Kako so podjetniki postali misleci

Prvi program založbe Studia Humanitatis (SH) leta 1985 je bil velikopotezen – vsako leto izdati deset prevodov ključnih del humanistike in družboslovja. Čeprav ni šlo vse povsem po načrtu, smo po zaslugi SH in drugih sorodnih založb dobili zavidljivo število temeljnih in sodobnih del. Položaj teh založb se iz leta v leto slabša, kar je posledica tudi razvrednotenja intelektualnega dela.

V Sloveniji je imelo humanistično in družboslovno intelektualno delo močan družbeni vpliv predvsem od sredine osemdesetih let. O tem priča tudi močna prevodna in originalna literatura, ki jo je začel razvijati SH z Bracom Rotarjem na čelu, potem pa – predvsem od devetdesetih let – tudi druge manjše založbe. Te druži osnovna humanistična in družboslovna usmeritev, pri čemer je Krtina osredotočena bolj na politično filozofijo, Cf* izdaja tudi leposlovno zbirko in študije kolonializma, Sophijin program je eklektičen, SH objavlja tudi zgodovinopisje, Analecta pa na filozofijo in psihoanalizo.

Omenjene založbe so v zadnjih tridesetih letih poskrbele za to, da se Slovenija na področju humanistike in sociologije lahko meri z veliko večjimi državami z veliko daljšo tradicijo izdajanja tovrstne produkcije.

Pri nastanku omenjenih založb je zanimivo, da so se ustanovile kot odgovor na vsebinsko toge programe velikih državnih založb, pravi sociolog in predavatelj na filozofski fakulteti (FF) Primož Krašovec iz založbe Sophia. »Paradoks je to, da je bilo treba ustanoviti zasebne zavode, da bi delovali v javnem interesu.«

V osemdesetih letih je imela teoretska produkcija določen družbeni status, država pa jo je finančno podpirala kot nekaj, kar sodobna družba potrebuje, ne more pa upati na komercialni uspeh. Filozof in profesor na FF Zdravko Kobe, ki deluje v Krtini, spomni, da se je vsaj del politične elite, denimo ZSMS, zavedal, da se je treba legitimirati s teorijo, in je zato pred 35 leti ustanovil knjižno zbirko Krt ali Knjižnico revolucionarne teorije. Danes je slika precej drugačna.

Založbe humanistične provenience to občutijo na čisto konkretni ravni: na projektnih in programskih razpisih Javne agencije za knjigo (JAK) se količina denarja zanje zmanjšuje, zahteve in kriteriji za pridobitev vse manjših sredstev pa zaostrujejo.

Izgon teorije iz javnosti

Vprašanje torej je, zakaj se je status intelektualnih dejavnosti spremenil. Glavna urednica založbe Cf* Zoja Skušek razmišlja: »Pred tridesetimi leti je teoretska produkcija še nekaj pomenila. Takratna oblast je pametno vedela, da ne sme nad njo z represijo, niti politično niti tržno. Sedanja oblast je samo še indiferentna, da ne rečem sovražna – teorijo izganja tudi iz institucij, ki naj bi jo gojile, z univerz, inštitutov ... Da nam ravno toliko, da ne crknemo, preživeti pa tudi ne moremo (razen s prekarnim, zastonjkarskim delom),« še dodaja.

Podobno razmišlja Kobe: »Socializem se je še poskušal utemeljiti na znanstven način. Teoretska dela so odmevala, ker so konkurirala njegovi resnici. Podobno je na Zahodu po drugi svetovni vojni še obstajala vera v idejo zgodovine, družbenega napredka, v režim vednosti.« Prelom se je zgodil sredi osemdesetih, ko je režim resnice in vednosti izgubil normativno veljavo. »Zamenjal ga je režim mnenja, ki ni utemeljeno na argumentu ali izpeljavi določenega stališča, ampak le na osebnem prepričanju. Ker pa so v tem redu vsa mnenja enakovredna, nazadnje odloča le še to, s kakšno zavzetostjo jih nekdo zagovarja, in pa seveda trg: novi obskurtanizem in neoliberalizem sta dve plati iste medalje.« Tako se tudi v očeh oblasti to, katera ideja je prava, izkaže na trgu, opozarja Kobe. »Podjetniki so postali misleci, saj šteje tista ideja, ki doživi komercialni uspeh. Trg je postal novo mesto resnice.« A Kobe dvomi o pertinentnosti razlikovanja med trgom in državo: »Subvencije, ki jih država daje za delovanje trga, na primer za zasebna podjetja s ciljem ustvarjanja dobička, precej presegajo celotna sredstva, ki jih namenja v javnem interesu za kulturo.« Tudi Krašovec poudarja, da je razmejitev med državo in trgom padla, saj je država povsem prevzela ideale, cilje in dikcijo zasebnega sektorja, ko je na primer privolila v ekonomske kriterije merjenja uspešnosti in uvajanje konkurence na vsa družbena področja. Založništvo naj bi tako delovalo konkurenčno in podjetno ne glede na to, kaj to pomeni za kakovost izdane produkcije.

V tem, da danes država vidi neoliberalni diskurz kot edini okvir svojega delovanja, ni nič samoumevnega. Sociolog in profesor na FF Jože Vogrinc, ki bo na mestu glavnega urednika SH zamenjal Nedo Pagon, poudarja, da je poslanstvo založb, ki producirajo resna teoretska dela, prav to, da omogočijo razvijanje mišljenja v slovenščini, kar med drugim pomeni, da podvomimo o privzetih vrednotah in prevladujoči ideologiji.

Danes je glavna mantra državnih financerjev uporabnost znanja: to ne sme ostati v slonokoščenem stolpu, ampak mora služiti konkretnim družbenim potrebam, gospodarskim in nacionalnim. Vogrinc prevajanje teoretskih del nasprotno razume kot nadaljevanje razsvetljenskega projekta, ko se mišljenje vključuje v emancipatorne družbene projekte. Naloga intelektualcev je podvomiti o kriterijih in standardih kulturne politike: od nacionalističnih do tržnih.

Omenjene založbe se nočejo sprijazniti z vlogo, v katero jih potiska zaostrovanje razmer. Filozof in profesor na FF iz založbe Analecta Mladen Dolar ugotavlja, da so razmere za male založnike vse slabše, a ti so se zdaj začeli povezovati, »kar naj po eni strani omogoči boljše pozicije nasproti pritiskom in izsiljevanjem (na primer Slovenski knjižni sejem), nasproti vedno bolj mačehovski politiki financerja (JAK), nasproti priseganju na tržne zakonitosti, po drugi strani pa uveljavljanje in javno prisotnost konceptov in teoretskih premislekov, ki jih ta čas potrebuje bolj kot kar koli drugega«. Opozarja, da tudi najzahtevnejša teorija danes ni tako neprepoznana, kot bi jo mnogi radi prikazali: »Potreba in žeja po tem se kaže tako, da so mnogi javni dogodki, predavanja, diskusije množično obiskani, knjižna produkcija pa se mora boriti na margini.«