Kitajci bi presajali organe kloniranih prašičev

»Evropa je zaradi etičnih razlogov prepovedala kloniranje, Kitajska pa to vejo znanosti pospešeno razvija, med drugim tudi za potrebe evropske farmacevtske industrije. Kakšen je torej smisel evropske zakonodaje in etike?« Tako se po obisku kitajskega laboratorija za kloniranje sprašuje dr. Gregor Majdič.

Na kmetijsko univerzo v Junanu ga je kot prodekana ljubljanske veterinarske fakultete povabil vodja laboratorija za kloniranje dr. Wei Hongjiang z namenom, da za začetek pregledajo možnosti sodelovanja. Južnokitajska provinca Junan na meji z Laosom, Burmo in Vietnamom slovi kot kmetijsko območje, zato je v mestu Kunming s približno tremi milijoni prebivalcev tudi močna kmetijska univerza. Tam deluje velik in odlično opremljen raziskovalni laboratorij za kloniranje s kar 40 zaposlenimi raziskovalci in tehniki.

Neposreden vpogled v konkretno raziskovalno delo na Kitajskem je verjetno redka priložnost za evropske znanstvenike. Dr. Majdič, kako hitro napreduje kitajska znanost?

Kitajska je že na drugem mestu na svetu po deležu vlaganj BDP v znanost. Pred njo so samo ZDA. Kljub temu sem bil presenečen nad rezultati dela kitajskih znanstvenikov, ki kažejo izjemno hiter napredek.

S čim se ukvarjajo raziskovalci laboratorija v Junanu?

Raziskovalna skupina v laboratoriju, ki sem ga obiskal, je osredotočena na spreminjanje genov pri ovcah in prašičih. Največ se ukvarjajo s kloniranjem prašičev, koz in ovc, klonirane živali pa so modeli za proučevanje in zdravljenje človeških bolezni.

Kakšne bolezni pri ljudeh bi lahko zdravili s kloniranimi živalmi?

V Evropi že skoraj 15 let govorimo o možnosti, da bi prašiče gensko spremenili. Zamenjali bi jim nekatere gene, da bi lahko uporabljali vse notranje organe za transplantacijo pri človeku. Prašiči so po velikosti najbolj podobni človeku, toda problem pri presaditvi organov na človeka je v zavrnitvi. Znano je, da telo pogosto zavrne presajen človeški organ, presaditev med vrstami pa je še bistveno težja. Kitajski raziskovalci v laboratoriju v Junanu zdaj razvijajo tole idejo: prašiču bi zamenjali gene, odgovorne za imunsko reakcijo na tujek. Njihov cilj je razviti tako imenovane humanizirane prašičje organe, ki bi jih uporabljali za presaditev na človeka.

Lahko natančneje opišete te znanstvene poskuse?

Skupini znanstvenikov v tem kitajskem laboratoriju je uspelo spremeniti tri gene pri prašičih. Deaktivirali so en prašičji gen in vstavili dva človeška, ki sprožata imunski odgovor. To ne pomeni, da so ti prašiči zdaj podobni ljudem, le tri beljakovine na površini njihovih celic so nekoliko drugačne.

V naslednjem koraku so prašiče s spremenjenimi geni klonirali in tako vzgojili večjo skupino živali s spremenjenimi geni. Prihodnje leto pa se bodo lotili že poskusnega presajanja trebušnih slinavk v opice. Če opice ne bodo zavračale presajene slinavke, bi lahko čez nekaj let začeli s poskusnimi presaditvami pri ljudeh. Opisani poskusi so namenjeni zdravljenju sladkorne bolezni v prihodnosti.

So Kitajci edini na svetu tako daleč v kloniranju za potrebe presajanja organov?

Mislim, da so s poskusi res največ dosegli. Pred nekaj leti so sicer poročali, da so v Veliki Britaniji izvajali podobne poskuse s prašiči, ni pa znano, kako uspešni so bili.

Velika britanska zgodba o klonirani ovci Dolly je stara že dvajset let. Od takrat v Evropi ni slišati skoraj nič o znanstvenih raziskavah na področju kloniranja. Zakaj?

Evropska unija je lani sprejela zakonodajo, ki prepoveduje kloniranje. Nisem prepričan, ali je prepoved pametna, ampak slovenski poslanci v evropskem parlamentu so tudi podprli zakon. Osebno menim, da je prepoved kloniranja neumnost, tako kot druge podobne prepovedi. Bolj smiselno je takšne stvari nadzorovati in dopuščati v zakonskih okvirih.

Namigujete na dvojna merila, po katerih je kloniranje v evropskem prostoru prepovedano, hkrati pa evropska farmacevtska podjetja kupujejo kitajske dosežke kloniranja?

Tako je. Če bo tej kitajski raziskovalni skupini uspelo s presajanjem trebušne slinavke, natančneje s presaditvijo celic, ki proizvajajo inzulin, potem bodo te celice zagotovo uvažali tudi Evropejci in jih Kitajcem drago plačevali. Prepričan sem, da bo tako, čeprav znamo to razviti tudi evropski znanstveniki, a ne smemo zaradi prepovedi.

V tej luči so videti evropska načela etike precej dvomljiva.

Seveda. Lahko navedem še en primer, ki sem ga videl prav tako na Kitajskem. Spoznal sem namestnika direktorja podjetja, ki ponuja komercialno izvajanje raziskav z živalmi. Za ta namen imajo 14.000 opic. Ker nasprotujem poskusom na opicah, me je tako velika številka močno presenetila, še bolj pa sogovornikova izjava, da na njih izvajajo raziskave za evropsko farmacevtsko industrijo.

Ta industrija zdaj plačuje milijone evrov Kitajcem za takšne poskuse in jim tako odpira in vzdržuje delovna mesta. S takšnim pristopom, torej s prepovedjo uporabe opic v raziskavah, Evropa ni naredila nič za zmanjšanje poskusov na živalih, pomaga pa Kitajski pri njeni gospodarski rasti.

Zaradi evropske prepovedi kloniranja je etični nadzor nad ravnanjem z živalmi slabši, ker ne vemo natančno, kaj vse počnejo Kitajci. Če bi dovolili poskusno kloniranje v Evropi, bi omogočili tudi ustrezen nadzor. Tako pa si je Evropa oprala roke, dosegla pa ni ničesar razen tega, da gre denar za raziskave na Kitajsko.

Ste naleteli še na kak primer sodelovanja med znanostjo in komercialo?

Raziskovalna skupina na univerzi v Junanu se ukvarja tudi komercialno s kloniranjem. Za ta namen imajo poleg laboratorija na univerzi še enega v Notranji Mongoliji, pokrajini na severu Kitajske. Tam raziskujejo kloniranje kašmirskih koz. Te dajejo izjemno fino volno, ki je na trgu cenjena in zelo draga. Kot so mi razložili gostitelji, je bila včasih debelina vlaken te volne 13 mikrometrov, s selekcijo in boljšim razmnoževanjem pa se je povečala na 16 mikrometrov. Razlika je sicer zelo majhna, toda pomembna. Tako je zdaj sestavni del tega komercialnega projekta tudi iskanje kašmirskih koz po vaseh, ki so še ohranile staro linijo volnenih vlaken s samo 13 mikrometri debeline. Te koze skušajo klonirati, tako da bi dobili večje število takšnih, ki bi imele tanjšo in bolj fino dlako.

Kakšno sodelovanje bi lahko razvili med vašim centrom za genomiko in laboratorijem na univerzi v Junanu?

Kitajske gostitelje so zanimale naše raziskave pri pridobivanju celic nekaj dni po smrti živali. Lahko bi sodelovali pri projektu, v katerem bi natančneje ugotovili, kaj se dogaja s temi celicami po smrti živali, da bi jih lahko kasneje uporabili za kloniranje. Namen kloniranja pa je ohranitev ogroženih živalskih vrst. Če bi denimo gepard ali panda, ki sta ogroženi živalski vrsti, poginila, bi jima lahko po njuni smrti odvzeli celice z našo metodo. Nato bi morda lahko živali klonirali s temi celicami in tako ohranili genski material pri življenju.

Bi bil to lahko zametek genske banke za živali?

Tako je, samo da bi v banki hranili žive celice in s tem tudi zapis DNK, kajti samo z DNK še ne znamo »narediti« nove živali, potem ko umre.

Kako je vam uspelo »oživiti« celice mrtve živali?

Da lahko »obudimo« celice, če jih vzamemo iz tkiva mrtve živali, smo ugotovili po naključju. V Animacelu, podjetju, odcepljenem od veterinarske fakultete, kjer se ukvarjamo z zdravljenjem domačih živali z matičnimi celicami, smo pred dvema letoma zaradi morebitnega kasnejšega kloniranja dobili prošnjo za shranitev celic mačke, ki je poginila. Štiri dni po njeni smrti smo prejeli koščke tkiva in jih presadili v inkubator. Po sedmih dneh smo ugotovili, da so celice začele rasti. To nas je tako presenetilo, da smo komajda verjeli v resničnost uspeha.

Zdaj skušamo okarakterizirati te celice. Raziskujemo, iz katerih tkiv jih lahko dobimo in koliko dni po smrti živali. Zaenkrat vemo malo o tem, ker je vse skupaj novost in drugačno od veljavnih dognanj. Tako v učbenikih še vedno piše, da šest do dvanajst ur po smrti vse celice v telesu umrejo.

Iz katerih tkiv pa vam je uspelo ohraniti celice pri življenju?

Poskušali smo z različnimi tkivi, najbolj uspešni pa smo bili pri celicah iz mišic in možganov. Možgani so presenetljivi, ker so najbolj občutljiv organ v organizmu, zato smo bili zelo presenečeni, da lahko pridobimo celice še nekaj dni po smrti tudi iz možganov. Zdaj izvajamo nadaljnje raziskave, v katerih ugotavljamo, kakšne so te celice, ki ostanejo v organizmu žive še več dni po smrti.

Ste med obiskom na Kitajskem takole po tiho primerjali njihovo znanost s slovensko?

Zdi se mi, da sta si podobni. V Sloveniji imamo veliko povprečne in podpovprečne znanosti in nekaj dobrih raziskovalnih skupin. Slika znanosti na Kitajskem je podobna, samo da tam skupine, ki so dobre v svetovnem merilu, finančno zares podpirajo, pri nas pa tega razlikovanja ni.

Denar se deli tako, da vsak dobi malo, po nekakšnem razporedu, ki je v veljavi že dvajset let. Zato je za mlade skorajda nemogoče, da bi prišli do novih programskih skupin. Prav tako projekt, pa če bo še tako dobro ocenjen, tudi če bi bil predlagatelj Nobelov nagrajenec, ne bo dobil financiranja, če po tem starem razporedu na ozkem področju, kjer bo kandidiral, v tistem letu ne bo prostih sredstev za nov projekt.