Tiskane izdaje
Skratka, po mnenju nekaterih klimatologov se z višanjem povprečne temperature povečuje tudi nevarnost, da bomo s sprostitvijo za zdaj v permafrost in pod oceansko dno ujetega metana sprožili padec domin, ki ga bo težko ustaviti.
Številni klimatologi sicer menijo, da ta nevarnost še ni realna, saj naj bi bila večina metana varno zaprta v depozitih pod morjem in v permafrostu. Toda podatki, ki so jih nedavno zbrali ruski raziskovalci med odpravo na Vzhodnosibirsko arktično polico, utegnejo to prepričanje omajati. Po ocenah geologov je tam pod morskim dnom in v permafrostu uskladiščenih vsaj 50 milijard ton metana. Območje je eno najbolj hladnih na Zemlji, temperatura se pogosto spusti celo 50 stopinj Celzija pod ničlo. Toda s segrevanjem v zadnjih letih bi utegnilo prav sproščanje teh metanskih zalog pripeljati do pregretja našega planeta.
Različna mnenja
O tem, kolikšna je verjetnost takšnega razpleta, imajo znanstveniki različna mnenja. Ta segajo od prepričanja, da se nobena od bojazni ne bo uresničila, in vse do prepričanja, da nam grozi katastrofa svetovnih razsežnosti. Da pa vendarle vse le ne bo ostalo tako, kot je že tisočletja, pričajo podatki, ki so jih na omenjeni odpravi zbrali ruski znanstveniki. Oceanološke raziskave so namreč pokazale, da je metana, raztopljenega v vodi, v Laptevskem in Vzhodnosibirskem morju nekajkrat več kot v kateremkoli drugem morju po svetu. Raziskovalci z moskovske univerze domnevajo, da je ugotovljena povečana količina metana v morski vodi posledica taljenja permafrosta. Koliko permafrosta se je odmrznilo, še ne vedo.
»Območje smo začeli raziskovati šele pred približno 15 leti, zato ne vemo, koliko permafrosta se je odtajalo v preteklosti. Vemo le, da se odtajevanje nadaljuje in da zaradi tega v okolje uhaja vse več metana,« pojasnjuje Vladimir Tumskoj, eden od udeležencev raziskovalne ekspedicije z moskovske univerze.
Klimatologi se bojijo, da bi nadaljnja rast temperature svetovnega ozračja utegnila sprožiti tako imenovano pozitivno povratno zanko: zaradi segrevanja bi se v okolje sprostilo več metana iz odtajanega permafrosta, ki bi zaradi močnega toplogrednega učinkovanja še bolj povišal temperaturo, to bi izzvalo še hitrejše in obsežnejše tajanje permafrosta, iz katerega bi prišlo še več metana, in tako dalje, do morebitnega katastrofalnega pregretja. Nekateri se celo bojijo, da bi dvig temperature celo povzročil, da bi se ogromne količine metana sprostile naenkrat.
»Lahko bi se zgodilo, da bi se na neki točki zaradi odmrznjenja sprostile orjaške zaloge prej v zmrzal uskladiščenega metana – da bi se torej sprostil v silni nenadni eksploziji,« domneva Tumskoj.
V senci ogljikovega dioksida
Takšne možnosti pa nikakor ne predvidevajo vsi klimatologi. Vsi se sicer strinjajo, da ima metan večjo vlogo v ustvarjanju toplogrednega učinkovanja našega ozračja, kot je vtis ob nenehnem opozarjanju zgolj na ogljikov dioksid. Njegova vloga je v strokovnih in laičnih razpravah pogosto nekoliko zapostavljena, ker metan v primerjavi s CO2 ostane v ozračju bistveno krajši čas – kvečjemu deset let, medtem ko je pri ogljikovem dioksidu ta doba več sto in celo več tisoč let.
Toda povsem drugače je z njunim toplogrednim učinkovanjem. Metan namreč v ozračju zadrži tudi stokrat več toplote kot bolj znani »kolega«. Poleg tega metan, čeprav ozračje zapusti bistveno hitreje od ogljikovega dioksida, povzroči v zraku še več tega toplogrednega plina. Metan je namreč zelo reaktiven, kar pomeni, da se hitro povezuje z drugimi sestavinami v zraku in se v reakcijah pretvori v ogljikov dioksid in vodo. Nekateri klimatologi zato domnevajo, da bi kak morebitni velik izpust tega plina v ozračje utegnil drastično povišati temperaturo in s tem povzročiti nepopravljivo škodo v naravi.
»Nevarnost takšne katastrofe je velikanska,« je prepričan Ira Leifer, strokovnjak za metan na inštitutu za morske znanosti na kalifornijski univerzi v Santa Barbari. »V daljni preteklosti so vulkanski izbruhi spremenili temperaturo na Zemlji, zaradi česar je takrat izumrlo 97 odstotkov živalskih in rastlinskih vrst. Bojim se, da bi s sprostitvijo zalog metana iz odmrznjenega permafrosta lahko povzročili podobno spremembo temperature,« opozarja Leifer.
Ali bi se to res utegnilo zgoditi, pa ni prepričan. »Nobenih jasnih kazalcev nimamo, na podlagi katerih bi lahko rekli, da se bo kaj takega zgodilo ali da se ne bo. Žal več vemo o Luni kot pa o Arktiki.«
Dva tabora:
Klimatologi tudi niso soglasni v odgovoru na vprašanje, kateri toplogredni plin, metan ali ogljikov dioksid, dolgoročno več prispeva k segrevanju Zemlje. »Viri globalnega segrevanja so tako imenovani naravni objekti, ki producirajo metan in ga sproščajo v ozračje, to so številni mikroorganizmi in živina, in različni industrijski obrati oziroma človekova dejavnost. Vprašanje je torej, kateri od teh virov prevladuje,« meni Tumskoj.
David Archer, oceanski kemik in profesor na geofizikalnem oddelku univerze v Chicagu, pa je prepričan, da bi glavna pozornost morala ostati na ogljikovem dioksidu: »Kratkoročno, torej v desetih do petdesetih letih, bo Arktika prispevala le majhen del svetovnih emisij metana v ozračje, zato ima majhen vpliv na podnebje v primerjavi z emisijami CO2 iz zgorevanja fosilnih goriv – in po mojem mnenju bo tako še naprej.«
»Ob dejstvu, da smo se začeli približevati dvigu povprečne temperature za 2 stopinji Celzija – čemur bi se s podnebnimi pogajanji radi izognili – me najbolj skrbi, kakšne bodo temperature okoli leta 2040 in 2050. Metan, ki se sprošča v ozračje zdaj, bo takrat imel le malo vpliva, saj njegova življenjska doba v ozračju ni daljša od desetih let,« še pravi Archer. Strinja pa se, tako kot večina klimatologov, da je nujno še naprej raziskovati in opazovati, kaj se dogaja z arktičnim metanom.
Ne dovolj pojasnjen mehanizem
Prav ruska odprava, v kateri je, kot rečeno, sodeloval tudi Vladimir Tumskoj, je dober začetek takih raziskav. Je namreč ena v nizu raziskovalnih potovanj, ki so se pod vodstvom oceanologov Natalije Šakove in Igorja Semiletova iz Tihomorskega laboratorija v Vladivostoku začela sredi 90. let. »O mehanizmu procesa sproščanja metana še ne vemo veliko, toda začenjamo ga razumeti,« pravi Tumskoj. »Dosežek pa je, da nam je uspelo dokazati, da se z Arktične plošče sproščajo orjaške količine metana.«
Ira Leifer zdaj vodi projekt pri Nasi, v katerem s sateliti po celotnem Arktičnem oceanu preverjajo, kje se pojavljajo izpusti metana. Satelitski podatki že kažejo, da so ti pogostejši, večji in bolj razširjeni, kot so menili doslej. Medtem ko Heimann in Archer poudarjata pomen zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida v boju proti posledicam podnebnih sprememb, bi po Leiferjevem mnenju morali nameniti večjo pozornost metanu – zdi se mu, da je zmanjševanje emisij tega plina bistveno.
»Če bi občutno omejili izpuste metana iz svojih dejavnosti in s tem kompenzirali povečane izpuste metana na Arktiki, bi vsaj za kratek čas lahko stabilizirali podnebje – to pa nam bi dalo čas, da ugotovimo, kaj storiti z ogljikovim dioksidom,« meni Leifer. »Vendar je to, kar počnemo – oziroma ne počnemo – enako drvenju v najbolj črn scenarij, hitrost pa še pospešujemo.«
