Tiskane izdaje
Po dveh uspešno opravljenih pristankih človeka na Luni leta 1969 si je Nasa že naslednje leto postavila ambicioznejši cilj, ki je zadeval vesoljsko odpravo Apollo 13, o kateri zdaj dobro vemo, da cilj ni bil dosežen, vendar so bili astronavti rešeni. Polete je nadaljevala posadka Apolla 14, ki je na Luni prvič uporabila voziček. Naslednji korak naj bi bili bolj znanstveno usmerjeni lunarni poleti in uporaba nekega pravega prevoznega sredstva in s tem tudi večje mobilnosti astronavtov. In prva taka odprava je bil Apollo 15.
Posadko Apolla 15 so sestavljali trije astronavti. Poveljnik misije je bil astronavt David R. Scott, ki je tretjič letel v vesolje. Poveljnik komandnega modula je bil Alfred M. Worden, ki je tako prvič letel v vesolje. Poveljnik lunarnega modula James B. Irwin je prav tako prvič letel v vesolje.
Polet Apolla 15 je potekal od 26. julija do 7. avgusta 1971. Cilj tega poleta je bil pristanek na področju Hadleyjeve depresije in področja Mare Imbrium, znanega tudi kot Palus Putredinis. Predstavljal je deveti polet vesoljskih ladij Apollo s posadko in tudi četrti, ki je vključeval pristanek na površini Lune. Vesoljska ladja Apollo je dobila ime Endeavour, lunarni modul je dobil ime Falcon.
Pilot komandnega modula Al Worden na prvem vesoljskem sprehodu v velikih vesoljskih globinah. Foto: Nasa
To je bil tudi prvi vesoljski polet, ki je omogočal daljše bivanje na površini Lune in s tem seveda tudi večjo usmeritev na znanstveno plat teh lunarnih poletov s človeško posadko. Hkrati je bil prvi vesoljski polet iz programa, znanega kot program »J«, ki je bil namenjen daljšemu času bivanja na površini Lune. Omogočali naj bi tri sprehode po površini Lune in uporabo lunarnega električnega avtomobila ali džipa. Ker je Nasa odpovedala polete Apollov 18, 19 in 20, je prva misija iz serije J postal Apollo 15. Seveda so v to serijo spadali še Apollo 16 in kot zadnji Apollo 17.
Polet brez večjih težav
Za polet so nekoliko predelali nosilno raketo Saturn V, saj je morala proti Luni poslati precej težji Apollo kot pri predhodnih poletih. Izstrelitev 26. julija 1971 je potekala brez večjih težav, vendar je bilo mogoče zaznati, da je bila med ločitvami prve in druge stopnje manjša razdalja od pričakovane in predvidene, kar bi lahko pomenilo težave, vendar se to na srečo ni zgodilo. Tudi začasna ali parkirna orbita je bila nižja od predvidene, kar pa na nadaljnji polet ni vplivalo.
Na poletu do Lune večjih težav ni bilo. Tako se je posadka četrti dan poleta pripravljala na vstop v orbito Lune. Takrat je glavni zavorni in pozneje tudi pogonski raketni motor deloval šest minut in 39 sekund ter spravil Apollo 15 v orbito, ki je bila od Lune najbolj oddaljena 313 km in se ji najbolj približala na dobrih 109 km. V naslednji orbiti in spet za nam nevidno stranjo Lune se je s ponovnim vžigom omenjenega raketnega motorja orbita znižala na 108 kilometrov krat 17,6 kilometra. Med enajsto orbito sta Scott in Irwin začela prehod v lunarni modul ter priprave za spuščanje in pristanek na površini. Worden, ki je ostal sam v komandnem in servisnem modulu, je orbito dvignil na 120 kilometrov krat 101 kilometer. Zadostovale so samo štiri sekunde delovanja glavnega pogonskega raketnega motorja, da je dosegel že omenjeno orbito.
Astronavtoma je uspelo pristati približno 600 metrov severno in 175 metrov zahodno od predvidenega kraja pristanka oziroma na robu kraterja in z eno nogo pristajalnega podvozja v kraterju. Preden sta Scott in Irwin prvič izstopila na površino Lune sta seveda šla spat. Scott je želel pred izhodom na površino dobiti vpogled nanjo, zato je vesoljske strokovnjake prepričal, da so mu dovolili izvesti stoječi kratki izhod iz lunarnega modula. Scott je stopil na pokrov vzletnega raketnega motorja in pokukal iz lunarnega modula, kar je trajalo dobrih 33 minut. Naredil pa je tudi 22 stereoposnetkov.
Po Luni z električnim džipom
Astronavta sta opravila kar tri sprehode po površini Lune: prvi je trajal šest ur in 32 minut, drugi sedem ur in 12 minut, tretji pa je bil s štirimi urami in 49 minutami najkrajši. Med temi sprehodi sta po površini namestila več različnih znanstvenih instrumentov. Bila sta prva, ki sta se po površini našega najbližjega nebesnega telesa vozila z električnim avtomobilom oziroma džipom. Električno vozilo družbe Boeing je bilo težko okoli 210 kilogramov in je na Luno pripotovalo zloženo v enem od spodnjih delov pristajalnega modula. Izdelana so bila štiri taka vozila. Njihov razvoj je za kar sto odstotkov presegel predvidene stroške, ki so leta 1971 znašali kar 38 milijonov dolarjev.
Uspešen pristanek kapsule Endeavour, pri čemer sta se od treh padal razvili samo dve. Foto: Nasa
Vozilo je lahko dodatno nosilo še tovor 490 kilogramov, ogrodje je bilo dolgo tri metre in visoko 2,3 metra, izdelano pa je bilo iz aluminijevih cevi. Na jamboru je bila nameščena večja mrežasta antena. Vsako kolo je imelo vgrajen električni motor z močjo 190 vatov, energijo sta dajali dve 36-voltni srebro-cinkovi in kalijevo-hidroksidni bateriji. To je pomenilo, da je vozilo lahko imelo doseg do 92 kilometrov. V resnici pa so ta vozilca prevozila precej manjše razdalje.
Pri Apollu 15 sta astronavta skupaj prevozila 27,76 kilometra; skupaj pa so vozili tri ure in dve minuti. Od lunarnega modula so bili najdlje oddaljeni pet kilometrov.
Potem ko sta astronavta opravila vse predvideno delo, sta falcona pripravila za izstrelitev. Falcon je kmalu po vzletu vstopil v orbito lune (77,8 kilometra krat 16,7 kilometra) in se že v prvi orbiti srečal s komandnim in servisnim modulom. Po združitvi je posadka začela prenašati različne vrste vzorcev (teh je bilo kar 77 kilogramov), filmov in drugih zadev. Na površino Lune so nato odvrgli lunarni modul. Naslednji dan so prebili še v lunini orbiti. Pred odhodom proti Zemlji so v lunino orbito iz servisnega dela z vzmetjo sprostili mali subsatelit, težek 35,6 kilograma, ki je meril gravitacijsko polje Lune in raziskoval magnetosfere Zemlje in Lune. Za šestkotni, skoraj 80 centimetrov dolg satelit, ki so ga napajale sončne celice in srebro-kadmijeve baterije, se je predvidevalo, da bo deloval leto dni.
Prvi vesoljski sprehod
Glavna naloga enajstega dne potovanja v vesoljskem prostoru je bil prvi vesoljski sprehod v velikih vesoljskih globinah – izvedel ga je pilot komandnega modula Al Worden, ko je bila vesoljska ladja še vedno 320.000 kilometrov oddaljena od Zemlje. V 38 minutah vesoljskega sprehoda se je astronavt iz komandnega modula večkrat napotil do dela servisnega modula, od koder je pobral več filmskih kaset iz znanstvenega odseka.
Za povečavo kliknite na fotografijo. Infografika: Delo
Naj spomnimo, da je prvi vesoljski sprehod leta 1965 izvedel sovjetski kozmonavt Aleksej Leonov na krovu vesoljske ladje Voshod 2. Trajal je deset minut, kozmonavt pa je imel kar velike težave pri vrnitvi v vesoljsko ladjo. Šest let pozneje je bil opravljen vesoljski sprehod v izredno veliki vesoljski globini (in na poti proti Zemlji) in v tisočkrat večji oddaljenosti, štirikrat daljšem času in seveda opravljenem delu zbiranju znanstvenega gradiva.
Endeavour 7. avgusta končno doma
Dolgo potovanje se je končalo 7. avgusta, ko se je kapsula Endeavour spustila na površino Tihega oceana, samo 9,8 kilometra od ladje USS Okinawa. Pri tem sta se od treh padal razvili samo dve. Ne glede na to je bil pristanek uspešen, nerazvitje enega padala pa ni vplivalo na kapsulo, saj je bilo pri kapsulah Apollo eno padalo vedno rezerva.
Posadka Apolla 15 je bila tudi prva posadka raziskovalcev Lune, ki ni šla več v karanteno.
