Mrzlično iskanje orožja za odločnejši spopad z ebolo

Kolikšne razsežnosti lahko zavzame doslej najsilovitejši izbruh virusa ebola? O tem kroži veliko ugibanj in predvidevanj. Po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije bi se z virusom hemoragične mrzlice do letošnjega novembra lahko okužilo približno 20.000 ljudi. A tudi to je seveda zgolj ocena, temelječa na skrajno nepredvidljivih okoliščinah, v katerih deluje ta redki, a nevarni virus.

V skupini raziskovalnih epidemiologov Heath Map, ki od leta 2006 deluje v sklopu bostonske pediatrične bolnišnice, v istem časovnem okviru predvidevajo nekoliko manj okuženih – 14.000, v precej vplivnejšem Centru za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) pa ne izključujejo niti najbolj črnega scenarija, po katerem bi število okuženih že v nekaj mesecih, do januarja, lahko doseglo 1,4 milijona primerov.

V ozadju takšnih mračnih projekcij tiči bojazen, da zaloge medicinske opreme in ekipe zdravstvenih delavcev, nujnih, da bi število okuženih nehalo vztrajno naraščati, kratko malo ne bodo pravi čas prišle v najbolj prizadete afriške države. Navsezadnje je treba zdravnike pred odhodom na nevarno misijo ustrezno usposobiti in opremiti, na žariščih bolezni postaviti ustrezne objekte, zelo pa primanjkuje tudi druge opreme. Liberijska vlada, denimo, je ocenila, da bi v državi potrebovali približno 85.000 vreč za trupla, trenutno pa jih imajo manj kot pet tisoč.

Poleg tega je realna nevarnost, da uradni podatki o številu okuženih z nevarnim virusom ne odsevajo dejanskega stanja. Marsikaterega potencialno obolelega namreč ne sprejmejo v prepolne bolnišnice, prenekateri bolnik pa se skriva za domačimi štirimi stenami v strahu, da po uradni diagnozi ne bo več videl svojcev ali se mu bodo ti začeli izogibati. Tako po eni bolj pesimističnih ocen na vsake štiri potrjene primere ebole obstaja še šest neznanih oziroma neregistriranih.

A ne glede na (ne)zanesljivost tovrstnega ocenjevanja se večina strokovnjakov strinja, da bo število okuženih še nekaj časa naraščalo. »Smo v devetem mesecu eksponencialnega vzpenjanja virusne krivulje,« poudarja kanadski epidemiolog David Fisman z univerze v Torontu. »Priča smo izjemno obsežni epidemiji, ki smo ji pustili, da zavzame skoraj neverjetne razsežnosti.«

Ključna Afrika ...

In dlje ko bo sedanja epidemija ebole razsajala po zahodu afriške celine, večja bo nevarnost, da virus poišče nove gostitelje za svoje širjenje. Direktorica Nacionalnega centra za nove in zoonotske nalezljive bolezni pri CDC Beth Bell je med pričanjem v ameriškem senatu poudarila: »Po najbolj črnem scenariju se bo število okuženih še naprej eksponencialno povečevalo – in se posledično širilo na nova območja.«

Omenila je izbruh, ki se je decembra lani začel v Gvineji in se do letošnjega oktobra razširil na sedem držav, v Demokratični republiki Kongo pa se spopadajo z ločenim izbruhom. Skratka, strokovnjaki se strinjajo, da je tovrstna žarišča nujno treba pogasiti tam, kjer so nastala, torej v Afriki.

Glede načinov širjenja virusa najpogosteje omenjajo potovanja. Tudi infektologi zavzeto proučujejo tako vzorce mednarodnih potovanj iz zahodne Afrike kot lokalno mobilnost prebivalstva, da bi ugotovili, kolikšna je verjetnost, da bi se oboleli potnik vkrcal na letalo in virus prenesel na novo območje. In medtem ko je afriška celina tej nevarnosti najbolj izpostavljena, ob nezajezeni epidemiji narašča tudi nevarnost mednarodnega širjenja nepredvidljivega virusa.

Kljub temu izvedenci opozarjajo, da morebitna prepoved letalskih poletov z najbolj ogroženih območij, pa naj se politično zdi še tako všečna, ne bi bila vzdržna niti v gospodarskem niti v medicinskem oziru. V resnici bi imela lahko celo nasproten učinek od zamišljenega: »V primeru popolne prepovedi prometa v zahodnoafriške države in iz njih bi se razmere lahko celo zaostrile, saj s prizadetih območij ne bi več dobivali potrebnega blaga in, še huje, tja ne bi mogli dostavljati vsega nujnega za zajezitev in pogasitev epidemije,« poudarja imunolog Anthony Stephen Fauci, direktor ameriškega Nacionalnega inštituta za alergijske in infekcijske bolezni.

... in razviti svet

Čeprav je virus ebola znan že skoraj štiri desetletja, je bil razvoj zdravil za to nevarno bolezen dolgo osupljivo počasen. V ZDA so večino finančne podpore za tovrstne raziskave prispevale vladne agencije in ministrstvo za obrambo, ki pa so jih zanimale predvsem ugotovitve o potencialno terorističnem biološkem orožju, in ne pomoč Afriki.

Šele sedanji, doslej najobsežnejši izbruh nevarnega virusa je raziskavam novih zdravil dal močan pospešek in hkrati izsilil skrajšanje časovnih rokov za njihovo testiranje. V britanskem farmacevtskem gigantu GlaxoSmithKline so tako minuli mesec sprejeli sklep o množični proizvodnji cepiva proti eboli, čeprav so ga na ljudeh šele dobro začeli preizkušati. Pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija je zaradi obsežne epidemije sklenila dovoliti nekatere še ne dokončno preverjene oblike eksperimentalnega zdravljenja. Običajna procedura odobritve zdravil bo torej v primeru ebole močno zgoščena, nekatere faze kliničnih preizkusov pa celo preskočene.

Potencialna zdravila

Eno izmed najpogosteje omenjanih obetavnih zdravil proti virusu ebola je ZMapp. Uspešno so ga uporabili za zdravljenje dveh ameriških državljanov – zdravnika in misijonarke, ki sta se z ebolo okužila v Liberiji. Zdravilo, ki ga je razvila družba Mapp Biopharmaceutical v sodelovanju z več ameriškimi in kanadskimi raziskovalci, je nekakšen koktajl monoklonskih protiteles – v laboratoriju vzgojenih molekul tobaka, ki se na virus ebola odzivajo podobno kakor človeško telo. Žal zdravilo tretjemu okuženemu bolniku ni pomagalo in je umrl.

V zadnjem času se omenja tudi eksperimentalno zdravilo TKM-ebola, ki ga je s finančno podporo ameriškega obrambnega ministrstva razvila kanadska farmacevtska družba Tekmira. Ko se je pokazalo, da zdravilo zmanjša smrtnost med z ebolo okuženimi opicami, je ameriški Zvezni urad za hrano in zdravila (FDA) po krajšem razmisleku prižgal zeleno luč za nadaljevanje teh kliničnih preizkusov.

O mrzličnem iskanju učinkovitega zdravila proti nevarnemu virusu poročajo tudi iz Rusije in Japonske, toda v mogočni družbi GlaxoSmithKline so prepričani, da cepivo, ki bi edino lahko učinkovito zavrlo širjenje ebole, ne bo nared pravočasno za odločen spopad s sedanjo epidemijo. Doktor Ripley Ballou, ki vodi raziskave za to cepivo, ga »v najboljšem primeru« pričakuje šele ob koncu prihodnjega leta.

Tudi profesor Peter Piot z Londonske šole za higieno in tropske bolezni, ki je leta 1976 soodkril virus ebola, se boji, da se bo sedanja epidemija zavlekla globoko v prihodnje leto. »In takrat bo edino učinkovito orožje proti eboli res le še cepivo, o katerem pa še ne moremo biti gotovi, ali bo dejansko delovalo,« je dejal.

»Žal dolgo ni nihče pričakoval, da bomo kdaj potrebovali cepivo,« priznava dr. Ballou. »Tako smo v našem podjetju – mislim pa, da tudi v Svetovni zdravstveni organizaciji – vse predolgo predvsem spremljali razvoj dogodkov. In zdaj, sedem mesecev pozneje, smo, kjer smo. Kljub zamudi pa v tesnem sodelovanju z WHO vneto razvijamo potencialno učinkovito cepivo. Resda ga ne pričakujem pred začetkom leta 2016, a bolje takrat kot nikoli,« je apologetično konstruktiven dr. Ballou.

Tudi v Svetovni zdravstveni organizaciji priznavajo, da njihovi ukrepi v zvezi z virusom ebola »morda niso bili vselej najustreznejši«. O tem bodo celo sprožili temeljito interno preiskavo – »a šele po koncu sedanje epidemije«. Kadarkoli je bo pač konec.