Mladi slovenski zdravniki pomagajo v Afriki

Za današnjo podobo zdravja oziroma bolezni, ki tarejo sodobno človeštvo, se pogosto omenja ocena, da so nekdanje usodne pandemije nalezljivih bolezni zamenjala kronična obolenja. Toda »presenečenja«, za kakršno je zdaj poskrbela ebola, kažejo, da človeštvo še zdaleč ni varno pred epidemijami.

Najpogosteje poročajo o nevarnih izbruhih nalezljivih bolezni v okoljih z najnižjim standardom, kar je posledica pičle zdravstvene oskrbe, lakote, neznanja in kopice drugih težav. Pogosto, tako kot tokrat, so žrtve najrevnejši prebivalci črne celine. In na takšna območja, ki potrebujejo največ medicinske podpore, izobraževanja in ozaveščanja prebivalstva, da bi se z lokalnimi zdravstvenimi službami učinkoviteje branili pred hudimi nalezljivimi boleznimi in preprečevali njihovo širjenje, že vrsto let odhajajo odprave mladih zdravnikov in drugega medicinskega osebja. To so člani sekcije za tropsko medicino. O tem smo se pogovarjali z izkušeno zdravnico mag. Tadejo Kotar, dr. med., infektologinjo na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC v Ljubljani, ki s številnimi kolegi, specialisti tropske medicine, že več kot poldrugo desetletje brezplačno dela v okoljih, kjer je takšna pomoč najbolj potrebna.

Kje ste že delovali na svojih odpravah?

Ko smo se v sekciji za tropsko medicino leta 1997 prvič odpravili v Zambijo, sem bila v šestem letniku medicine. Zanimanje za to je pri študentih in mladih zdravnikih spodbudil ugledni in cenjeni starosta prof. Franjo Pikelj. Ogromno nas je naučil in opozarjal tudi na vse pasti, ki so povezane s takšnim delom. Prva odprava je bila v Zambiji že leta 1990, tradicija naših odprav je torej dolga že kar dobrih 24 let. Sekcija za tropsko medicino se je nato ves čas povečevala. Vsako leto organiziramo 8 do 10 štiri- do šestčlanskih odprav. V minulih letih smo tako pripravili in večkrat ponovili odprave v Zambijo, Ugando, Kenijo, na Madagaskar in Papuo Novo Gvinejo, ki so postale naše stalne destinacije.

Kakšne so bile zgodnje izkušnje s takšnih odprav?

Ko sem prvič odhajala v Zambijo, sem bila mlada medicinka, polna velikih idealov, prepričana, da bom pomagala »rešiti svet«. Potem človek pristane v realnem svetu, na zdravstveni postaji, ki komaj zasluži to ime, kjer ni najosnovnejših zdravil in mu otrok umre v naročju zaradi bolezni, ki bi se dala pozdraviti ...

Druga takšna izkušnja, ki nam je, četudi že vajenim marsičesa hudega, pustila globok pečat, je bil vrhunec epidemije aidsa v podsaharski Afriki v letih 1997 in 1998. Ko smo bili člani odprave na univerzitetni kliniki medicinske fakultete v Lusaki, kjer smo se učili prepoznavati različne spremembe na temni koži in druge nujne stvari za sodelovanje z lokalnimi zdravniki in bolniki, se o aidsu ni govorilo na glas. To se nam je zdelo zelo nenavadno, čudili smo se, zakaj v javnosti ni opozoril, plakatov in preventivnih ukrepov. Potem se je nekako pojasnilo – za nas težko sprejemljivo dejstvo – da okužba z virusom hiv pomeni za vsakega pozitivnega in bolnika z aidsom kratko in malo smrtno obsodbo. Medicina je bila nemočna, družba, okolje in domači so bolnika izobčili in prepustili žalostni usodi. S kliničnimi študijami o novih zdravilih so se stvari začele spreminjati.

Kako pa se sporazumevate z domačim prebivalstvom?

Na začetku je veliko težav. Marsikdo še ni srečal belopoltih ljudi. Mlajši se nas bojijo, do starejših smo tujci lahko nevede in nehote nespoštljivi, ker ne poznamo njihovih navad. A lepota tega našega sodelovanja je v dobrem občutku, ko se nam uspe nekako približati drug drugemu. Seveda pa so odzivi zelo različni. Večinoma so nas sicer veseli, toda kaj hitro dobijo tudi prevelika pričakovanja ali kar zahteve. Delno k temu prispevamo sami, ker bi jim že med prvimi obiski radi dali vse, kar znamo in zmoremo. Toda naše možnosti so, jasno, omejene. Zato je predvsem pomembno, da domače prebivalstvo pridobi nova znanja in da lahko samo naredi čim več za svoje zdravje.

Prav v povezavi z aktualno epidemijo ebole slišimo veliko o tem, kako težko in občutljivo je spreminjanje tradicionalnih kulturnih navad. Kakšne so vaše izkušnje?

Kar zadeva ebolo, je položaj precej specifičen. Ljudem v prizadetih okoljih verjetno sprva niso dovolj jasno in razumljivo razložili vsega, kar bi bilo treba. Zdravstveni strokovnjaki, belci iz tujine so prišli v prizadeto okolje in odpeljali, denimo, eno žrtev. Ko so prišli naslednjič, je obolela že cela vas. In kako so si lahko to razlagali domačini? Ob tem pa marsikje domače oblasti, vključno z raznimi cerkvenimi dostojanstveniki, vaškimi poglavarji in drugimi, ki lahko najbolj vplivajo na vedenje in ravnanje domačega prebivalstva, načelno nezaupljivega do tujcev, iz različnih razlogov niso opravili svoje vloge.

Vsi vemo, da so stvari zelo kompleksne, potrebni so hitri ukrepi, a marsikaj, kot je pridobivanje zaupanja ljudi, njihovo izobraževanje in ozaveščanje, zahteva čas. Če bi še tako radi hiteli, se bomo ob prvem srečanju morda lahko pogovorili o družini, otrocih, letini in šele ob petem obisku o boleznih in nevarnosti okužb. Predstavniki tradicionalnega načina življenja se pogovarjajo z duhovi prednikov, pri iskanju stikov z domačini moramo upoštevati vlogo »čarovnikov«, tako imenovanih herbalistov in različnih drugih zdravilcev, in tako naprej.

Pri eboli ni bilo časa za takšne dolgoročne pristope, ljudje, ki se zdaj v žariščih ukvarjajo s tem, morajo ukrepati hitro in učinkovito. Pomembne pa so seveda vse ostale oblike sodelovanja z medicinskim osebjem in drugimi bolj izobraženimi predstavniki v lokalnem okolju, ki lahko postopno prispevajo k izboljšanju marsikje res kritičnih zdravstvenih razmer. Pozneje, ko sem bila večkrat na Madagaskarju, v Keniji, Ugandi, Zambiji, sem videla, da naša prizadevanja za izobraževanje domačega medicinskega osebja kljub vsemu kažejo rezultate.

Kako se organizirate, da lahko izvedete toliko odprav?

Odprave študentov, medicinskih sester in mladih zdravnikov, ki se jih udeležijo prvič, trajajo najmanj tri mesece. Njihove stroške krijemo z denarjem, ki nam ga uspe zbrati. Pred tem pa je obvezno vsaj enoletno dodatno izobraževanje, ki ga organiziramo v okviru ljubljanske medicinske fakultete.

Tisti, ki smo že bili na odpravah, smo redno zaposleni in si trimesečne odsotnosti z delovnega mesta ne moremo privoščiti, tako da se organiziramo drugače. Za te odprave namenimo svoj dopust in ponavadi še proste ure, ki smo si jih nabrali med letom ob rednem delu na kliniki, če se le da. Ker delamo v takšnih okoljih manj kot tri mesece, si tudi sami plačamo letalske karte in krijemo druge stroške iz lastnih sredstev. Vse naše delo je brezplačno in mislim, da je tako prav. Sponzorska sredstva, ki jih dobimo, so namenjena za zdravila in za ljudi, ki to najbolj potrebujejo. Menim, da naj bi vsak, ki lahko, prispeval svoje znanje, praktično delo ali pač kaj drugega. Po drugi strani mladi medicinci s takšnim delom prav tako veliko pridobimo. Razumljivo je, da varujemo tudi sebe in svoje zdravje. Preden gremo na pot, se dobro poučimo in zaščitimo z vsemi cepivi, ki so na voljo in so smiselna. Glede tega smo zelo dosledni. Nočemo prenašati kakšnih bolezni domačemu prebivalstvu in seveda si prizadevamo preprečiti lastne okužbe.

V zvezi z ebolo spremljamo poročila o aktivnostih Zdravnikov brez meja. Kako se razlikuje njihovo in vaše delo?

V nevladni organizaciji Zdravniki brez meja (MSF) sodelujejo tudi slovenski zdravniki. Verjetno je širše bolj znana kolegica Iza Ciglenečki, ki je trenutno v Ženevi. Posamezni specialisti sodelujejo v okviru MSF različno dolgo, od enega do treh mesecev ali dlje, odvisno od potreb in dogovorov. Bistvena razlika med njimi, ki imajo veliko daljšo tradicijo in člane z vsega sveta, ter nami je v tem, da so oni profesionalci, mi pa opravljamo svoje delo prostovoljno. Vendar moram poudariti, da tudi oni, ki sodelujejo na najbolj kritičnih območjih, kot so denimo žarišča ebole ali drugih bolezni ali območja vojnih spopadov, dobivajo za to zgolj simbolično plačilo.

Koliko ljudi na leto obišče vašo ambulanto za tropsko medicino?

Približno 200 do 300 na leto je bolnikov, ki jih pregledamo v ambulanti zaradi suma na kakšno bolezen, povezano s potovanjem po tropskih okoljih. Poleg tega je okoli 50 takih, ki želijo pregled oziroma ga potrebujejo, ker so bili dlje časa v okoljih z večjim tveganjem, denimo nekateri misijonarji in humanitarni delavci. Vsako leto opažamo povečanje, letos pričakujem, da se bo oglasilo v naši ambulanti od 400 do 450 ljudi. Ljudje so na splošno bolj ozaveščeni in pridejo prej na pregled in posvet. Število obiskovalcev pa se povečuje tudi zaradi pogostejših potovanj na cenejše načine, kar prav tako lahko poveča tveganje za razne okužbe.

Kolikšno je po vaši oceni tveganje za vnos okužbe z ebolo pri nas?

Slovenci veliko potujejo, nekateri so zaposleni v tujini, morda tudi na bolj ogroženih območjih. Turizem povsod v svetu poteka z veliko dinamiko in nikoli ni mogoče izključiti tveganja, ki se zaenkrat zdi majhno, a obstaja. Poleg tega pri aktualni pozornosti, usmerjeni v ebolo, ne smemo spregledati možnosti za okužbo z malarijo, trebušnim tifusom, šigelozo ali kakšno drugo nalezljivo boleznijo. Verjetno nam ne grozi nova kuga tega stoletja, toda ustrezna pozornost in upoštevanje osnovnih ukrepov za preprečevanje naj ne bosta odveč. Pri nas bi morebitne sumljive primere obravnavali na infekcijski kliniki v Ljubljani.

Za ebolo ni ne cepiva ne zdravil. Kako bi zdravili bolnike in kaj menite o aktualnem poskusnem zdravilu?

O poskusnem zdravilu je res veliko razprav in pričakovanj, vendar tega ne morem komentirati, preprosto zato, ker nimam ustreznih podatkov. Pri vsakem poskusnem zdravilu so utemeljeni razlogi za previdnost. Za zdaj so na voljo le podatki s poskusom na živalskih modelih, potreben pa je čas še za nujne klinične raziskave na ljudeh.

Sicer pa je po naši oceni tokratni izbruh ebole nedvomno poseben z več vidikov. Širi se po velikih mestih, ki so zelo gosto in nenadzorovano poseljena, s cestnimi in letalskimi povezavami znotraj regije in po vsem svetu. Prvič je bolnik z ebolo z letalom prenesel bolezen in povzročil manjši izbruh bolezni v Nigeriji, kar nam je dalo misliti, da smo pravzaprav potencialno ogroženi po vsem svetu. V državah, kjer so najbolj prizadeti zaradi bolezni, to je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone, je tudi zelo malo zaupanja v politike in zdravstveni sistem. Ljudje so nezaupljivi, za bolezen nimajo zdravila, zato nočejo ostati v centrih za ebolo, od tam celo bežijo. Vse to pa seveda ogroža druge ljudi, ki pridejo z njimi v tesen stik. Vsekakor je mednarodna pomoč bistvena za zamejitev izbruha, ki mu kar ni videti konca.