Tiskane izdaje
Sama ponavadi pred veliko potjo bolj malo spim. Misli mi švigajo na vse mogoče strani z eno samo željo, da uredim vse potrebno in da morebiti kakšna stvar ne ostane nedokončana, če je to seveda mogoče.
Tudi ko vendarle napoči tisti trenutek, da bi lahko zatisnila oči, so misli od vseh aktivnosti pozno v noč še preveč budne. Pod odejo se nazadnje zavestno prepustim opazovanju dihanja in in slednjič vendarle potonem v sen.
Vsake poti v novo se neizmerno veselim. Morda ne ravno na glas, niti ne vsepovprek, a veselim se iskreno ... Predvsem v sebi. Veselim se novih pogledov, spoznanj, doživetij, ožuljenih nog, kdaj obolelih ramen, ki še niso utrjena pod težo nahrbtnika ... Spet tistih hitro kuhanih makaronov, ki jih ob roju komarjev z največjim veseljem po dolgi prehojeni poti nosiš v sestradana usta, pa da ne pozabim na vonj žerjavice, iz katere ob prižiganju kresničk pobiraš vroče sveže pečene krompirčke. Sladka razkošna preprostost. Pogled ti seže na vse strani − do mogočnih vzpetin, spodaj deročih divjih rek ... In tedaj v srcu začutiš − da je to to. Začutiš, da imaš življenje rad. Doma te morda večkrat preganjajo obveznosti in to zavedanje hitro potlačiš nekam na rob, na stran ... Kot da se ne bi hotel soočiti z njim ... A tukaj ... Tukaj pa je ves svet tvoj ... Vsi sončni vzhodi in zahodi, premočeni gojzerji, dežne plohe in nevihte. Ter toliko bolj tudi mavrice. Vam je znan ta občutek? Ne??! Kaj še vendar čakate?! :-) Hitro na pot!
Ali pa vsaj z nami − virtualno! Redko dobite priložnost za polet okoli sveta. Prihranjenih vam bo precej skrbi, od nebodigatreba birokracije za vsa mogoča dovoljenja, skrbi z vetrovi, vremenom, gorivom ... kaj šele s samim seboj.
Danes smo ob 6. uri že pospremili Matevža in njegov »znanstveni avion« na črno ogljično pot, kot se je v enem od preteklih blogov izrazil Griša. V tem hipu, ko to berete, pa že lahko spremljate drobne zelene pikce na projektni strani − dejansko lokacijo Matevževega aviona − kje leti, na kakšni višini, kdaj je predviden postanek ... Danes nam je vse dostopno v t. i. realnem času.
In kaj zdaj? Misija se začenja, meritve črnega ogljika prav tako. V zadnjih dneh je bilo kar nekaj pozornosti namenjene tudi okolju, sploh ob preteklih svetovnih dnevih gozdov (21. 3.), vode (22. 3.), meteorologije (23. 3.) ...
Čemu vse ta obeleženja? Morda vsaj ta dan pomislimo na nekaj okoli nas, kar nam je morda že skoraj samoumevno? Morda. Vendar če ne opozorimo, je možnost za zavedanje še manjša. Gozd, čiste vode, čist zrak ... Ko hodimo po kočevskih gozdovih, morda vrednosti tega niti zaznamo, ko pristanemo v nekajmilijonskem Pekingu, pa zagotovo. Le da bomo tokrat malo bolj pogrešali čist zrak in potihoma morda rekli, blagor nam, doma, kjer se lahko naužijemo svežega zraka in pijemo čisto vodo iz pipe. Pa žal ni povsod tako.
Ne slepimo se, da bomo z misijo rešili svet, kaj šele da ga bomo povsem očistili, saj ga − roko na srce − tudi sami onesnažujemo. A se tega zavedamo in poskušamo delovati tako, da bi bilo tega čim manj. Zato tudi slogan »the future is ultralight« − prihodnost je v ultralahkem. Z majhnimi sredstvi, s pristopom, ki je do okolja prijaznejši, pa vendarle lahko naredi pomemben korak pri ozaveščanju, razumevanju in ne nazadnje tudi v ravnanju nas vseh.
V preteklih dnevih smo lahko spremljali veliko odzivov, intervjujev, pogovorov v povezavi s projektom ... Veseli smo odziva vseh medijev, tudi posameznikov, ki nam sledite in pomagate širiti zavedanje in sporočilo misije. Uspe nam lahko le s skupnimi močmi. In čeravno pot ni vedno najbolj preprosta, niti takoj očitna na prvi pogled, je prelomnica.
Ne gre le za letalski podvig, gre za korake vsak dan. Začne se pri meni, tebi ... Vsak je s svojim delovanjem zgled svojim bližnjim, okolici. Zatorej, spoštujmo − negujmo − varujmo.
Matevž, tebi pa srečno pot in naj bodo vetrovi vseh vrst s tabo prijazni. Mi verjamemo, da se bo vse dobro izteklo in da se boš čez dober mesec tudi ti varno vrnil z novimi spoznanji, odkritji, podatki pa tudi z novimi izzivi. Srečno!
***
Petra Draškovič Pelc je radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, doktorica biomedicinskih znanosti in tudi članica ekipe GLWF2016.
Ekipo GLWF smo povabili k pisanju blogov. V prihodnjem mesecu sledite zapisom Griše Močnika, Petre Draškovič Pelc, Andreja Velkavrha in Borisa Mikuža, iz oddaljenih kotičkov sveta pa se bo oglasil tudi Matevž Lenarčič. Spremljate jih lahko na njihovi spletni strani ali pa na profilu na facebooku.
***
Interaktivna grafika
Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF2016 lahko v živo spremljate tudi na naši spletni strani v interaktivni grafiki, ki smo jo pripravili za ta namen. V njej poleg sprotne trase leta najdete vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.
Po vzletu Lenarčičevega letala s portoroškega letališča lahko v grafiki spremljate traso leta ter prebirate bloge članov ekipe GLWF2016, sproti pa jo bomo opremljali tudi s posnetki s poti.
