis z ljudmi vred uspešno slikan z dronom in ultralahkim letalom, pri čemer je zadnje napravilo nekaj idiličnih panoramskih posnetkov dogodka, prvi pa profesionalno, sestavljeno visokoločljivostno fotografijo, ki po vseh merilih ustreza delovanju spletnega zemljevida, ko si želimo določeno območje ogledati z relativne višine nekaj sto metrov.

Dogodek je poskušal kritično ovrednotiti domet kratkega, intenzivnega projekta, ki za svojo uresničitev potrebuje zanemarljivo malo materialne podpore. Namesto tega se loteva problema z integracijo razumevanja vesoljskih tehnologij in uporabnosti sodobne umetnosti, in sicer v skupnosti, ki kljub izraziti odmaknjenosti in izrazito omejenim sredstvom premore dovolj simbolnega in mišljenjskega potenciala, da izpelje globalno odmeven projekt. Od akcije je pravzaprav ostala po javnih občilih posejana razglednica iz vesolja, ki je mnogo več kot »samo« krajinska instalacija ali »land-art«.

Drugi primer: od leta 2015, ko je satelit Sentinel-2A s podporo programa Copernicus in Evropske vesoljske agencije začel snemati prosto dostopne slike zemeljskega površja, je skupina slovenskih strokovnjakov hotela demonstrirati moč sočasne uporabe zmogljive, dostopne satelitske fotografije, spletnega procesiranja podatkov z uporabo storitev v oblaku (brez obremenjevanja pomnilnikov na posamičnih osebnih računalnikih) in geografskih informacijskih sistemov − GIS. Eden od njihovih stranskih projektov, Postcards from Space (slov. Razglednice iz vesolja) se poigrava s strukturo razglednice, pojmom iz kulture vsakdanjega življenja. Svojemu prijatelju ali znancu lahko na spletu ustvarite in pošljete še do pred dvema letoma težko izvedljivo razglednico: izbirate lahko večinoma tedensko osvežene slike stotin znanih/neznanih lokacij na zemeljskem površju, ter jih (za zdaj) prilagajate glede na datum, fotografski filter oziroma barvni spekter in oblačnost. Med drugim bo izdelavi takšnih preprostih razglednic posvečena Ksevtova otroška delavnica na prihajajoči Muzejski noči.

Satelitska razglednica Vitanja z okolico, privzete nastavitve obdelave, 27. maj 2016. Foto: Sentinel-2A/Sentinel Hub


Tako projektu Don't panic/Brez panike kot Postcards from space/Razglednice iz vesolja je skupna struktura razglednice, spominka (znamke), spontanega družbenega vzorca. Pri obeh se bodisi skozi umetniški eksperiment bodisi skozi popularno kulturo odpira povsem novo polje individualne uporabe vrhunskih satelitskih podatkov, ki morda naznanja novo obdobje za vesoljske programe po vsem svetu.

***

Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt).