Lahko smo si različni, a vsi dihamo isti zrak

Pozimi so podobe pretežno azijskih velemest, zavitih v smog, že stalnica. V Evropi takih podob ni bilo že vse od sedemdesetih, ko so v Londonu znamenito za zdravje škodljivo meglo, imenovano smog, uspešno odpravili. Zato so januarski posnetki britanske prestolnice in poročila o alarmantni onesnaženosti zraka zdaj toliko bolj presenetili. Je to opomin, da je prepričanje o uspešnem obvladovanju onesnaževanja zraka v Evropi zgolj utvara?

Novice o decembrskih in januarskih visokih koncentracijah onesnaženosti zraka marsikje v Evropi, tudi v Sloveniji, so bile iztočnica za pogovor z doc. dr. Grišo Močnikom, vsestranskim strokovnjakom in poznavalcem problematike onesnaževanja zraka in zlasti meritev. Njegovo podjetje Aerosol je prvo izdelalo komercialni instrument za merjenje črnega ogljika, etalometer – dandanes prav ti instrumenti merijo črni ogljik tako rekoč na vseh koncih sveta, na poletu okrog sveta z ultralahkim letalom pa ga je s prirejenim instrumentom meril tudi Matevž Lenarčič.

Kako komentirate letošnje podobe mest, zavitih v smog?

Veliko je mest, ki se »potegujejo« za naziv najbolj umazane prestolnice, in to predvsem v razvijajočem se svetu, saj je umazan zrak povezan z razvijanjem družbe. Kar se je Evropi z zrakom dogajalo v drugi polovici 19. stoletja, se zdaj dogaja v državah v razvoju: gospodarski razvoj ima prednost pred kvaliteto življenja. Ta je zlasti v velikih mestih okrnjena, predvsem zaradi gostega prometa in velikih razdalj. Ljudje zaradi obojega vsak dan izgubijo precej časa, saj nove tehnologije žal še ne omogočajo pravega komuniciranja na daljavo. Medtem pa vsi dihamo onesnažen zrak, pa ne le zaradi prometa, ampak tudi zaradi ogrevanja hiš in sežiganja biomase. Tudi v Evropi, kar je za mnoge presenetljivo. Da je problem onesnaženosti zraka še vedno zelo aktualen tudi v Evropi, je predvsem posledica dejstva, da je varstvo zraka pred onesnaženjem zelo zapletena mešanica aplikativne znanosti, ki je kvantitativna, in politike, kjer so zadeve manj kvantitativne in se meri na ukrepe, ki jih je najlažje doseči in najhitreje končati.

Torej pragmatizem, ki pa vendarle lahko prispeva k manj onesnaženemu zraku.

Tak pragmatizem je včasih v redu zato, ker dosežeš neko izboljšanje. Toda velikokrat se zgodi, da izboljšanje ni takšno, kot bi moralo biti ali kot bi ga lahko dosegli. V državah v razvoju je problem v tem, da o tej temi nihče resno ne razmišlja, v razvitem svetu pa so že izračunali, koliko nas stane onesnažen zrak. Po teh izračunih recimo v Sloveniji od osem- do desetkrat več ljudi umre prezgodaj prav zaradi onesnaženega zraka, teh prezgodnjih smrti je od osem- do desetkrat več, kot je prezgodnjih smrti zaradi prometnih nesreč. S stališča javnega zdravja in s tem povezanih stroškov je to velikanski problem. A razbitine in trupla na cestah vidimo, ljudi, ki zbolijo zaradi zraka, pa ne.

Ali stroka ob tem, da gre pri ozračju za zelo zapleteno zadevo z veliko neznankami, razen pragmatičnih sploh lahko ponudi druge, bolj učinkovite ukrepe za varstvo zraka?

Težava je v tem, da pri virih onesnaževanja, ki bolj ali manj prispevajo k onesnaženemu zraku, tisti, ki prispevajo več, žal niso tisti, ki jih je najlažje regulirati. Igra med tem, kako nekaj doseči, in kateri viri najbolj prispevajo k onesnaženju zraka, pa je zelo zapletena. Razumljivo, da občine poskušajo doseči čim več z omejenimi viri. Zato se pri varstvu zraka največkrat meri na promet. Ta res veliko prispeva k onesnaženosti, vendar pri nas in v vsej centralni Evropi k temu še več prispeva ogrevanje individualnih hiš na drva, poleg tega pa je ogrevanje individualnih hiš težje regulirati. Nobena evropska država v zvezi s tem nima preprostega odgovora.

Tisti, ki se spominjajo gostega zimskega smoga v Ljubljani pred nekaj desetletji, bi rekli, da je Ljubljana ta problem kar dobro rešila.

Res je, v Ljubljani je daljinsko ogrevanje odpravilo premog kot gorivo za ogrevanje individualnih hiš, in to se je zgodilo v zelo kratkem času, v manj kot petih letih. To je zgodba o uspehu, o kateri se že dolgo ne govori več. Pomembno je, da je energent ostal enak, a se je ogrevanje centraliziralo v toplarni, in ko je prišla regulativa, se je omejilo izpuste. Predpise je bistveno lažje uveljaviti na neki centralizirani kurilni napravi kot pa na malih pečeh.  Na primer, za peči na les sploh nimamo evropskih standardov za emisijo. Ti šele nastajajo, ljudje pa medtem naprej kurijo les in se ne zavedajo, kako slabo je to za zrak, ki ga dihajo. Ker zveni »naravno«, se zdi neškodljivo. Ne vprašajo pa se, zakaj so nekoč ljudje v bolj »naravnem« bivalnem okolju živeli bistveno krajši čas – h krajši življenjski dobi je zelo verjetno prispeval tudi zrak, onesnažen s kurjenjem biomase.

Je torej prepričanje, da smo v Evropi z uvedbo daljinskega ogrevanja v večjih mestih bolj ali manj odpravili onesnaženost zraka v stanovanjskih predelih, zgolj utvara?

Na to ni lahko odgovoriti. Problem je v tem, da je težko najti časovno vrsto meritev, ki bi bila dovolj dolga, vsaj nekaj desetletij, in bi pokazala, kako se je zrak izboljševal. Danes je gotovo boljši kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda pri onesnaženem zraku ni praga v učinku na zdravje. Je kot kajenje, kolikor ga je, škodi. V srednji Evropi imamo to nesrečo, da je teren zelo razgiban, živimo v dolinah in kotlinah, kjer vreme promovira nastanek daljših obdobij, ko se zrak ne meša. Tedaj koncentracija iz izpustov v zraku narašča. Tako se je zgodilo v Ljubljani v zadnji polovici decembra, ko je bila strašno onesnažena, prav tako v januarju. Žal pa se zoper to razen z zelo resnimi omejitvami, ki spreminjajo način življenja, ne da nič narediti. V mestih se sicer res da izboljšati lokalno kvaliteto z ustreznim prometnim režimom. Vendar v Ljubljani samo ukrepi v prometu niso dovolj, ker je prispevek kurjenja v mestu in v okolici zelo velik.

Toda ukrepi, kako zmanjšati onesnaževanje zaradi kurjenja, obstajajo.

Obstajajo, ampak da bi jih uveljavili, je potreben konsenz med političnimi subjekti, med MOL in okoliškimi občinami. Ukrepi bi bili torej možni, vendar morajo biti nacionalni. In tu se nekaj že dogaja. Ministrstvo za okolje poskuša doseči spremembe, ki jih uvajajo skupaj s spremembami dimnikarske službe. Žal pa napredujemo počasi. Velik problem so namreč nadzorni mehanizmi. Ukrepi, ki delujejo, morajo hkrati biti povezani z ekonomiko, kar pomeni, da morajo biti alternativa temu, kar je zdaj poceni.

V prometu smo bistveno zmanjšali onesnaževanje zraka z ustreznimi filtri, ki so zdaj tako rekoč v vsakem avtomobilu. Ali obstaja tehnična vzporednica filtrov, ki bi jih bilo mogoče uvesti pri individualnih kuriščih?

Filtri, ki jih vgradimo v dimniku za peč, obstajajo, problem je dvojen: ker lovijo delce, jih je treba redno čistiti, drugi del problema pa je visoka cena v primerjavi s ceno peči. Tako se vrnemo k problemu, da so filtri dragi, ljudje pa kurijo les zato, ker je poceni. Res je tudi, da so emisije peči različne. Peči na drva imajo zelo visoke emisije črnega ogljika in organskih spojin v plinasti ali trdni fazi. Peči na pelete imajo emisije črnega ogljika zelo nizke, organske snovi pa so višje. Poleg delcev, ki jih spuščajo te peči, se plini, izpuščeni v zrak, starajo. Iz teh snovi, ki so spremenjene zato, ker so oksidirane, pa nastanejo novi, tako imenovani sekundarni delci. In ko določamo vire onesnaženosti zraka, je za primarne aerosole preprosto ugotoviti, kaj so viri onesnaženja, za sekundarne pa ne. Ti včasih celo prevladujejo, organski in anorganski. Prav s tem se trenutno ukvarja aplikativna znanost, namreč, kako z meritvami v okolju določiti sestavo vseh delcev, ki vsebujejo ogljik.

Je na tem področju že kaj znanega?

Za amonijev nitrat in sulfat je preprosto. Sulfat je povezan s fosilnimi gorivi in kurilnim oljem iz vzhodne Evrope, kjer so standardi za vsebnost žvepla morda še bolj sproščeni. Amonijev nitrat pa je povezan s poljedelstvom, z gnojenjem. Zelo zapleteno je pri aerosolih, ki nastanejo pri izgorevanju fosilnih goriv ali pa pri drugih gorivih, recimo lesu ali biomasi.

Torej problem ustreznih meritev še obstaja?

Problem določanja meritev je inverzni problem. Tisto, kar lahko izmerimo v zraku in tako vemo, da so viri, je eno. Toda vmes  imamo oblak kemijsko-fizikalnih procesov, ki jih ne poznamo dobro in ki so enaki za vse izpuste. To pomeni, da je tisto, kar vstopi v proces in se sprocesira, in tisto, kar pride ven, zelo drugačno ne glede na to, kaj je noter prišlo. Zato je poznavanje teh procesov nujno, je nekakšna detektivska zgodba, s katero se je treba ukvarjati, kajti šele ko vemo, kateri viri k onesnaževanju zraka največ prispevajo, lahko načrtujemo ukrepe na modelih, ki imajo večjo ali manjšo napovedno moč. Nato moramo te ukrepe uveljaviti in še enkrat izmeriti njihovo učinkovitost in jih po potrebi prilagoditi.

V Sloveniji je kurjenje z biomaso močno razširjeno. Ali imamo alternativo temu?

Zelo težko je les zamenjati s čim drugim, ker je pač najcenejši energent. Drugo pa je, da je potreben nadzor, ki deluje. In to je spet težko, ker je treba za vsako peč posebej priti domov in ljudem razlagati, kaj smejo in česa ne. Veliko sloni na dimnikarjih, zato bi reforma dimnikarske službe morala potekati hkrati z oblikovanjem takih ukrepov. Tu je še pomanjkanje dolgotrajne in konsistentne politike. A pri tem nismo edini. Celo Švicarji, ki so pregovorno boljši pri konsistentnosti izvajanja ukrepov, imajo problem onesnaževanja zraka zaradi kurjenja.

Bo morda premik svetovne strokovne javnosti k črnemu ogljiku in sajam, ki sta bila do nedavno, vsaj zdi se tako, zapostavljena in v senci toplogrednega ogljikovega dioksida, prispeval k napredku, tako znanstvenemu kot aplikativnemu in upravljavskemu, pri obvladovanju onesnaževanja zraka iz neštetih malih, a ne zanemarljivih virov?

Saje so tisti del črnega ogljika, ki ga vidimo. So pa še druge saje, ki prav tako absorbirajo svetlobo. Zadnje čase se v znanstvenih krogih veliko razpravlja prav o teh. Ta razprava iz znanstvene sfere, kjer je bila zanimiva zato, ker je nova, počasi prehaja v bolj aplikativno, saj je tema povezana z vplivom onesnaženega zraka na zdravje in na podnebje. Saje na splošno in črni ogljik še posebej imajo pomembno vlogo, ker tehnologije za omejevanje izpustov obstajajo. Zato je veliko lažje omejevati izpuste teh kratkoživih toplogrednih povzročiteljih izpustov in segrevanja, saj ni treba zmanjšati proizvodnje energije, ampak lahko emisije zmanjšamo z uvajanjem filtrov. To je še zlasti obetavno za države v razvoju, ker ne omejuje razvoja, ki temelji na čedalje večji porabi energije. Vendar to deluje samo na kratek rok.

Kakšno sliko v zvezi s tem kažejo podnebni modeli?

Modeli so pokazali, da je kratkoročno mogoče doseči upočasnitev segrevanja z omejitvijo kratkoživih povzročiteljev segrevanja, kot sta črni ogljik in metan. Na dolgi rok pa takšnega učinka ni, saj je ogljikov dioksid tisto, kar povzroča globalno segrevanje. Z omejevanjem črnega ogljika in metana si sicer lahko kupimo nekaj časa, toda potem bo pa le treba zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida. Prav zato so dogovori v okviru Združenih narodov pomembni, saj ustvarjajo splošen konsenz za ukrepe. Seveda pa je treba doseči, da se dogovori spoštujejo. Žal politični dogodki v zadnjem času ne kažejo optimistične slike.