Tiskane izdaje
Na prvi in morda še na drugi pogled se hišni prah, tako na običajnih kot na teže dosegljivih mestih, ne zdi tema, ki bi zaslužila posebno obravnavo znanstvenikov. Toda raziskovalci z ameriške univerze v Koloradu so se lotili prav takšne naloge: ugotoviti, kaj vse živi in se razvija v človekovem domu. In v čisto običajnem hišnem prahu so odkrili več kot 9000 različnih vrst mikrobov.
Med obsežno študijo, objavljeno v reviji Proceedings of the Royal Society B, so znanstveniki z omenjene univerze v Boulderju analizirali 1200 vzorcev prahu iz prav toliko domov širom po Združenih državah Amerike. Ugotovili so, da je vrsta bakterij in gliv oziroma plesni v proučevanem prahu odvisna tako od naravne lokacije doma kot od tega, kdo živi v njem. In, še bolj, ali v njem skupaj z ljudmi živijo tudi njihovi živalski ljubljenci.
Glavni avtor raziskave dr. Noah Fierer, predavatelj mikrobiološke ekologije in evolucijske biologije, je po uspešno končani nalogi izjavil, da so se z njo v bistvu lotili proučevanja »samih temeljev prirodoslovne zgodovine«. »Seveda že dolgo vemo, da v naših domovih živijo tudi številni mikrobi. Tokrat pa smo se poslužili tradicionalne, lahko bi celo rekel staromodne znanosti, da bi dognali, kakšna je natančna navzočnost in razširjenost teh mikrobov v različnih okoljih.«
O obsežnosti na prvi pogled nenavadne študije priča tudi podatek, da so jo izvedli v okviru civilnega znanstvenega projekta z naslovom The Wild Life of Our Homes (Neudomačeno življenje v naših domovih). Lastniki 1200 domovanj po vseh delih ZDA so raziskovalcem poslali vzorce prahu iz svojih bivališč. Posebno so morali biti pozorni na tiste dele, ki jih med običajnim čiščenjem pogosto prezremo, denimo prah z visokih polic ali vratnih podbojev.
In genska analiza prejetih vzorcev je razkrila pravi »zverinjak« najrazličnejših mikroskopsko majhnih organizmov. Raziskovalci so v povprečnem vzorcu hišnega prahu odkrili več kot 2000 različnih vrst gliv. Največ je bilo sicer običajnih plesni, kakršne so Aspergillus, Penicillium, Alternanira in Fusarium, toda njihova večja ali manjša navzočnost je bila očitna posledica naravnega okolja, v katerem stoji proučevani dom. Večina jih namreč vanj pride iz zunanjega sveta, poudarja dr. Fierer. »Domov jih prinesemo bodisi z oblačili ali pa k nam pridejo skozi okna in vrata. Od naravnega okolja našega doma je torej najbolj odvisno, katere vrste plesni najdemo v njem.«
Mali, specializirani ekosistemi
Poleg gliv oziroma plesni pa so raziskovalci v vsakem proučevanem gospodinjstvu odkrili še bistveno več bakterij – v povprečju kar 7000 različnih vrst. Nekatere med njimi, denimo okroglasti stafilokoki in streptokoki, so največkrat v tesni povezavi s človeško kožo, zato se zaradi njihove navzočnosti ni treba vznemirjati, pojasnjuje vodilni avtor tokratne študije. Nekatere druge, denimo iz vrst Bacteroides ali Faecalibacterium, pa so neposredno povezane s človeškim črevesjem oziroma izločki in zato ne povsem nedolžne oziroma nenevarne.
V tem okviru avtorji študije poudarjajo predvsem povezavo med prisotnostjo posameznih mikroorganizmov in tem, kdo (oziroma kaj) živi v našem domu.
»Ugotovili smo, da določene bakterije uspevajo predvsem v domovih, v katerih živijo ženske, nekatere pa predvsem v domovih, kjer živijo moški,« je jasen dr. Fierer. »Nekatere vrste bakterij so namreč bolj značilne za ženska kakor za moška telesa, to pa se seveda pokaže tudi v proučevanih vzorcih prahu.«
Še bolj kot ljudje pa na značilno populacijo mikroorganizmov vplivajo hišni ljubljenci. »Navzočnost psa ali mačke ima presenetljivo velik učinek na bakterije, ki jih odkrijemo v svojem domu,« pojasnjuje dr. Fierer. »Tudi sami smo bili presenečeni, kako močan je ta vpliv – močnejši od vseh drugih dejavnikov, celo od naravne lokacije ali načina gradnje in zasnove našega doma.«
In čeprav so študijo, kot rečeno, izvedli v Združenih državah Amerike, so ugotovitve po prepričanju njenih avtorjev koristne in uporabne tudi za druge dele sveta. Predvsem zato, ker je na tej podlagi mogoče ugotavljati, kako natanko naše sobivanje s tisoči in tisoči mikroogranizmov vpliva na naše zdravje. Medtem ko namreč nekateri mikrobi dokazano povzročajo bolezni ali alergije, jih je večina najverjetneje nenevarnih, nekateri med njimi pa so celo koristni. »Toda dejstvo, da smo nenehno obdani z množico mikrobov, je treba dodobra izkoristiti in še podrobneje proučiti njihov dejanski vpliv na človeka,« je prepričan dr. Fierer.
Družabne pršice
Ob tem se velja spomniti nekoliko starejše študije, ki se je lotila podrobnega proučevanja značilnosti malce večjih, a še vedno s prostim očesom skoraj nevidnih pogostih prebivalcev naših domov – hišnih pršic. Med raziskavo, objavljeno v reviji Ethology, so med drugim ugotovili nekaj doslej neznanih, a zanimivih »družabnih« značilnosti teh manj kot pol milimetra velikih organizmov.
Hišne pršice (Dermatophagoides pteronyssinus), ki poleg drugih neprijetnosti s svojimi izločki povzročajo napade astme, po vsem sodeč prav »rojijo« po naših domovih. Z drugimi besedami, v iskanju hrane, ki jim jo po domovih zagotavljamo predvsem ljudje, se selijo v skupinah, in ne posamično.
»Seveda smo vedeli, da pršice ves čas iščejo bolj vlažne predele,« je povedala soavtorica te svojevrstne študije dr. Anne-Catherine Mailleux s Katoliške univerze v Louvainu v Belgiji. »Toda presenetila nas je ugotovitev, da pri teh selitvah precej raje kakor posamično potujejo v skupinah.«
Ker pršice ne morejo piti, morajo za preživetje nenehno iskati območja z višjo vlažnostjo zraka. In ko so jim med podrobno načrtovano študijo ponudili več možnih poti do predelov z bolj vlažnim zrakom, so ugotovili, da so ti mali organizmi praviloma izbrali tiste, za katere so se pred njimi odločile že druge pršice.
Natančneje, z začetnega položaja s suhim zrakom so morale hišne pršice do ciljne točke z večjo zračno vlago potovati po miniaturnem predoru v obliki diamanta. V njem sta do želenega cilja vodila dva popolnoma enako dolga kanala. Sprva so pršice na videz naključno izbrale bodisi enega bodisi drugega, sčasoma pa se je pokazalo, da praviloma izberejo tistega, po katerem so k življenjsko pomembni vlagi potovale že pršice pred njimi. In že po približno 50 takšnih »selitvah« je bil trend povsem očiten in kolektivna izbira enega samega »priljubljenega« kanala zelo jasna.
Hišne pršice so s takšnimi kolektivnimi selitvami ustvarile svojevrsten vtis rojenja, kakršno je sicer značilno za leteče žuželke. »Pršice doslej niso veljale za 'družabne' živali, tokrat pa smo odkrili, da med selitvami najraje potujejo skupaj,« je ugotovitev strnjeno povzela dr. Mailleux. »To pa seveda pomeni, da so v skupini iz takšnega ali drugačnega razloga očitno uspešnejše kakor posamično.«
Tudi to na prvi pogled obrobno odkritje je potencialno uporabno za velik del sveta, saj so hišne pršice, podrazred pajkovcev s štirimi pari nožic, ki jih je pogosto najti v oblazinjenem pohištvu in posteljnini, zelo razširjene po Evropi, Aziji in ZDA. Njihovi izločki lahko pri astmatikih in alergikih povzročijo napad, ker njihov imunski sistem v teh izločkih prepozna grožnjo in za spopad z njo ustvari protitelesa, ta pa povzročijo draženje dihalnih poti.
Ugotovitev čim več značilnosti vedenja hišnih pršic zato lahko prispeva tudi k učinkovitejšemu spopadu z alergijami. »Bolje ko poznamo vedenje pršic, laže se odločimo za ukrepe, s katerimi bi čim uspešneje omejili njihovo razmnoževanje,« poudarja dr. Mailleux.
