Kako v tem industrijskem velikanu v svojo vizijo vključujejo Mars? Precej konkretno, in sicer kot Marsovo vesoljsko postajo oziroma kot Marsovo orbitalno oporišče za astronavte. To naj bi merilo okoli 80 metrov, sestavljalo pa bi ga več različnih enot. Po njihovih načrtih, ki so jih prvič predstavili lani na kongresu Mednarodne astronavtične federacije (IAF) v Guadalajari v Mehiki, naj bi ta ideja postala resničnost že čez enajst let ali do leta 2028.
Zamisel seveda predvideva, da bi astronavti ostali samo v orbiti okoli rdečega planeta in ne že na samem planetu. Lockheed Martinova vizija take vesoljske postaje torej predstavlja bolj pragmatični približek astronavtov v raziskovanju Marsa. Pristanek na Marsu pa je zelo zahteven podvig. Marsova atmosfera je preredka, da bi si pri zaviranju in vstopu v atmosfero lahko veliko pomagali s padali, vendar je še vedno dovolj gosta, da povzroči nastanek turbulence in s tem onemogoči varen pristanek na površini.
Vesoljskim »čarovnikom« je sicer že uspelo, da so na površino Marsa spustili nekaj tako masivnega, kot je mali avtomobil. Približno tak je mobilni ali gibljivi robot Curiosity (Radovednost), ki zdaj že več kot pet let potuje po površini tega planeta, Toda če govorimo o človeku ali astronavtih, bi bilo treba na Marsovo površino varno spustiti nekaj velikega, kot je dvonadstropna hiša.
Orbitalna misija
Gre za zahtevne posege, ki bi morali zagotoviti uporabo in delo več različnih gibljivih ali mobilnih vozil (roverjev) na površini Marsa, ki bi ga astronavti upravljali na daljavo. Vso opremo za tako vesoljsko oporišče je še treba izdelati.
Da se pošlje astronavte na Mars, je treba imeti bivalni modul, ki mora biti precej večji od kapsule, saj enosmerno potovanje do Marsa lahko traja od šest do enajst mesecev, odvisno od tega, katerega leta je odhod ali start, razmerja goriva do tovora, na ionski električni raketni pogon in tudi klasični raketni pogon.
Če bo potovanje potekalo počasneje, bodo lahko poslali številnejšo posadko in več materiala, med njim tudi rezervne dele, ki bi jih potrebovali pri morebitnih okvarah.
Nasa še vedno ni dala nobene pogodbe za gradnjo bivalnega modula, čeprav bi ta lahko temeljil na izkušnjah izgradnje Mednarodne vesoljske postaje. Vendar pa ima Lockheed Martin po drugi strani že od leta 2006 pogodbo za gradnjo vesoljske ladje Orion.
Kapsula Orion
Nasa navaja, da naj bi se v prihodnjih desetih letih odločili, ali bodo astronavti zapustilo orbito zemlje (LEO) in odpotovali v vesoljske globine spet proti Luni, v njeno orbito, v prostor okrog Lune in tudi poldrugi milijon kilometrov daleč od Zemlje v globino vesolja, kar predstavlja štirikratno oddaljenost Zemlje od Lune. S tem podvigom bi preverili delovanje opreme in učinka takega vesoljskega poleta na astronavte v velikih vesoljskih globinah ter tudi v daljšem časovnem obdobju.
Leta 2033 prvi astronavt
Zanimivo je, da bodo za polet uporabili dve kapsuli Orion. Za to vesoljsko plovilo ima družba Lockheed Martin pogodbo z Naso in se z njim ukvarja že deset let. Prvotno so bile te kapsule načrtovane za lunarne polete in vesoljski program nekdanjega predsednika Georga Busha, znanega kot Constellation (ozvezdje) in v zvezi z novim lunarnim modulom. Žal je ameriški kongres ta program ustavil, je pa ohranil vesoljsko kapsulo Orion in veliko raketo (prej znano kot Ares V), znano kot Space Launch System (SLS) ali vesoljski izstrelni sistem.
Vsa ta oprema je namenjena programu, znanemu kot »potovanje k Marsu«. Tako imamo predlog za Marsov orbitalni bazni tabor, ki bo v vesolju s parom vesoljskih ladij Orion. Proti Marsu bo poletel z več raketami SLS. Takih raket bi lahko bilo celo pet in proti Marsu bi poletela več sto ton težka kompozicija.
Ob prihodu bi z zavornimi raketnimi motorji postala umetni satelit Marsa. Tam se ne bodo ukvarjali samo z daljinsko vodenimi roboti na površini, ampak bi tudi raziskovali oba Marsova naravna satelita oziroma luni Fobos in Deimos, ki naj bi bila ujeta asteroida. Po sedanjih načrtih naj bi se astronavti spustili na njuno površino in ju dalj časa tudi natančno raziskovali.
Na letošnjem kongresu Mednarodne astronavtične federacije (IAF), ki je potekal v avstralskem mestu Adelaide, je omenjena družba že predstavila nadgradnjo njihove Marsove orbitalne postaje. Ta že vključuje velik pristajalni modul s posadko, ki bi bil v celoti spet popolnoma uporabljiv, aerodinamične oblike za raketnim pogonom, ki bi omogočal pristanek na površini Marsa ter seveda vzlet in tudi ponovno združitev z Marsovo orbitalno postajo. Ta velik modul bi lahko na površino planeta pripeljal štiri astronavte, ki bi tam lahko ostali vsaj deset dni in opravljali različne raziskovalne naloge.
Nasa: še vedno odprt datum odprave na Mars
Nasa se še ni natančno odločila, kdaj bo poslala odpravo na Mars. Tako ima še vedno odprt datum, saj ni več pod pritiskom vesoljske tekme, kakor je bila v 60. letih prejšnjega stoletja med ZDA in Sovjetsko zvezo in se je takratni predsednik ZDA John F. Kennedy v znamenitem govoru leta 1961 odločil, da morajo ZDA pristati na Luni do leta 1970 in zmagati v vesoljski tekmi. To jim je uspelo, seveda pa je to zahtevalo znatna finančna sredstva. Nasa si je to lahko privoščila, saj je imela takrat precej višji proračun. Kot zdaj kaže, se ta v prihodnosti ne bo kaj bistveno večal; lahko se zgodi celo nasprotno.
Kakorkoli, v Lockheed Martinu so očitno optimistični – čeprav ima v ozadju njihovih drznih načrtov pomembno veliko vlogo denar, kar se je pokazalo tudi pri drugih programih te družbe.