Tiskane izdaje
To so pod vodstvom izkušene plesne inštruktorice in pedagoginje Janje Pušl dokazali oboleli, ki sicer sodelujejo v združenju bolnikov Trepetlika.
Kot je znano, je parkinsonova bolezen počasi napredujoča, druga najpogostejša, kronična, neozdravljiva in napredujoča nevrodegenerativna bolezen. Razvije se zaradi propadanja dopaminskih nevronov in pomanjkanja dopamina v možganih. Moteni procesi se začnejo v tako imenovani črni substanci, delu srednjih možganov, kjer nastaja kemični prenašalec sporočil, dopamin. Ta je namreč odgovoren za posredovanje kemičnih signalov med nevroni in vpliva na začetek, načrtovanje in izvedbo gibanja.
Zaradi pomanjkanja dopamina se začnejo razvijati značilne motnje, kot so tresenje, upočasnjenost gibov, otežena hoja s padci, govorne motnje, pa tudi številne druge, nemotorične motnje, denimo motnje spanja. Porušeno ravnovesje med prenašalci med drugim vpliva na razpoloženje in počutje ter privede do depresije, demence, bolečin in drugih težav.
Dolgo prikriti znaki
Bolezen se lahko začne že dve ali tri desetletja pred prvimi znaki, zato so raziskave usmerjene v zgodnjo diagnozo in razvoj zdravil, ki bi preprečila nastanek bolezni ali jo vsaj upočasnila. Običajno ljudje zbolijo po 60. letu starosti, pri vsakem desetem bolniku pa jo odkrijejo že pred njegovim 50. letom. Obolevnost je nekoliko višja pri moških. Bolezen, ki jo je leta 1817 prvi opisal angleški zdravnik James Parkinson, prizadene osem do deset bolnikov na sto tisoč prebivalcev. Po ocenah je na svetu 6,3, v Evropi pa 1,2 milijona bolnikov; v Sloveniji predvidoma okoli 7000.
Glede na to, da za odkrivanje bolezni ni preprostih testov, znaki pa so dolgo prikriti in očitno tudi zelo pestri, je prepoznavanje precej zapleteno. Sta pa prav hitra diagnoza in ustrezno zdravljenje izredno pomembna, zato si bolniki, njihovi svojci in strokovnjaki v okviru slovenskega društva Trepetlika – tako kot sorodne organizacije po svetu – prizadevajo za boljšo ozaveščenost o bolezni. Prvi simptomi se lahko pojavijo posamično ali v različnih kombinacijah, kot so motnje požiranja, prebavne motnje, slinjenje, izguba okusa, motne voha, težave z mehurjem, suhe oči, mravljinčenje, motnje spanja in drugo; nevropsihiatrični simptomi se lahko kažejo kot nezmožnost uživanja, otopelost, tesnoba, depresija, ali pa se pojavijo drugi nemotorični simptomi, na primer zamegljen vid, dvojni vid, nihanje telesne teže.
Slaba dostopnost
Slovenija je sicer med redkimi državami v Evropi, kjer so bolnikom s parkinsonovo boleznijo na voljo vse oblike zdravljenja, tako zdravila, črpalke in operacijski posegi, to je stimulacija globokih možganskih jeder. Vendar se zaradi pomanjkanja denarja vse bolj slabša dostopnost specialistične obravnave.
»Zdravila lahko zelo pomagajo, še zdaleč pa niso dovolj. Pri obravnavi bolnika s parkinsonovo boleznijo je ključno, da se z njim ukvarja multidisciplinarni tim, v katerem mu vsak strokovnjak pomaga s svojega vidika,« opozarja doc. dr. Maja Trošt z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Zelo pomembno je, da oboleli od samega začetka bolezni urijo pravilne načine gibanja, to, kar jim bolezen odvzema. Pri teh bolnikih se namreč zaradi bolezenskih motenj v možganih postopoma preprosto brišejo vzorci o normalni hoji. »Pozablja in izgublja se prej samoumevno, normalno vé denje tega, kako je treba med hojo gibati z rokami, kar je bistveno za dobro ravnotežje. Bolniki z napredovalo boleznijo pozabljajo, kako je treba usklajevati telesne gibe, da bi lahko vozili kolo, plavali, se varno gibali. Pri obolelih za parkinsonovo boleznijo se torej prej ali pozneje močno spremeni celotno gibanje, z zdravili pa tega ni mogoče pozdraviti,« poudarja dr. Troštova. »Zato je nujno, da se z njimi ukvarjajo strokovnjaki za gibanje, ki jim lahko pomagajo, da kljub bolezni v vsakodnevnem življenju ohranijo kolikor je mogoče dobro gibljivost, s čimer se zmanjša možnost padcev in različnih poškodb.«
Nevrologinja, ki se že vrsto let ukvarja z bolniki s parkinsonovo boleznijo, tako meni, da se tem zaradi slabo dosegljive strokovne pomoči godi krivica. Ker tudi vedno več raziskav potrjuje, da je pri njih redna telesna vadba ključna za boljšo kakovost življenja, nekatere študije pa nakazujejo, da tisti, ki so deležni redne nevrorehabilitacije, lažje prenašajo bolezen, zaradi česar ima ta marsikdaj ugodnejši potek in morda počasneje napreduje, je »strokovna napaka, če se bolnikom ne omogoča tudi ta element celostnega zdravljenja«.
Glasba in ples za razgibavanje in dobro počutje
Glasba, ples, gibanje, povezano z glasbo, na primer vodena vadba in vsaka telesna dejavnost, izboljšujejo kakovost življenja obolelih, poročajo v različnih raziskavah. Glasba ugodno vpliva tudi na govor, moč glasu in izraz na obrazu, kar je zelo pomembno pri komunikaciji bolnika z drugimi ljudmi. Ples ima pozitiven vpliv na bolnikove motorične sposobnosti, izboljša gibanje, držo, stabilnost in ravnotežje. Prav tako je družabni dogodek.
Seveda gibanje ne ustavi napredovanja bolezni, lahko pa pomaga dlje časa ohranjati telesno moč, izboljšuje ravnotežje in omogoča boljšo držo in hojo. Poleg tega pripomore k boljšemu splošnemu počutju in, kar je najbolj pomembno, oboleli tako dlje ostane samostojen.
Bolniki in strokovnjaki skupaj razvijajo metode in pristope, kako ob nenadni otrplosti, ki lahko doleti bolnika s parkinsonovo boleznijo, spodbuditi hojo z zunanjimi dražljaji, na primer s štetjem. Kot ugotavlja Mariella Graziano, je zabaven in učinkovit način vadbe za ravnotežje in preprečevanje padcev v zgodnji in srednji fazi bolezni na primer plesanje tanga, saj pri tem lahko sodeluje tudi bolnikov partner.
Dolgoletne, skoraj tridesetletne izkušnje s plesom so tako motivirale tudi plesno pedagoginjo Janjo Pušl, da bi pomagala ljudem z različnimi težavami v gibanju oziroma v obdobju rehabilitacije. Skupaj s strokovnjaki je razvila prilagojene plesne programe, ki pomagajo ohraniti, povrniti oziroma vzdrževati primerno telesno aktivnost.
Rehabilitacija, ki tudi sprošča
Tako so med drugim pri plesni šoli Bolero ustanovili »zeleni klub« za ljudi v tretjem življenjskem obdobju, sodelovali so pri rehabilitaciji bolnikov po zdravljenju bolezni srca in ožilja in organizirali druge plesne dejavnosti. Ples je namreč, kot razlaga plesna pedagoginja na podlagi svojih izkušenj z bolniki in drugimi starejšimi, zelo dobra terapija, ker pomaga skupaj z glasbo razgibati telo in duha; je tudi motivacija za možgane, ki se odzivajo na različne, ne vedno le rutinske, vsakdanje ritme.
Kot še dodaja, ples ugodno vpliva na srčno-žilni in dihalni sistem, okostje in mišičje, prav tako na celoten živčni sistem ter funkcionalne in motorične sposobnosti, zlasti na koordinacijo, gibljivost, ravnotežje, preciznost, pa tudi na moč in hitrost.
»Ljudje, ki so se navadili svojo energijo prenesti v telesno naprezanje, lažje prenašajo različne duševne obremenitve. Sam telesni napor je lahko tudi nekakšen stres. Če hočemo, da bo pozitiven, moramo zanj zbrati moči in jih porazdeliti enakomerno, tako časovno kot energijsko. Opravljen telesni napor daje zadoščenje in vzbuja pozitivne občutke.«
Pušlova še poudarja, da se človek ob telesni aktivnosti nauči prave sprostitve; zakrčenost mišičevja, ki je ponavadi povezana še z neugodno notranjo napetostjo, otežuje sproščeno razmišljanje. Telesne aktivnosti pa s povečanim tvorjenjem endorfinov vplivajo tudi na boljše razpoloženje in ugodno počutje.
Redna plesna aktivnost naj bi povrhu stimulirala možgansko dejavnost veliko bolj intenzivno kot drugi športi. Tako denimo redno branje menda zmanjša tveganje za demenco za 35 odstotkov, reševanje križank za 47, redne plesne aktivnosti pa celo za 74 odstotkov.
