Mladi raziskovalci ne morejo biti le zbiralci točk

Vsaka velika sprememba v upravljanju nekega področja načne kopico vprašanj in vzbuja tudi bojazni. Bo izboljšala ali morda poslabšala razmere? Našo znanstvenoraziskovalno sfero bo po ministrski menjavi verjetno doletela še zamenjava direktorja javne raziskovalne agencije (ARRS). Tako je odločil njen upravni odbor. Verjetno pa smo zapisali zato, ker vlada tega doslej ni potrdila.

Agencijo od ustanovitve pred dobrimi desetimi leti vodi fizik dr. Franci Demšar, ki je bil pred tem diplomat, minister, državni sekretar in raziskovalec, letos pa je vzbudil pozornost tudi s knjigo o pomenu tako transparentnega upravljanja javnih sredstev, kot so ga razvili na ARRS. Tik pred nedavno vladno menjavo se mu je iztekel drugi direktorski mandat, na razpis se je z njim prijavilo še osem kandidatov. Enajstega avgusta je upravni odbor prekinil izbiro direktorja do imenovanja nove vlade.

Na začetku oktobra je odbor z večino glasov za direktorja izbral informatika dr. Józsefa Györkösa, ki je bil dvakrat državni sekretar, prvič med letoma 2001 in 2004 na ministrstvu za informacijsko družbo in drugič štiri leta pozneje na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Mandat mu je takrat prenehal z odstopom ministra Gregorja Golobiča. Zdaj se mu obeta vodstvo nacionalne agencije. Ta sklep mora sicer potrditi še vlada.

Z delom v vladi pa ima veliko izkušenj tudi aktualni predsednik upravnega odbora ARRS prof. dr. Rado Bohinc. Pred dvema desetletjema je postal drugi slovenski minister za znanost in tehnologijo, kasneje je bil drugi rektor primorske univerze. Danes je zaposlen na fakulteti za družbene vede (FDV), kjer vodi katedro za upravljanje organizacij in človeških virov.

Kakšen se vam zdi, v najkrajših besedah, trenutni položaj slovenske znanosti?

Je dobra, vendar premalo povezana z gospodarstvom in drugimi uporabniki. Je podfinancirana, lahko pa bi bila tudi bolje organizirana.

Koliko preskromno financiranje ovira normalno delo znanstvene sfere? Kaj je najbolj narobe v organiziranosti znanosti?

Denarja predvsem ni dovolj za normalno uresničevanje sprejete strategije raziskovalne in inovacijske dejavnosti. Sedanja organiziranost še posebno prizadeva raziskovalce na univerzah. Ta je raziskovalce razdelila na manjšino, ki dobi zatočišče v programskih skupinah, in na večino vseh drugih visokošolskih učiteljev, ki postanejo raziskovalci le za določen čas, takrat, ko si izborijo raziskovalni projekt. Prekerni položaj visokošolskih raziskovalcev preprečuje dolgoročnost, ki je sine qua non kakovostnega raziskovanja. Ustanoviteljsko financiranje raziskovalne dejavnosti univerze ni urejeno.

Bi se s sprejetjem osnutka novega raziskovalnega zakona razmere uredile?

Vsekakor ponuja neke rešitve omenjenih problemov, toda po mojem mnenju to besedilo še ne daje vseh potrebnih odgovorov.

Kolikor vem, ste sami sodelovali v skupini, ki se je ukvarjala s pripravo tega zakona. Ali se ni dalo doseči, da bi ustrezal svoji vlogi?

Ta skupina si je postavila omejitve, namreč, da ne bo posegala v položaj raziskovalcev kot javnih uslužbencev in da ne bo spreminjala statusa javnih raziskovalnih organizacij, kar ni bilo dobro. Raziskovalne organizacije so že desetletja ukleščene v pravno organizacijsko obliko zavodov, ki ne spodbuja povezovanja javnih raziskovalnih organizacij z gospodarstvom. Skratka, z zakonom je treba napraviti nekatere temeljne premike tako glede statusa raziskovalca kot glede statusa javnih raziskovalnih organizacij.

Doslej smo govorili predvsem o nalogah ekipe nove ministrice. Razmere v naši znanstvenoraziskovalni sferi pa močno določa tudi delo javne raziskovalne agencije, ki bo očitno dobila novo vodstvo. Kateri razlogi so upravni odbor vodili k odločitvi o izbiri novega direktorja oziroma zamenjavi dolgoletnega direktorja dr. Francija Demšarja?

Dr. Demšar je prispeval pomemben del k postavitvi uveljavljenega sistema ocenjevanja raziskovalne produkcije in raziskovalcev, tako imenovanega ekspertnega sistema, ter bibliometrike nasploh in tudi k razmahu znanstvene publicistike v Sloveniji.

Vendar je očitno prevladalo nakopičeno nezadovoljstvo z ekspertnim sistemom, njegovo vse večjo zapletenostjo in nepreglednostjo, češ da del raziskovalnih organizacij spravlja v odvisnost od zgolj numerično izmerjene uspešnosti njihovih raziskovalcev pri nabiranju točk, drugim pa zapira pot oziroma jih izključuje od možnosti javnega raziskovanja. Sistem ne presoja niti vsebine niti pomena raziskovalnega dosežka, temveč vrednoti raziskovalce zgolj po številu njihovih člankov in citatov; kritike so tudi na račun tega, da se ne spregledajo zlorabe, kot je objavljanje in prijavljanje na razpise na drugih, manj konkurenčnih strokovnih področjih …

Prevladalo je stališče, da je tako normativni kot metodološki okvir ocenjevalnega (točkovnega) sistema treba ponovno premisliti v temeljih, predvsem kar zadeva njegov vpliv na odločitve o financiranju projektov in programov. Na podlagi več kot desetletnih izkušenj in ugotovljenih slabosti je stvari treba zastaviti na novo, seveda na evropsko skladen in povsem primerljiv način. Tudi evalvacijo raziskovalnih dosežkov je treba postaviti na nove temelje. Prekiniti je treba kontinuiteto stalnega krpanja in popravljanja sistema, ki ima v sebi očitne disfunkcije; slednje vse bolj vodi v to, da sistem razumejo le tisti, ki imajo v rokah škarje in platno pri odločanju.

Ali ni ocena, ki ste jo pravkar navedli, v neskladju sama s seboj? Kako je lahko neki sistem hkrati uveljavljen in prezapleten, oziroma celo nepregleden, usmerjen samo k numeričnosti?

Ne, ne gre za neskladje, oboje drži. V sistemu ocenjevanja je veliko dobrega, toda po drugi strani je nenehno krpanje sistema prineslo nepreglednost in zapletenost.

Ampak sistem je vendar v osnovi dober?

Vsekakor mora ta sistem obstajati v taki ali podobni obliki, saj ga imajo tudi v drugih državah in se brez njega ne bi mogli primerjati. Vprašanje je le, kako se uporablja pri odločanju o izboru projektov. Ali se v celoti ravnamo po njem ali pa je le podporna informacijska osnova. Sam menim, da predvsem drugo. Tako da za dobro oceno ne bi zadoščala samo obsežna znanstvena publicistika.

Kaj se vam zdi najbolj moteče pri upoštevanju objav?

Poglablja se prepad med odlično znanostjo in obubožanim gospodarstvom, ki je samo vse bolj nezmožno razvojnega preboja … Orodja raziskovalne politike bi morala spodbujati uresničevanje ciljev raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011–2020 (RISS) ter slovenske industrijske politike 2014–2020 (SIP). Na primer na področju pametne specializacije ali pa pri ustvarjanju in dvigu dodane vrednosti v dejavnostih, kjer imamo komparativne prednosti in kjer so tržne oziroma izvozne priložnosti. Vlaganja v znanost morajo biti načrtovana, in to v področja, kjer imamo zmogljivosti, kompetence in inovacijsko okolje. To je odgovornost nosilcev raziskovalne politike, med katerimi je tudi vodstvo ARRS.

Sodeč po tem, da je bil dr. Demšar imenovan na pomembne položaje v mednarodnih združenjih tovrstnih agencij, tam verjetno cenijo tudi naš sistem. Ta je torej dovolj evropski. Ali lahko torej sklepamo, da oni pač ne vedo, kaj je dobro za našo znanost?

Položaji, ki jih nekdo ima, niso noben argument. Drži pa, da je naš sistem blizu evropskemu, vendar je, kot sem že dejal, zapleten in nerazumljiv.

Kot minister in predvsem kot rektor ste bili deležni tudi nekaterih napadov. Bržkone je težko ustreči prav vsem. Tistim, ki ne pridejo do projekta – vlog je neprimerno več, kot je projektnega denarja – sistem ocenjevanja verjetno ni všeč. Ali ni mogoče to poglavitni razlog za kritike Demšarja? Kako se bo proti temu boril njegov naslednik?

Sploh ne gre za všečnost. Izbrali smo kandidata, za katerega menimo, da je sposoben tega novega preboja.

Katere so po vašem lastnosti dr. Józsefa Györkösa, ki bi ga lahko naredile za dobrega direktorja ARRS?

Györkös je izvrsten poznavalec tega specifičnega področja, kjer ima poleg znanja tudi veliko mednarodnih stikov. Poleg tega je z dosedanjim delom dokazal, da je sposoben vodenja. Menim, da ima vse, kar je ključno za vodenje institucije, kakršna je ARRS.

Omenili ste tudi sporen izbor recenzentov v sedanjem ocenjevalnem sistemu. Kako bi v prihodnje prišli do pravih ali vsaj boljših recenzentov?

Če sklepam po številnih pritožbah raziskovalcev na odločitve o zavrnitvi financiranja njihovih projektov, je med najbolj spornimi uveljavljeni evropsko neskladen recenzentski način – izbor recenzentov glede na vsebino projekta ter nasprotujoče si, tudi diametralne ocene recenzentov istega projekta. Za nekatere je sporno neupoštevanje posebnosti posameznih znanstvenih ved, za druge prevelika teža uporabnih oziroma razvojnih raziskav pri pridobitvi financiranja.

Sistem, ki vodi v več kot 1200 prijav, od katerih se jih v drugo fazo lahko uvrsti zgolj kakšna desetina, je težko kakovostno obvladljiv. Vloga članov znanstvenih svetov ved v ocenjevalnem postopku je premajhna; dobiti morajo pristojnosti pri določanju recenzentov in ocenjevanju vsebine prijav. Množica medsebojno prepletenih različno uteženih kazalcev po skupinah, teh je kar 80, otežuje in zapleta delo recenzentov, še posebej deleža soavtorstva pri skupinskih delih. Kako ravnati v primerih, ko da en recenzent izrazito pozitivno, drugi pa izrazito negativno oceno? Tega je trenutno veliko in to je gotovo ena najbolj kritičnih točk. Očitno med recenzenti ni dovolj strokovnjakov, resničnih poznavalcev nekega raziskovalnega področja. Vsekakor bi potrebovali daljši seznam recenzentov.