Kritični razmislek o absurdih ARRS: (Samostojna) pot v Ameriko

V tekmi za projekte smo vsi v isti areni in tekmujemo po enakih (numeričnih) kriterijih, štejejo pa le raziskovalne objave.

sob, 11.03.2017, 11:00

Pred kratkim sem dobila rezultate razpisa republiške javne agencije za raziskovanje (ARRS) za financiranje bilateralnega znanstvenega sodelovanja z ZDA. Na tak bilateralni razpis sem se prijavila spet enkrat po dolgih letih. V vsej svoji karieri sem bila pri tem uspešna le enkrat, pred približno desetimi leti (dobila sem bilateralni projekt z Bolgarijo), nato sem prijavljanje opustila – ker pri ocenjevanju kakovosti prijav ne štejeta ne vsebina projekta ne kakovost sodelujoče raziskovalne skupine v tujini, ampak samo točke prijavitelja.

Ker sem teh točk imela bistveno manj kot moji starejši in zrelejši kolegi z daljšo raziskovalno kilometrino in lastnimi skupinami, sem ugotovila, da bi bilo pisanje prijav samo zapravljanje časa.

Zakaj sem torej tokrat šla »v boj« za nekaj letalskih kart do ZDA, plačilo prenočišča in dnevnic? Iz dveh razlogov.

Samostojnost, konkurenčnost in zmote

Pred letom in pol sem se odločila zamenjati institucijo; ob tem prehodu sem morala vse javnofinančno ovrednotene rezultate svojega desetletnega samostojnega raziskovalnega dela pustiti programski skupini na prejšnji instituciji. Namesto 0,8 FTE (število obračunskih točk za določitev povprečne cene ekvivalenta polne zaposlitve za izvajanje raziskovalnih programov oziroma projektov) do leta 2020 sta mi ostali le »čast in slava« – a nič hudega, saj verjamem, da je bolje imeti mir kot denar.

Nova institucija me je pričakala z odprtimi vrati in me z veseljem vključila v svojo programsko skupino, ki lahko krije stroške mojih službenih poti. Toda kljub temu sem menila, da bi bilo pri 47 letih lepo dobiti nekaj lastnega raziskovalnega denarja za dva ali tri skoke čez lužo in nazaj – tudi kot znak akademske odraslosti in samostojnosti.

Drugi razlog je bilo upanje, da sem mogoče zdaj vendarle že »konkurenčna«. Konec koncev sem bila v tujini kot postdoktorska štipendistka Marie Curie, v Slovenijo sem pripeljala povsem novo raziskovalno področje, v katero sem uvedla tudi dva doktoranda. Imam utečeno sodelovanje z več odličnimi raziskovalnimi skupinami v tujini, h-index 31 (po bazi Nasa ADS). Do pred letom in pol sem kot izredna profesorica delala na eni raziskovalno najuspešnejših fakultet ljubljanske univerze, zdaj delujem na raziskovalno izjemno prodorni univerzi, na fakulteti z mednarodno odmevnimi rezultati. Vodila sem uspešno zaključen projekt Evropske vesoljske agencije, dobila Zoisovo priznanje za pomembne dosežke, britansko nagrado THES award, bila soavtorica petih člankov v revijah Nature in Science. Lani sem organizirala prvi simpozij Mednarodne astronomske zveze v Sloveniji …

Vendar sem se, kot kaže, zmotila. Sodeč po rezultatih razpisa po raziskovalni uspešnosti spadam v spodnjo polovico prijavljenih. Pri izbiri namreč štejejo samo točke A1, ki pridejo od (količine) raziskovalnih objav, prav nič pa nista pomembni ne vsebina prijavljenega projekta ne kakovost sodelujoče tuje skupine. Pri prijavi sem imela teh točk le 2,84, meja za sprejetje predlogov pa je bila 3,4.

Očitno torej znanstveno nisem dovolj uspešna – čeprav sem, če bi verjeli točkam A1 (ali A'', A', A1/2 ali skupnemu seštevku raziskovalnih točk), najuspešnejša raziskovalka na področju astronomije v Sloveniji.

No, in ker se ne morem potruditi bolj, kot sem se v zadnjih letih, sem razmišljala, kako spremeniti način in vsebino dela, da bi izboljšala svojo znanstveno odličnost, ki jo merijo te točke.

Izgubljeno s predpisi …

Prišla sem do dveh ključnih ugotovitev.

Prvič: najprej se moram nehati ukvarjati s promocijo znanosti in (še) več neslužbenega oziroma »prostega« časa posvečati raziskovalnemu delu – namesto projektom, kot so mednarodno leto astronomije, tekmovanja v znanju iz astronomije, mednarodna olimpijada iz astronomije in astrofizike, spletni Portal v vesolje, prevajanje astronomskih novic za vse generacije, pisanje poljudnih člankov, poljudna predavanja in drugo.

Zemlja se vrti tako, kot se, in dan bo še naprej dolg samo 24 ur. Saj splošne javnosti astronomija in raziskovanje vesolja verjetno sploh ne zanimata, kdo ju v bistvu sploh potrebuje – astrologe pa tako ali tako že imamo … Zakaj pravzaprav bi davkoplačevalcem vračala karkoli od znanja, ki sem ga pridobila na njihove stroške?

Če se ne bom več ukvarjala s tem, tudi ne bom imela nobenega interesa za udeležbo na okroglih mizah in podobnih dogodkih, kjer razpravljavci opozarjajo na pomen popularizacije znanosti, ARRS pa se lahko hvali, kako zelo podpira tovrstne aktivnosti.

In drugič: še večji prihranek časa, tako službenega kot neslužbenega, bi dosegla, če bi nehala predavati na univerzi in se zaposlila samo raziskovalno. Od prvega dne zaposlitve v slovenski akademski sferi do danes sem imela polno (ali čezmerno) pedagoško obremenitev 15 let, le dve leti pa sem uživala privilegij polovične pedagoške razbremenitve.

Lahko si predstavljate, kakšna razlika v številu objav in točk A1 se nabere med dvema enako dobrima in pridnima raziskovalcema v 15 letih, če eden dela 100-odstotno raziskovalno, medtem ko drugi raziskovalnemu delu lahko namenja le 50 odstotkov delovnega časa, saj drugo polovico zapolni s pedagoškim delom.

V tekmi za projekte pa se vsi znajdemo v isti areni in tekmujemo po enakih (numeričnih) kriterijih, kjer štejejo le raziskovalne objave. Namesto pisanju učnih načrtov, pripravam na predavanja, predavanjem, konzultacijam z asistenti in študenti, ustnim izpitom, mentorstvu pri seminarjih, diplomah, magisterijih, doktoratih in podobnim (nepotrebnim?) oblikam prenašanja znanja na nove rodove bi se lahko posvetila zgolj raziskovalnemu delu in pisanju člankov. Tako bi postala boljša, če ne celo odlična znanstvenica, ki bi ostala v konkurenci za letalsko karto do Amerike.

Zaradi danosti, ki se zdravemu raziskovalskemu razumu zdijo nevzdržne, je sledil neizogiben sklep: manj ko vračam davkoplačevalcem in bolj ko se posvetim samo pridobivanju raznih točk, večja je verjetnost, da mi bo ARRS namenila davkoplačevalski denar, da bom v miru delala (le) raziskovalno, nabirala točke in potovala po svetu.

Prijavi sovražni govor