Tiskane izdaje
Po nekaj tehničnih težavah, ki človeka vznejevoljijo, se nebo nad projektom spet hitro jasni. Brez dvoma smo vsi, ki smo pobliže sodelovali pri projektu, živeli v nestrpnem pričakovanju ponedeljkovega starta.
Prav veselil sem se »nočnega odhoda v Portorož«. Dobra tolažba je bil le podaljšan spanec glede na načrtovano aktivnost. Petar (naš PR in še kaj) je bil skoraj že v »nizkem startu«, saj sva bila dogovorjena, da se skupaj peljeva na portoroško letališče. In potem novica, da bo treba še malo počakati.
Pri čemer se povsem strinjam z Domnom, ki je zapisal, da ne dvomi o pravilnosti odločitve o odpovedi začetka leta.
Morda smo pri projektu res zbrani sami avanturisti, ampak norcev pa ni med nami. Norci bi namreč izvedli vzlet, izkušeni in trezni ljudje pa tveganja glede varnosti ne prevzamejo.
Zdaj, ko to pišem, je na naši FB strani objavljeno sporočilo z nekaj za letalce prav vabljivimi fotografijami. In sporočilo pravi, da je z letalom vse v najlepšem redu in da se lahko ponovno pripravimo na vzlet.
Ukvarjati se z mislijo zakaj in čemu res nima veliko smisla. Ukvarjati se s tistimi, ki vidijo morda le avanturo in zapravljanje časa in denarja, ima še manj smisla. Če bi to počeli Rusjani, Wrighti in številna letalska druščina pred stoletjem in desetletji, bi morda še danes tičali v »počasnih in zanesljivih prevoznih sredstvih«.
Foto: arhiv Green Light World Flight
Kakšen smisel se ima ukvarjati s pridobivanjem potrdil, certifikatov, dobave goriva na lokacijah, o katerih večina nikoli v življenju niti ni slišala. Vaje je namreč treba ponoviti. V številnih primerih je treba vse narediti od začetka, saj plan leta in še kaj ne »drži celo večnost«. Ob omenjenih procedurah in postopkih (ne le v domačih krajih, da ne bo pomote) se človek z globokim vzdihom začne spraševati, kaj in koliko je res potrebno za varnost in kakšen je sploh lahko prispevek »ene majhne amaterske ekipe« (vsaj v primerjavi z ekipo Nase in podobnimi) v globalnem svetu.
S-misel je iskanje novih poti, iskanje svojega jaza, razumevanje našega bivanja in navsezadnje spoznanj, da si marsikdaj otežujemo lastno bivanje in delovanje. Človek se pri tem resno vpraša, koliko predpisov, zakonov in druge »navlake« zares potrebujemo. Po mojem vedenju in poznavanju sveta (pa sem ga že kar nekaj spoznal na takšen ali drugačen način) je tega ogromno.
Bi napredek človeštva potekal na enak način, če bi ravnali vedno in povsod skladno z neživljenjskimi formami papirja, ki so ga ustvarili mnogokrat od realnosti odtujeni ljudje? Bi bilo mogoče ljudem prihraniti predvsem čas, da ga koristneje uporabimo za medsebojne odnose?
Pionirji na svojih (tudi letalskih) področjih so se včasih bore malo obremenjevali s predpisi in drugimi zemeljskimi dobrinami (beri denar in materialne ugodnosti). Njih so gnale misel, vizija in strastna predanost, da bo človeštvo nekoč uživalo skupne sadove; v tem sta se skrivala oba: S-misel. Misel na naslednji dan, misel na naslednjo rešitev, misel na možnosti, ki jih bo omogočilo novo spoznanje. Včasih onkraj zavednega, a vendar smiselno in racionalno.
Naj pustimo, da nas vodi intuicija ali naj si vse predpišemo? Naj se sprehodimo »na neznana polja in gremo po še neprehojenih poteh« ali naj ubiramo popolnoma varne, poznane in udobne ter pregledne »ceste življenja«? Naj čakamo, da se bo že kdo premaknil ali naj se sami ves čas premikamo? Naj se raje prepustimo misli, da bodo »že veliki« naredili, saj nima smisla, da se velikih izzivov lotevamo(-jo)»manjši«?
Prepričan sem, da vsi v ekipi mislimo popolnoma drugače. Nismo obremenjeni z »malim in velikim«, nismo obremenjeni z materialnim (razen kritja stroškov projekta, se ve) in nismo obremenjeni z nujno všečnimi rezultati. In se predvsem veselimo skupnega navdušenja, treznega izziva, delimo pestra pričakovanja in gledamo ne le na jutrišnji projekt, ampak malo več vsak dan prispevamo tudi v lokalno in s tem globalno dobro.
Tudi to je S-misel, ki nas povezuje.
Ali pa morda nikoli na glas izrečena misel, ki mi jo je zadnjič na kavi zaupal prijatelj, rekoč: »Ampak veš, če pomisliš, tale Matevž je res frajer!« Če samo pomisliš o potrebnih aktivnostih ...
S-misel je tudi so-delovati s takimi frajerji.
Z mislijo na vzlet vas pozdravljam.
***
Boris Mikuž je član ekipe GLWF2016.
Ekipo GLWF smo povabili k pisanju blogov. V prihodnjem mesecu sledite zapisom Griše Močnika, Petre Draškovič Pelc, Andreja Velkavrha in Borisa Mikuža, z oddaljenih kotičkov sveta pa se bo oglasil tudi Matevž Lenarčič. Spremljate jih lahko na njihovi spletni strani ali pa na facebook profilu.
***
Interaktivna grafika
Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF2016 boste lahko v živo spremljali tudi na naši spletni strani v interaktivni grafiki, ki smo jo pripravili za ta namen. V njej lahko že zdaj najdete vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi, pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.
Po vzletu Lenarčičevega letala, predvidenem za petek, 25. marca, ob 6. uri pa boste lahko v grafiki spremljali potek leta in meritve črnega ogljika ter prebirali bloge članov ekipe GLWF2016 ter si ogledali posnetke s poti.
