»Kot da bi se v Sloveniji sramovali odličnosti!«

Kirurško zdravljenje bolezni jeter zahteva izpopolnjene prijeme, ki so v harmoniji z najnovejšimi dognanji sodobne medicine. Da se tudi pri nas lahko še vedno pohvalimo s tem, da držimo korak z razvojem v tej veji medicine, potrjuje uvedba dveh novih metod.

Kot pojasnjuje asist. Valentin Sojar, specialist abdominalne kirurgije, so v zadnjem obdobju na kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana v sklopu iste seje na minimalno invaziven način pri pacientu operirali raka črevesja in raka jeter, »kar je tudi mednarodno velik dosežek, bolj izjema kot pravilo«.

Drugi poseg, ki tehnično pomeni novost in je bil pri nas izveden prvič doslej, pa je dvostopenjska operacija na jetrih, ki je pri nekaterih bolnikih edina možnost kirurškega zdravljenja. Ta podvig slovenske medicine bodo kmalu podrobneje opisali v strokovnih krogih, z objavo v Zdravniškem vestniku , ki ga izdaja Slovensko zdravniško društvo.

Celovita obravnava ključna za vpeljavo novih metod

»V obeh primerih je pomemben celovit odnos, ki ni stvar posameznika, ampak organizacije, sistema. Pogoj za izvedbo takšnih podvigov je skupno ustvarjanje, ki je in mora biti odraz tradicije, delovanja v preteklosti. Tako je tudi celovitost obravnave v medicini, na splošno gledano, tista, ki vodi v vpeljavo novih metod, tista, ki omogoča znanstvenoraziskovalno delo. To je na nekaterih področjih zelo uspešno, ponekod pa ne, prej nasprotno.

V Sloveniji tako denimo šepa analiza lastnega dela v zdravstvu, ki bi morala biti bolj izrazita in predvsem sistematična,« ugotavlja Valentin Sojar, ki je kot vrhunski strokovnjak za presaditev jeter in kot član upravnega odbora Eurotransplanta aktivno vpet v sámo delovanje te evropske mreže za organizacijo transplantacijske dejavnosti.

S tega vidika asist. Sojar komentira tudi te dni predstavljani dosežek pri presaditvah srca, kjer se je Sloveniji – v četrt stoletja, kolikor je minilo od prve presaditve pri nas – uspelo uvrstiti na prvo mesto na svetu glede na število transplantacij srca na milijon prebivalcev. Uspešnost tovrstnega zdravljenja je prav tako zavidljiva, kar po prepričanju sogovornika »dokazuje, da je pri nas mogoče nekatere stvari narediti ne samo dobro, ampak vrhunsko.

Omenjeni dosežek potrjuje, da je mogoče ustvariti pogoje za doseganje tako izjemnih dosežkov – izjemnih ne le v aktu samem, temveč predvsem v smislu organizacije, ki takšno dejavnost podpira. To namreč ni dosežek posameznika, niti oddelka in ne ljubljanskega UKC, torej bolnišnice, kjer izvajajo presaditve, ampak dosežek, ki mora biti umeščen in ovrednoten na nacionalni ravni. Ne nazadnje se transplantacijska dejavnost nasploh uvršča med prakse zdravljenja, ki se, v vseh fazah, odvijajo na nacionalni ravni, ne le v sklopu posamezne enote določene bolnišnice.«

Po njegovi oceni so pri transplantacijah srca izvrsten napredek dosegli že pred nekaj leti, z ustanovitvijo oddelka, kjer danes najdejo »zatočišče« vsi bolniki, ki so bodisi kandidati za presaditev bodisi potrebujejo napredno zdravljenje srčnega popuščanja.

Lani tudi pri presaditvah jeter med najboljšimi

»Na drugih področjih, kjer pri nas paciente zdravimo s presaditvijo organov ali tkiv, pa ni tako, vsaj ne povsem. Kljub temu se tudi pri presaditvah jeter lahko pohvalimo z vse prej kot zanemarljivim dosežkom. Lani smo jetra presadili 31 pacientom, kar je, odkar te presaditve izvajamo, v absolutnih številkah na letni ravni prav tako največji dosežek – s tem smo se namreč tudi pri jetrih uvrstili med države z največ presajenimi organi na milijon prebivalcev,« poudarja sogovornik.

Poleg tega so med lanskimi velikonočnimi prazniki izvedli enega od zahtevnejših strokovnih in organizacijskih postopkov v sodobni medicini, sočasno presaditev jeter in ledvice. »Prva tovrstna presaditev v svetu je bila resda opravljena že pred tremi desetletji, leta 1984, toda šele moderni protokoli imunosupresivnega zdravljenja so, skupaj z izboljšanjem kirurških tehnik, omogočili dolgoročno uspešnost takšne kombinirane transplantacije,« pojasnjuje dolgoletni koordinator transplantacijske dejavnosti pri nas. Ob tem opozarja na ključni dejavnik, ki je prav tako vplival na izvedbo podviga: »Dobili smo jasna merila, pri katerih bolnikih tako zahtevno zdravljenje sploh pride v poštev in jim posledično omogoči bolj kakovostno in daljše življenje – in, seveda, protokol, ki se ga je pri takem zdravljenju treba držati.«

Slovenija je danes uspešna tudi pri iskanju umrlih darovalcev, saj smo med prvimi osmimi državami na svetu. »Pri transplantacijah organov smo torej na splošno lahko zelo zadovoljni, pa vendar velja, da bi bilo na tej ravni še marsikaj mogoče popraviti – predvsem, če primerjamo dejavnosti med seboj. Že samo iz primerjave transplantacij srca z drugimi presaditvami organov dobimo jasno sporočilo, da se da še marsikaj izboljšati, zlasti z miselnim preskokom pri iskanju odgovora, kako se tega lotiti. Če pogledamo, kako dosegamo cilje v življenju, vidimo, da se pri iskanju rešitev pogosto zatekamo k istim vzorcem – v resnici pa se najboljše rešitve pokažejo, če jih iščemo z druge strani, s tako imenovanim alternativnim reševanjem problemov,« meni sogovornik.

Iz linearnega v cirkularno gibanje

Pri tem potegne vzporednico z razmišljanjem o razvoju človeka znanega slovenskega filozofa, psihologa, antropologa in teologa dr. Antona Trstenjaka – naj spomnimo, da se njegovo največje odkritje v eksperimentalni znanosti nanaša na reakcijski čas odzivanja na barve, po katerem se odzivni časi za posamezne tone gibljejo v obratnem sorazmerju z njihovo valovno dolžino.

Trstenjakov razmislek o tem, kako se lahko revolucionarni dosežek prenese na celotno dejavnost, se Valentinu Sojarju zdi nadvse poveden: »Ljudje so, denimo, bremena včasih vlekli, nakar so iz linearnega gibanja prešli na cirkularno, na uporabo kolesa. Verjetno je bila to ena največjih revolucij v razvoju človeštva. Toda za ugotovitev, da je za premikanje nečesa lažji pristop s kotaljenjem kot z vlečenjem, je bil potreben absoluten zasuk v načinu razmišljanja. Tudi razvoj v sodobnem času prinaša veliko podobnih presenečenj, kopico izboljšav, ki pa jih je mogoče udejanjiti le s pravilnimi prijemi. S spremembo v razmišljanju.«

Kje torej tičijo vrzeli, kje se skrivajo spodbude za izboljšanje te dejavnosti, kje so prikrite ovire pri sledenju največjim dosežkom v tej veji medicine, pri vzporejanju z najbolj razvitimi državami? Kot pravi sogovornik, smo po organizaciji dela primerljivi. »Transplantacijska dejavnost sodi med proaktivne in kot taka zahteva, da o stvareh razmislimo in jih pripravljamo, načrtujemo vnaprej. Medicina je sicer vedno retroaktivna – ko se človek prehladi, gre k zdravniku in ta mu pomaga, ko si nekdo zlomi nogo, ga pripeljejo na urgenco, kjer mu zagotovimo pomoč. Pri presaditvah pa moramo vse narediti že prej, preden je človekovo življenje tik pred tem, da zaradi odpovedi organa ugasne. Preprečevanje hudih posledic je tisto, kar, tudi na donorski strani, daje transplantacijski dejavnosti prav poseben pečat. In ta proaktivnost včasih zahteva spremembo razmišljanja pri zdravnikih; to pa ni najbolj preprosto, kajti miselni vzorci so usmerjeni v retroaktivno ukrepanje.«

Če človek želi probleme reševati na neustaljen način, pogosto naleti na ovire, ki so večkrat subjektivne kot objektivne narave. Kot ugotavlja Valentin Sojar, to velja tako za medicino kot za znanost in splošno dejavnost, kjer pa drugačni prijemi niso dobrodošli, ampak pogosto razumljeni kot motnja, kajti ljudi s tem vlečeš iz območja udobja.

»In tako velja, da bomo v medicini nasploh in tudi v transplantacijski dejavnosti morali nekatere ustaljene prijeme spremeniti, jih pri organizaciji prestaviti v drugačne razsežnosti – če bomo želeli doseči cilje in biti res povsod primerljivi. Tako bi denimo na UKC nujno morali imeti oddelke, namenjene določeni patologiji, da bi lažje dosegali želene cilje. Preprosto se zdi, da se pri nas nasploh, ne le v medicini, sramujemo odličnosti.«

Izzivov ne bo zmanjkalo

Asist. Sojar je že pred leti predlagal, da bi v sklopu UKC Ljubljana ustanovili center za transplantacijsko dejavnost, a se to, žal, ni zgodilo. Je pa takšno vizijo uspelo uresničiti oddelku za napredovalo srčno popuščanje. »To je eden najbolj opaznih dosežkov v zadnjih letih, ki je omogočil veliko bolnikom, da so prišli do zdravljenja, ki ga potrebujejo. Vsi kardiologi po Sloveniji danes vedo, kam poklicati, če imajo takšnega bolnika, vedo, kakšno obravnavo mu bodo na tem oddelku lahko zagotovili. Na drugih področjih, denimo v nefrologiji ali hepatologiji, je razvoj sicer šel v tej smeri, vendar ne tako izrazito.«

Sicer je res, da število presaditev jeter zadnja leta ves čas po malem narašča, tako kot se povečuje število bolnikov, ki potrebujejo takšno zdravljenje. Toda napredek v medicini je relativen – nekatere stvari preprosto potrebujejo čas, morajo se »usesti«, pojasnjuje Valentin Sojar. »Zdravniki smo precej konservativni, zelo počasi sprejemamo radikalne stvari, držimo se dokazano dobrih; nekatere med njimi, še posebno takšne, ki so redke, so včasih tudi spregledane. A če neko informacijo širimo dovolj dolgo, njene teže ni mogoče ne preslišati ne spregledati.«