Kaj imata volk in ris skupnega z leopardom

Dr. Miha Krofel: »Območje naših raziskav je dežela velikih farm,
kjer sobivajo ljudje in zveri in se odvijajo zgodbe, podobne našim«

pet, 26.02.2016, 11:00
»Dobili smo priložnost,
da nekatere mehanizme,
ki smo jih raziskovali
pri naših risih,
proučimo še na leopardih.«

Na vprašanje v naslovu tega zapisa raziskovalec naših velikih zveri, volka, medveda in risa, na oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Miha Krofel odgovori: »Veliko.« Že pred desetimi leti je, takrat še kot študent in prostovoljec, sodeloval pri raziskavah gepardov velikega nemškega inštituta Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research v vzhodni Namibiji, nekdanji nemški koloniji. Tam je bil tudi lani – tri in še dva meseca je raziskoval leoparde. In v Afriki, ki ni nedotaknjena divjina, je spoznal, da so si afriške in naše zgodbe o velikih zvereh precej podobne.

Nemški inštitut raziskuje favno po vsem svetu, v Namibiji s pomočjo zasebne švicarske fundacije predvsem ekologijo gepardov v Kalahariju. In zakaj ravno gepardov? Morda geparde v katerem izmed velikih afriških parkov, ki jih poznamo iz televizijskih dokumentarnih filmov?

Sploh ne, odgovarja dr. Krofel. »Območje naših raziskav ni narodni park, ampak dežela velikih farm, na katerih sobivajo živinorejci in zveri in kjer se odvijajo zgodbe, podobne našim. Teh zgodb ni v dokumentarcih z zavarovanih območij Afrike. Zato mnogi mislijo, da je Afrika nedotaknjena divjina, kjer živali mirno živijo, a to še zdaleč ni res.« Človek ima močan vpliv tudi v večini Afrike, zato so pogosti konflikti s prostoživečimi živalmi in ljudje jih pobijajo, tako da so številne med njimi čedalje bolj ogrožene.

Dr. Krofel je raziskoval na območju, velikem za približno pol Slovenije. Pregrajeno je v živinorejske farme, velike kakšnih 50 kvadratnih kilometrov. »Ograje na farmi zadržujejo govedo, ne pa tudi divjadi. To so zasebna zemljišča, na katerih sta poleg živinoreje pomembni dejavnosti še ekoturizem in lovski turizem,« pojasnjuje. Lastniki farm so predvsem belci, večinoma potomci Nemcev, delavci na farmah pa so črnci.

Gepard in leopard

Gepard je ogrožena vrsta velike mačke. Največ jih živi prav v Namibiji – a ne v Etoši in drugih narodnih parkih, ampak na farmah. Tam so namreč v preteklosti iztrebili vse leve in lisaste hijene, ki so njihovi glavni tekmeci. Čeprav številni lastniki farm streljajo geparde, je ta človeški vpliv še vedno manjši od vpliva levov in hijen. Gepardi na farmah živijo kot prostoživeča vrsta, so se pa zaradi streljanja iz dnevnih spremenili v nočno aktivne. Omenjeni projekt je posvečen slabo raziskanim gepardom na farmah; ker pa sobivajo z leopardi in bi bila njihova interakcija lahko pomemben del ekologije geparda, so projekt pred tremi leti razširili še na leoparda.

»Leopard je vrsta, ki je po obnašanju in ekologiji zelo podobna našemu risu. Je nekoliko večji, samec tehta okoli 60 kilogramov, samica približno pol manj. Je pa, tako kot ris, teritorialna samotarska mačka, ki lovi velik plen. Dobili smo priložnost, da nekatere mehanizme, ki smo jih raziskovali pri slovenskih risih, proučimo še na leopardih,« pravi dr. Krofel.

Pomagal je pri odlovu leopardov s pastmi, da so jih opremili z ovratnicami in nato natančno spremljali njihovo gibanje, ki je, podobno kot pri risu, v dobršni meri povezano s plenjenjem. Leopard se ves čas giblje; in ko se za nekaj dni ustavi, to pomeni, da je zelo verjetno ujel plen, na primer antilopo. Ker lovi sam in je plen pogosto večji od njega, ga namreč ne more pojesti naenkrat. K plenu se vrača dva ali tri dni, nato pa se odpravi naprej.

»Vsakič, ko smo ugotovili, da se je leopard ustavil, smo odšli na tisto lokacijo. Zanimalo nas je, s čim se hrani. Ena izmed domnev je bila, ali so med leopardi res specialisti za pobijanje živine in drugi, 'pridni', ki lovijo antilope. Če bi namreč ta domneva držala, bi z odstrelom specializiranih lovcev na živino lahko zmanjšali škodo.«

S telemetričnimi ovratnicami so spremljali trideset leopardov, v dveh lanskih mesecih so jih z ovratnicami na novo opremili šest. »Doslej se je pokazalo, da očitne specializiranosti ni. Kaže celo, da bolj izkušeni leopardi, ki imajo verjetno večji lovni uspeh, manjkrat lovijo domače živali. Raziskave še potekajo, a za zdaj se zdi, da je streljati izkušene leoparde slabo. Leopard je namreč teritorialna žival: samec v svoj teritorij ne bo spustil drugega samca, samica ne druge samice, drug drugega pa tolerirata. Če se teritorij izprazni, dobijo možnost mlade živali, ki pa so manj izkušene, zato obstaja večja verjetnost, da se lotijo živine. Podobno so ugotovili že pri pumah v Ameriki: ko so jih začeli streljati, se je škoda še povečala. Podobni mehanizmi veljajo za našega volka.«

Varovanje plena

A kako leopardi uporabijo svoj plen in katere druge vrste se še hranijo z ostanki njegovega plena? Vprašanje izvira iz raziskovanja interakcije risov in medvedov v Sloveniji. Ris se s srno hrani povprečno štiri dni, približno tretjino plena pa mu ukrade medved, ki je pri nas ključni mrhovinar.

Leopard običajno obvaruje svoj plen pred mrhovinarji tako, da ga odnese na drevo, kamor mu mrhovinarji zaradi slabših plezalnih zmožnosti ne morejo slediti. Naš ris plen večinoma zakoplje, kar je obramba pred ptičjimi mrhovinarji, kot so kanje, jastrebi, krokarji, ne pa tudi pred medvedom, lisico in drugimi sesalci, ki plen iščejo z vohom. V raziskavah v Namibiji so od približno dvesto živali, ki jih je uplenil leopard, le peščico našli na drevesu. Razlog je iztrebljenje glavnih tekmecev leoparda – leva in lisaste hijene, zato se tukaj leopardom ni več treba mučiti z vlačenjem trupla na drevo.

Naslednja uganka je bila, kako velik je leopardov teritorij in kako se teritoriji medsebojno prekrivajo. »Leopard je teritorialna žival, zato na posameznem ozemlju običajno živita največ en odrasel samec in ena samica. Leopardi tako, podobno kot naši risi in volkovi, sami uravnavajo svojo številčnost. Skratka, skrbijo, da jih ne bi bilo preveč, s čimer si zagotovijo, da imajo vedno dovolj hrane.«

Projekt, v katerem sodeluje dr. Krofel, ima v Afriki – kjer ni ne ocen o velikosti populacije leopardov, ne monitoringa, ne evidence odstrela, ne ocen o škodi – tudi povsem naravovarstvene posledice. »Ljudi, s katerimi delamo, tudi izobražujemo. Ko žival bolje spoznajo, se v njih zbudi zanimanje. Nekateri lastniki farm so se prav navdušili nad leopardi, seveda pa je še vedno veliko takšnih, ki jih streljajo, kadar se jim le ponudi priložnost.«

Leopard je načeloma zaščiten, a ga lahko odstreli vsakdo, ki presodi, da mu ogroža lastnino. »V preteklosti so jih precej ubili tudi zaradi krzna ali kot trofejo, a se je to pozneje uredilo z omejitvijo izvoza na podlagi mednarodne konvencije o trgovini z živalmi ali njihovimi deli,« pojasnjuje dr. Krofel.

Dragocene izkušnje

In kaj je v afriškem projektu takšnega, česar pri nas ni?

»Tamkajšnji raziskovalci so precej bolje tehnično opremljeni in uporabljajo zelo napredno tehnologijo. Na podlagi pridobljenih izkušenj bomo nekatero opremo uporabili tudi pri nas, na primer boljše telemetrične ovratnice, ki so prav tako primerne za spremljanje manjših vrst, kot so šakali,« pove sogovornik.

Pa ga je bilo med afriško zverjadjo tudi kdaj strah?

»Nekajkrat sem se srečal z leopardom ali slonom, a so se mi živali vsakič umaknile. Napadi na človeka so zelo redki, zato večjega strahu ni, si pa seveda previden in ne počneš neumnosti. Tako kot pri nas je tudi tam veliko večja verjetnost, da se ti kaj zgodi na cesti ali da te oropajo na poti v trgovino. Še najnevarnejša stvar, povezana z živalmi, se mi je pripetila pred desetimi leti, ko sem bil med drugim odgovoren za kokoši, ki smo jih gojili na raziskovalni postaji. V temi sem šel po jajca in nisem videl tam zvite kobre, ki se je že mastila z jajci. Z roko sem segel proti njim, a je kača na srečo siknila in me tako opozorila, še preden sem se je dotaknil.«

In kakšen vtis je nanj naredila Afrika?

»Afrika je edina celina, kjer človek (še) ni povsem iztrebil megafavne – velikih živali, kakršne so slon, žirafa, povodni konj, lev, kafrski bivol. Ko hodiš po naravi, nikoli ne veš, ali ne boš za naslednjim grebenom zagledal kakšne veličastne poltonske živali. To je res poseben občutek, ki globoko v tebi prebudi spomin na čas, ko narava še ni bila tako močno podrejena potrebam človeka.«

Prijavi sovražni govor