Kako razumeti narode in nacionalizem

Znanstvenik Benedict Anderson: slovo kozmopolita in poliglota, ki je razumel narod, nacionalizem pa pojmoval kot moderen pojav.

Tue, 09.02.2016, 11:00

Nedavno je v starosti 79 let v Indoneziji umrl zaslužni profesor za politične vede in mednarodne študije na ameriški univerzi Cornell Benedict Anderson, ki je veljal za vrhunsko svetovno avtoriteto na področju razumevanja družbenega pojava naroda in nacionalizma.

Med njegovimi številnimi deli, ki so odigrala transformacijsko vlogo pri nadaljnjem raziskovanju obeh konceptov, najbolj izstopa knjiga Zamišljene skupnosti – o izvoru in širjenju nacionalizma. Izšla je leta 1983, eden njenih recenzentov pa jo je pospremil z oceno, da je »preveč marksistična za liberalce in preveč liberalna za marksiste«.

V takratnem teoretičnem okolju, ki ni kazalo velikega zanimanja za ti dve področji, je Anderson nemalokrat naletel na pikre pripombe, da njegovo znanstveno naklonjenost narodu/nacionalizmu spodbuja romantični navdih. Knjiga je bila prevedena v najmanj dva ducata jezikov; pri nas je leta 2007 izšla pri založbi Studia humanitatis.

Narod – podcenjeni družbeni pojav

Andersona je do raziskovanja naroda in nacionalizma pripeljalo kritično spoznanje o podcenjevanju moči nacionalizma v prevladujoči liberalni in marksistični teoriji. Predvsem ga je presenetilo, da nacionalizem, drugače kot drugi »izmi«, ni proizvedel nobenega velikega misleca, ki bi se lahko kosal s Hobbesom, Tocquevillom, Marxom ali Webrom.

V svojem delu je izhajal iz treh paradoksalnih spoznanj: prvič, da je nacionalizem moderen pojav, čeprav so mnogi prepričani, da so narodi na svetu že od nekdaj in kot taki večni; drugič, da gre za univerzalno skupnost, se pravi, da pripada narod vsakemu posamezniku, čeprav je na drugi strani tudi res, da se narodi med seboj močno razlikujejo; tretjič, čeprav je narode težko definirati, stoji za njimi ogromna politična moč, če samo pomislimo, da so ljudje zanje pripravljeni žrtvovati celo svoje življenje in ubijati.

Zgodovinsko genezo naroda/nacionalizma je Anderson oprl na trditev, da se je njihovo pravo življenje začelo po tistem, ko se je zmanjšala moč naslednjih prepričanj: da elitni jeziki, kakršna je bila latinščina, ponujajo edini možni dostop do spoznanja resnice in da je družba naravno organizirana okoli voditeljev, ki vladajo na podlagi božanske volje.

Geopolitično rojstvo naroda/nacionalizma je Anderson, zahvaljujoč velikim ekonomskim spremembam (kapitalizem), znanstvenim odkritjem in mehanski reprodukciji natisnjenega gradiva (knjige in časopisi), umestil v čas nastajanja nacionalne zavesti v Zahodni Evropi, ZDA, Braziliji in v nekdanjih španskih kolonijah, kjer sta proti koncu 18. stoletja oba pojava, pozneje pa še v preostalem delu Evrope in na tleh nekdanjih kolonij v Afriki in Aziji, ponudila modernemu času primernejšo vezivo za sociološko razumljeno »bratstvo« in legitimiranje politične moči.

V tem pogledu moremo Andersona uvrstiti med tiste redke avtorje s področja družboslovja in humanistike, ki so se zavedali kompleksnih vzročnih povezav in učinkov med vsakokratno nastajajočo tehnologijo in političnimi strukturami (primer nacionalne države), ki so vseskozi spremljale človeško zgodovino.

S tem ko je Anderson razumel narode kot »zamišljeni« (imagined) družbeni pojav, ni zanikal njihovega realnega obstoja, temveč je trdil, da se razlikujejo od manjših skupnosti (vas), v katerih se njihovi člani medsebojno poznajo. Globoko »horizontalno tovarištvo« zaznamuje narode kot družbeno konstruirane skupnosti, za katere sta značilna tako intenzivna stopnja empatije med njihovimi pripadniki kot tudi njihova privrženost skupinski identiteti.

V nasprotju z rasizmom je imel nacionalizem v smislu narodne pripadnosti za inherentno inkluzivnega, čeprav se je hkrati zavedal in opozarjal na to, da si ga pogosto prilaščajo šovinisti različnih barv, ki razumejo narode kot etnično izključujoče družbene skupnosti. Na podlagi njihove zamišljene identitete (usode) so bili ustvarjeni politični in ekonomski pogoji, ki so imperialne države zamenjali z nacionalnimi državami.

Znanstveni prestiž

Zavidljiv znanstveni prestiž, ki ga je užival Anderson, podpira tudi njegova biografija. Njegovo razumevanje naroda/nacionalizma ne izhaja iz ozke etnično oziroma nacionalno diktirane pripadnosti ali nereflektirane privrženosti. Leta 1936 se je rodil kot Benedict Richard O'Gorman Anderson v Kunmingu na Kitajskem irskemu očetu in angleški materi. Že pri devetih letih se je naučil latinščine, pri dvanajstih grščine, še v najstniških letih pa tudi francoščine, ruščine, nemščine, nizozemščine in španščine. Pozneje, ko so ga pritegnile južnoazijske študije, je obvladal tudi indonezijski in tajski jezik, uporabljal pa je še več drugih iz te regije.

Več njegovih knjig je teoretično in empirično osvetlilo številne relevantne probleme, nanašajoče se na jezik, moč/oblast, nacionalizem, kontrarevolucijo, vojaške diktature, anarhizem, nasilje in ideologijo v tem svetu.

Njegovi starši so se leta 1941 iz Kitajske preselili v Kalifornijo, štiri leta pozneje pa na Irsko. Leta 1957 je Anderson na Univerzi v Cambridgeu diplomiral iz klasičnih študij, doktorat iz političnih ved pa je leta 1967 pridobil na ameriški univerzi Cornell, kjer je tudi poučeval in raziskoval vse do upokojitve leta 2002.

Svojo pokončno držo družbeno odgovornega znanstvenika (citizen scholar) je nakazal že v študentskih letih z objavo poročila o genocidu v Indoneziji v letih 1965–67, ko je indonezijska vojska pod obtožbo, da so bili člani tamkajšnje komunistične stranke ali domnevno sodelovali z njo, pobila od 600.000 do milijon ljudi. Poleg njegovih teoretičnih prispevkov je Anderson zato užival velik ugled v demokratičnem gibanju v Indoneziji.

Andersonovo poročilo je nasprotovalo uradni razlagi pokola, zato so ga oblasti leta 1972 izgnale iz države; vrnil se je lahko šele po padcu diktatorja Suharta leta 1998. Cia je pri pokolu, sploh aktivni podpori ZDA Suhartu, odigrala nemajhno vlogo, ko je vojaške poveljnike seznanjala, kje so njihove človeške tarče. Zaradi pritiska javnosti je morala šele pred nedavnim odpreti svoje arhive, v katerih hranijo njene analize iz leta 1968, ki so takratno dogajanje označile za »enega najhujših množičnih zločinov v 20. stoletju«.

Narodi ostajajo kljub globalizaciji

Glede na njegovo transdisciplinarno usmerjenost, čeprav je bil po formalni izobrazbi politolog, je Anderson suvereno obvladoval številna znanstvena področja – od zgodovine, antropologije, sociologije, kulturnih študij, lingvistike in ekonomije; občasno so se na nekatere njegove kritične analize opirali tudi ekonomisti. Mnogi ga imajo upravičeno za vodilnega levo usmerjenega avtorja na področju postkolonialne teorije.

Poleg že omenjenega temeljnega dela moramo omeniti še delo Jezik in moč, v katerem je Anderson konfrontiral razumevanje karizme pri Maxu Webru in javanskimi avtorji. Več ocenjevalcev se je strinjalo, da je to delo odličen in izviren zgled za prepričljivo podano sintezo, ki uporablja akumulirana spoznanja tako iz komparativne politike kot družbene teorije. O podobni ustvarjalni erudiciji pa se je mogoče prepričati tudi v več kot dvesto znanstvenih razpravah in nič koliko drugih publicističnih prispevkih, tudi v filmskih zvrsteh, kjer je njihov avtor črpal iz politične kulture, biografij in avtobiografij, literature in bogatih in neposrednih izkušenj.

Andersonovo razumevanje naroda in nacionalizma kot robustnih in relevantnih političnih konceptov bo, kot vse kaže, živelo in preživelo tudi globalizacijo, če predpostavljamo, da oba pojava nista samo posledica moderne družbe, temveč njena konstitutivna sestavina. Najprepričljivejši empirični dokaz je nemara to, da globalizirani svet v nasprotju s pričakovanji nekaterih ni odpravil (starih) narodov in nacionalnih držav, ampak je, nasprotno, celo pospešil nastajanje novih.

Podobno kot za globalizacijo pa lahko rečemo tudi za deklarirano evropsko identiteto: da namreč ta ni usodno zamajala osrednjosti naroda oziroma nacionalizma – v dobrem in slabem – v Evropi. Narodi bodo, kot je bil prepričan Anderson, v prihodnje prav tako potencialno ohranjali in razvijali svojo nepogrešljivo vlogo agensa emancipacije v modernem času, in to tako zaradi globalizacije kot tudi njej navkljub.