Tiskane izdaje
Pomen članka Iz Dolenjske
Leta 1856 je dr. Philip Rothschütz kupil graščino Nova vas pri Radečah, kjer je bil tudi čebelnjak. Opazil je, da so te čebele po zunanjosti in lastnostih drugačne od nemških, ki jih je poznal. V tedaj vodilni čebelarski reviji Bienenzeitung je leta 1857 objavil članek Aus Unterkrain (Iz Dolenjske), v katerem je te čebele opisal in jih ponudil nemškim čebelarjem. Uredništvo jo je v pripisu poimenovalo Die Krain'sche Biene (kranjska čebela). To je prvi podroben opis kranjske čebele.
Članek je vzbudil pri čebelarjih, še posebej nemških, veliko zanimanja za našo kranjsko čebelo. Raziskava objav o kranjski čebeli med letoma 1857 in 1879, od poimenovanja do priznanja, je potrdila, da ta članek začenja številne objave (skupaj jih je bilo 165) o preizkusih kranjske čebele v različnih evropskih deželah.
Številni so menili, da so kranjske čebele pravzaprav italijanske. Po morfoloških lastnostih bi jim morda lahko v nekaterih primerih celo delno pritrdili, ker so se populacije kranjske in italijanske čebele mešale tudi tedaj. Vendar so za naše kranjske čebele značilne še številne druge lastnosti: mirnost, pridnost, krotkost, zgodnja in pogosta rojivost ter donosnost, ki so jih kmalu spoznali in potrdili številni čebelarji v tujini ter o tem pisali v svojih objavah.
Objava članka Aus Unterkrain je pomembna za celotno kranjsko čebelarstvo, ker je to začetek cvetoče trgovine s kranjsko čebelo v drugi polovici 19. stoletja. Vpeljal jo je dr. Philipp Rothschütz in z velikim uspehom nadaljeval njegov sin Emil. Pridružili so se še številni drugi kranjski čebelarji, med njimi graščak Franc Langer iz Poganic pri Novem mestu (1870) in Mihael Ambrožič iz Mojstrane pri Dovjem (1872). Vsa pozornost je bila usmerjena na našo domačo kranjsko čebelo.
Prvi Kranjski trgovski čebelnjak
Velike zasluge za širitev in uveljavitev kranjske čebele ima še posebej Emil Rothschütz, ki je bil zelo razgledan in izobražen na področju čebelarstva. Njegovi knjigi o čebelarstvu iz leta 1875 je dodana bibliografija tedanjega čebelarskega slovstva po letu 1850 – naštetih je 129 knjig in 14 serijskih publikacij. 56 knjig iz njegove knjižnice hrani čebelarska knjižnica Janeza Goličnika.
Leta 1866 se je Emil z družino preselil na grad Podsmreka pri Višnji Gori (podedovala ga je njegova žena grofica Antonija Lichtenberg). Kakor sam piše, je leta 1868 tudi na pobudo občnega zbora moravsko-šlezijskega čebelarskega združenja in njegovega predsednika dr. Žiwanskega, ki je sam čebelaril s kranjsko čebelo, ustanovil na gradu Podsmreka Krainer Handelsbienestand, Kranjski trgovski čebelnjak. Tako so Rothschützi na široko odprli trgovino s kranjskimi čebelami in čebelarsko opremo ter prispevali k širjenju kranjske čebele v Evropi in svetu.
Na površini 300 kvadratnih metrov so na gradu Podsmreka postavili čebelnjake z več kot tisoč panji. Izboljšali so stare in izumili nove panje, izdelovali čebelarsko opremo in potrebščine v lastnih mizarskih in kleparskih delavnicah (zaposlenih je bilo okoli 35 delavcev).
Po svetu so razposlali več kot sto tisoč živih panjev s kranjsko čebelo. Kranjske čebele so gojili in veliko nakupovali na tedanjih čebelarskih sejmih v Kranju in Studencu pri Igu, pri čebelarju Porenti v Bohinju, v Kanalski in Zgornjsavski dolini, po Dolenjskem in drugod po Sloveniji, kjer so gojili čisto kranjsko čebelo.
Vpis v zoološko sistematiko
Emilu Rothschützu je čebelarsko znanje omogočalo, da je o kranjski čebeli napisal številne in poglobljene strokovne objave ter tako odločilno prispeval k njenemu priznanju. Med drugim je sodeloval z docentom za čebelarstvo dr. Augustom Pollmannom na kmetijski akademiji v Poppelsdorfu, ki je zapisal: Najlepše kranjske čebele pošilja baron Rothschütz.
Znanstveno ime za kranjsko čebelo Apis mellifica carnica je bilo prvič zapisano leta 1875 v prvi Pollmannovi knjigi, še obširneje pa jo je predstavil v svoji drugi knjigi leta 1879. Takrat je bila kranjska čebela dokončno priznana in kot podvrsta vpisana v zoološko sistematiko medonosnih čebel. Njeno zdajšnje znanstveno ime je Apis mellifera carnica, Pollmann 1879.
Vloga Emila Rothschütza
Skupaj z duhovnikom Josipom Jeričem ter posestnikom in odvetnikom dr. Razlagom je bil pobudnik in soustanovitelj kranjskega društva za umno čebelarstvo. Društvu, ustanovljenemu 30. julija 1873, je predsedoval prvi dve leti. Hkrati sta začeli izhajati reviji Slovenska čebela (1873–1882) in Die Krainer Biene (1873–1875), ki jo je urejal.
Baron Rothschütz je Kranjski kmetijski družbi tudi predlagal ustanovitev čebelarske šole na gradu Podsmreka pri Višnji Gori. Prošnja naj bi bila predložena v odobritev kmetijskemu ministrstvu. Zahtevali so dopolnitev predloga in 20. februarja 1874 je poslal na vodstvo Kranjske kmetijske družbe podroben program, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije.
Rokopis je v nemškem jeziku in na enajstih listih med drugim vključuje program za čebelarsko šolo, dva predračuna stroškov ter načrt in lokacijo učnega paviljona. Predlog za čebelarsko šolo na gradu Podsmreka je, kljub velikemu zanimanju predvsem učiteljev, splaval po vodi, ker niso bila odobrena zaprošena sredstva za postavitev učnega čebelnjaka in štipendije za slušatelje.
V letih 1890–1893 je družina čebelarjev Rothschütz na gradu Podsmreka pri Višnji Gori v samozaložbi izdajala revijo Imkers Rundschau. Pomembna je še njihova druga publicistična dejavnost. V njihovo bibliografijo je uvrščeno 21 monografij in tiskov (skupaj s ponatisi) in 177 objav v periodičnih publikacijah (Bienenzeitung, Slovenska čebela, Die Krainer Biene, Imkers Rundschau in druge serijske publikacije). Odkrita so bila tudi malo znana dela (Berichte über Krainer Biene … – Poročila o kranjski čebeli …).
Posebno brošuro Imkers Rundschau naj bi izdajali enkrat na leto, a še ni najdena. Po bibliografskih podatkih na ohranjenih prodajnih katalogih sodimo, da so jih čebelarji družine Rothschütz izdajali po letu 1866 vsako leto, kdaj tudi četrtletno ter še v drugih jezikih.
Ne le čebele, tudi krompir
Čebelarji družine Rothschütz, ki so bili med drugim umni kmetovalci (Rothschützova sorta krompirja), imajo pionirsko vlogo pri poimenovanju, uveljavitvi, širjenju in priznanju kranjske čebele. So začetniki trgovine s kranjsko čebelo in tako so neposredno vplivali na ohranjanje njene čistosti.
Njihova zasluga je strokovna in vsestranska popularizacija kranjske čebele ter posredovanje genskega materiala, na podlagi katerega je bila naša čebela prepoznana in vpisana v zoološko sistematiko medonosnih čebel kot samostojna podvrsta Apis mellifera carnica, Pollmann 1879. Njena tipska lokaliteta je Kranjska, torej zdajšnja Slovenija. Najzaslužnejši je Emil Rothschütz, ki bi ga lahko imenovali oče kranjske čebele.
