Let okoli sveta: Megla, ki je sonce, srčna kap in zero stress*

Načrtovati polet okoli sveta je naporen, večkrat zelo stresen. Prostega časa za umirjeno srkanje piva po napornem letu ni.

Objavljeno
02. april 2016 00.36
Matevž Lenarčič
Matevž Lenarčič

Letenje z lahkim letalom je lahko sproščeno, uživaško, če si lahko vzameš čas za čakanje na ugodno vreme, postanke, ogled znamenitosti, dobro hrano in pijačo.

GreenLight WorldFlight je vse kaj drugega. Načrtovati polet okoli sveta v čim krajšem času, brez sopotnika in ob izvajanju meritev onesnaženja s črnim ogljikom je naporen, večkrat zelo stresen. Prostega časa za umirjeno srkanje piva po napornem letu ni, še toliko manj ga je za kakšno poglobljeno pisanje, ki si ga blog za Delu seveda zasluži.

Ostanimo torej bolj pri nizanju dogodkov, razmišljanje pa pustimo za takrat, ko bo dovolj časa.

Odlet iz Portoroža je bil zame resnično doživetje. Prijazna ekipa letališča z direktorjem Robertom Krajncem na čelu nam je omogočila tako rekoč vse, kar smo si zamislili. Vrhunec vsega je bilo spremstvo flote letal portoroških letalcev, kar je bilo zame velika čast. Res je, da ti lahko za takšen polet stisne roko celo predsednik države, ampak spremstvo kolegov letalcev je povsem nekaj drugega.

Še zadnji 'srečno', nato ostanem sam v precej težkem letalu nad Tržaškim zalivom, v smeri proti Mallorci. Letalo je prvič vzletelo s skoraj 300 litri goriva na krovu, vendar se je hitro odlepilo od tal in lepo letelo. Vpadni kot je bil nekoliko večji, zato je bila hitrost približno pet vozlov nižja - še vedno odlično. Na višini 8000 ft [nekaj več kot 2400 metrov] sem preletel Sredozemlje, potem se je pričela telovadba s kontrolorji, ki so me poslali vse do 1000 ft [približno 300 metrov] nad morjem, kar je seveda neprijetno, če ti crkne motor.

Pri Murcii, že v Španiji, so postali bolj kooperativni in mi dovolili direkten let proti Jerezu. Ozračje je bilo zelo turbulentno, vročina - še vedno sem bil namreč oblečen v reševalno obleko za primer kopanja v hladnem morju - zelo slaba vidljivost, tako da sem si zelooo oddahnil, ko sem končno zagledal pristajalno stezo.

Dolgoletni prijatelj in nekdanji pilot Iberije Michel Gordillo mi je s pomočjo svojega prijatelja in direktorja letalske šole v Jerezu zagotovil brezplačno prenočišče. Z Michelom ali Miguelom, ima namreč francosko in špansko državljanstvo, rojen pa je v Kamerunu, se poznava dolga leta, saj počneva podobne neumnosti. Tudi Michel je že letel okoli sveta v lahkem letalu, prav zdaj pa je na svojem drugem poletu, tokrat preko polov v letalu RV-8 (njegov polet lahko spremljate na www.skypolaris.com). Združili smo moči, tako da nosi na krovu letala enak Aerosolov Aethalometer in izvaja enake meritve. To je popolnoma v skladu z našo vizijo, ki predvideva opremljanje lahkih rekreativnih letal s temi instrumenti tudi drugod po svetu.

Kakorkoli, polet iz Jereza je bil zabaven. Napovedana je bila jutranja megla, vendar se je hitro razkrajala, a so meteorologi na letališču očitno gledali drugače. V stolpu nisem dobil dovoljenja za odlet, ker je bila vidljivost pod minimumom, dovoljenim za vizualno letenje, zato so zahtevali spremembo plana v IFR. Potem so ugotovili, da takšno letalo ne more leteti v instrumentalnih pogojih. Mimogrede, letališče pa se je medtem kopalo v jutranjem soncu v perfektni vidljivosti. Potem sem zahteval Special VFR, ki so mi ga končno odobrili.

Letalo je bilo še nekoliko težje kot v Portorožu, saj je bilo na krovu 330 litrov goriva. To je bilo namreč v skladu s planom testiranja in postopnim obremenjevanjem do končne maksimalne obremenitve na odletu iz Zelenortskih otokov.

Takoj po odletu so se pod menoj pojavili oblaki, ki so me spremljali vso dolgo pot naravnost preko morja, mimo Kanarskih otokov, do severnega otoka Sal. Veter je bil najprej zelo neugoden, Domen mi je pošiljal navodila, na katerih višinah je bolje.

Nekje vzporedno z Zahodno Saharo pa se je veter popravil v mojo smer in precej izboljšal potovalno hitrost. Vidljivost je bila zaradi meglic skoraj nična. Letenje v takšnih razmerah je precej dolgočasno, saj se ne dogaja prav veliko. Kontrola letenja je daleč in v slušalkah je v glavnem tišina. Sicer so zahtevali, da jih poklicem na HF postajo (kratkovalovno), ker sem v plan poleta za vsak slučaj napisal, da jo imam, čeprav samo virtualno.

Sem in tja se je oglasil kakšen kopilot potniškega letala, keptni najbrž dremajo. Monotonost je prekinil klic letalske družbe caboVerde za spremembo pristanka na koriškem letališču, ker je potnika zadela srčna kap. Stevardese so ga oživljale, letalo pa so usmerili proti najbližjemu letališču, kjer je bila na voljo medicinska oskrba. Takoj sem se spomnil na svoja leta in možne zaplete z vensko trombozo, ki jo lahko dobijo tudi ljudje, ki veliko sedijo. Še ena vmesna serija telesnih razgibalnih vaj ne more škoditi, kot tudi ne še en aspirin za redčenje krvi.

Ko sem vzpostavil kontakt s kontrolo na Zelenortskih otokih, so me prijazno vprašali za številko dovoljenja za pristanek. Ker je seveda nisem imel, saj nikjer niti ni pisalo, da jo zahtevajo, sem jim prijazno pojasnil, da jo seveda imam, posredoval pa sem jim kar številko preletnega dovoljenja iz Maroka. V skladu z običajnim birokratskim postopkom je bila tudi ta številka v redu. Birokrati se povsod po svetu vedejo enako - ne glede na njihovo politično prepričanje, barvo kože, veroizpoved ali spolno usmerjenost. Kar piše v pravilih, je treba izpolniti, ne glede na okoliščine. Če dobijo napačen podatek, jih niti ne moti, saj je za to odgovoren nekdo drug ...

Sonce je zahajalo, ko sem se spuščal proti otoku Sal. Ker je bila vremenska napoved na letališču ugodna, sem zahteval vizualni prilet, saj so instrumentalne procedure zelo dolge, a bi stezo zaradi slabe vidljivosti skoraj zgrešil.

Po dobrih 12 urah končno na tleh, v prijetno toplem ozračju. Letališko osebje ni imelo izkušenj s tako majhnimi letali, zato sem ga moral prestavljati, dokler nismo našli mesta v zavetrju zgradbe. Brez težav so me spravili preko dolge vrste velikonočnih turistov, vizum, ki so mi ga brezplačno uredili na našem veleposlaništvu v Bruslju (gospod Vonarb, najlepša hvala), me je hitro spravilo v zelenortsko deželo, kjer me je že čakal visok domačin široko nasmejanih ust, drugače pa soprog naše rojakinje Karen Zorz, turistične delavke na otoku. Verjetno sem mu zdel precej čuden in premalo sproščen, da mi je najprej pojasnil filozofijo domačinov otoka: »Zero stress« [Nič stresa]. Čeprav jih tudi to včasih spravlja v stres, je še dodal.

Do naslednjič ...

Matevž Lenarčič, pilot. Diplomiral je iz biologije. Kot alpinist, paraglider, okoljevarstvenik in fotograf ter pilot se je povzpel tudi na številne vrhove sveta. Je avtor 11 knjig (narava, fotografija, plezanje in letenje), od katerih so nekatere nagrajene in prevedene v več jezikov. Je izjemno izkušen letalec za dolgotrajne polete.

18. junija 2013 je bil na izboru Flightglobal Achievement Awards v Parizu izglasovan kot najboljši letalec leta 2013 in premagal celo medijsko zvezdo Felixa Baumgartnerja, ki je v istem ocenjevalnem obdobju postavil svetovni padalski rekord. Poleg tega ima v svoji zbirki še nekatere pomembne dosežke in rekorde ter nagrade.

Ekipo GLWF smo povabili k pisanju blogov. V prihodnjem mesecu sledite zapisom Griše Močnika, Petre Draškovič Pelc, Andreja Velkavrha in Borisa Mikuža, iz oddaljenih kotičkov sveta pa se bo oglasil tudi Matevž Lenarčič. Spremljate jih lahko na njihovi spletni strani ali pa na profilu na facebooku.

***


Interaktivna grafika

Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF2016 lahko v živo spremljate tudi na naši spletni strani v interaktivni grafiki, ki smo jo pripravili za ta namen. V njej poleg sprotne trase leta najdete vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.

Po vzletu Lenarčičevega letala s portoroškega letališča lahko v grafiki spremljate traso leta ter prebirate bloge članov ekipe GLWF2016, sproti pa jo bomo opremljali tudi s posnetki s poti.