Tiskane izdaje
Ameriška vesoljska sonda Gemini 5 je poletela v zemeljsko krožnico pred natanko petimi desetletji – 21. avgusta 1965 in se na Zemljo vrnila 29. avgusta. Američani so s tem skoraj osem dni dolgim poletom dosegli rekord v dolžini bivanja človeka v vesolju in s tem presegli do takrat rekordno petdnevno bivanje, ki ga je leta 1963 opravila sovjetska sonda Vostok 6 z enočlansko posadko.
V letu 1965 je bil to tretji polet ameriške vesoljske ladje tega tipa. Na krovu Geminija 5 sta bila astronavta Gordon Cooper (zanj je bil to drugi in hkrati zadnji polet v vesolje) in Charles Pete Conrad (ki je prvič poletel v vesolje). Zanimivo, da sta bila rezervna posadka Elliot See in Neil Armstrong, ki je, kot vemo, čez štiri leta, julija 1969, prvi stopil na Luno.
Gemini 5 je ob izstrelitvi tehtal 3605 kilogramov in okrog Zemlje letel v asimetrični krožnici; perigej 162 kilometrov in apogej 350 kilometrov. Sama izstrelitev je potekala, kot je bilo predvideno, razen za nekaj sekund, ko se je v prvi stopnji pojavila manjša motnja oziroma vibracija. Vrhnjo polovico prve raketne stopnje so kmalu našli v Atlantiku in je danes razstavljena v Ameriškem vesoljskem in raketnem središču v Huntsvillu v Alabami.
Gemini 5 je podvojil čas bivanja predhodnikov oziroma astronavtov Geminija 4 na osem dni ali na dolžino, ki bi ustrezala potovanju do Lune in nazaj. To je bilo izvedljivo zaradi uporabe novega energijskega vira, gorivnih celic, ki so ustvarjale dovolj električne energije za oskrbovanje daljših vesoljskih poletov. S tem so nadomestili kemične baterije, ki so sicer še vedno bile na krovu kot rezervni vir energije. Gorivne celice so bile nato pomembna inovacija za polete vesoljskih ladij Apollo in še kasneje za program raketoplanov shuttle, pri katerih so bile glavni vir oskrbe z električno energijo.
Astronavta Cooper in Conrad sta imela nalogo, da med tem vesoljskim poletom vadita srečanje v vesolju z malim satelitom (Rendezvous Evaluation Pod – REP), ki ga je Gemini 5 ponesel s seboj v zemeljsko krožnico, vendar sta morala eksperiment opustiti ravno zaradi težav z gorivnimi celicami. Sta pa izvedla več medicinskih poskusov, vse z namenom preizkušanja daljšega bivanja astronavtov v vesoljskem prostoru.
Vsekakor so gorivne celice na poletu Geminija 5 doživele prvi praktični preizkus in kljub težavam so le zagotavljale dovolj električne energije, da so izvedli načrtovani osemdnevni vesoljski polet. Znano je tudi, da oba astronavta ves čas poleta nista imela posebnega teka, saj sta v povprečju na dan zaužila le 1000 kalorij, kar je daleč pod predvidenimi 2700 kalorijami.
Po 190 urah in dobrih 27 minutah poleta se je Gemini 5 začel spuščati proti Zemlji. Astronavta sta uspešno nadzorovala naklon kapsule ob vstopu v atmosfero. A povsem brez težav le ni šlo. Zaradi napake pri izračunu oziroma napake programerja sta zgrešila kraj pristanka za 130 kilometrov. Tako se je sedem dni, 22 ur in 55 minut dolg vesoljski polet končal po opravljenih 120 obkroženjih planeta in prepotovanih 5.242.682 kilometrih. Vendar ju je kmalu opazila posadka helikopterja in ju odpeljala na letalonosilko USS Lake Champlain.
Gemini 5 je tako dokazal, da je ameriška vesoljska tehnologija sposobna za osem dni trajajoč polet do Lune. Kot rečeno, se je takrat tudi prvič zgodilo, da so Američani Sovjetom odvzeli vsaj en vesoljski rekord. Prav tako pa se je potrdilo, da imajo gorivne celice prihodnost kot nov inovativni vir električne energije.
Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo
