Tiskane izdaje
Washington - Znanstveniki ameriške vesoljske agencije Nasa so na novinarski telekonferenci predstavili dokaze o aktivnostih pod ledenim pokrovom Jupitrove lune Evropa. Ti kažejo na obstoj oceana tekoče vode. Odkritje vrelcev tekoče vode temelji na posnetkih, ki jih je naredil vesoljski teleskop Hubble.
Vesoljski teleskop Hubble je januarja 2014 posnel fotografije, ki so domnevno prikazovale vodne izpuste na površju lune Evropa. Opazovanja površine nakazujejo na možnost raziskovanja oceana brez vrtanja skozi ledeni pokrov.
»Ocean na Jupitrovi luni Evropa velja za enega najbolj obetavnih nebesnih teles v sončevem sistemu, kjer bi lahko obstajalo življenje,« je povedal Geoff Yoder. Vodni gejziri se po ocenah znanstvenikov dvigujejo 200 kilometrov visoko, nato pa se kot dež vračajo nazaj na površino lune. Ocean naj bi vseboval dvakrat toliko vode kot oceani na Zemlji, a se na luni Evropa nahajajo pod ledenim površjem.
Teleskop Hubble je ujel domnevne vodne izpuste na Jupitrovi luni Evropa. Foto: Nasa
Leta 2012 je ekipa raziskovalcev pod vodstvom Lorenza Rotha z raziskovalnega instituta v San Antoniu odkrila dokaze o vodnih izpustih, ki so segali več kot 160 kilometrov visoko. Odkritja se ujemajo z raziskovanjem Evrope s teleskopom Hubble, so pojasnili na današnji konferenci.
Znanstveniki za leto 2018 načrtujejo izstrelitev teleskopa James Webb, ki bo s pomočjo infrardeče svetlobe lahko potrdil prisotnost vodnih izpustov na Jupitrovi luni Evropa.
Foto: Nasa
Jupitrovo luno Evropa je leta 1610 odkril italijanski fizik, matematik in astronom Galileo Galilei. Premer Evrope je malo večji od planeta Merkurja, njegova masa pa je polovična.
Evropo in druge satelite planet Jupiter gravitacijsko vleče v različne smeri s plimnimi silami, pojavom izmeničnega spreminjanja višine vodne gladine v morjih in oceanih, kar poznamo tudi na planetu Zemlja. Tako dobi nebesno telo vir toplote in energije, kar omogoča, da ostaja podpovršinski ocean v tekočem stanju.
Notranja sestava Evrope je podobna zemeljskim planetom, saj je sestavljena v glavnem iz silikatnih kamenin. Gre za najbolj gladek objekt v Osončju, saj je bilo najdenih le malo značilnosti, višjih od nekaj 100 metrov. Na površju so vidne temne proge ter krožne in eliptične pege.
Zakaj je Evropa nekaj posebnega?
Kdor je v spomladanskih ali poletnih večerih usmeril manjši daljnogled proti Jupitru, je ob njem lahko opazil štiri svetle točke, nanizane v vrsti. To so Jupitrove galilejske lune, Io, Evropa, Ganimed in Kalisto. Imenujemo jih po njegovem odkritelju, Galileo Galileju, ki jih je opazil, ko je svoj daljnogled davnega leta 1610 kot prvi obrnil proti nebu. Sprehajanje pikic okrog svetlega Jupitra mu je povedalo, da ne opazuje zvezd v ozadju, ampak da so svetle pike lune, ki krožijo okrog tega planeta. To je bil eden od korakov v postavljanju heliocentričnega sistema: če ima Jupiter lahko cel harem lun, je sklepal Galileo, ima tudi naše Sonce lahko svojo družino planetov.
Luna Evropa je nekaj posebnega. Prekriva jo leden pokrov, ki pa je ves razlomljen. Ledeni skladi ležijo eden preko drugega, za premike pa je odgovorna bližina Jupitra in njegova močna plimska sila, ki se spreminja zaradi rahlo sploščenega tira, po katerem ta luna s premerom 3100 kilometrov v 3 dneh in pol obkroži Jupiter. Da je njeno površje mlado in se neprestano preoblikuje vemo tudi po tem, da na njem ni udarnih kraterjev kot na drugih telesih Osončja, ki nimajo atmosfere, v kateri bi, tako kot pri naši Zemlji, zgorela večina teles, ki priletijo iz vesolja.
Če bi led prekrival skalovito pokrajino, bi pričakovali, da bo vsaj v ravninskih predelih precej gladek. Tudi na Zemlji je sibirska tajga prekrita z enotnim pokrovom. Drugače je na morju, kjer tokovi hitro razpokajo njegovo površino. Kot na Zemlji tudi na luni Evropa tekoča voda precej bolje od kopnega sledi plimskemu gibanju in zato razlomljenih in razmetanih skladov ledu na tej luni ne znamo razložiti drugače, kot da je pod ledenim pokrovom ocean tekoče vode. Vpliv plime se da izračunati. Tako bi pričakovali, da vse razpoke v ledu kažejo v isto smer. Podrobna preučevanja so pokazala, da to ni res: smer razpok je polagoma spreminja z njihovo starostjo. Torej se leden pokrov ne vrti povsem enako hitro kot skalovita notranjost. Sledi sklep, da je med ledenim pokrovom in skalovito notranjostjo globalni ocean tekoče vode, ki preprečuje trden stik med ledom in skalami. Prisotnost tekoče vode so dokazali tudi neposredno: iz razpok ponekod brizgajo gejzirji tekoče vode in v njej raztopljenih mineralov.
Skupina Williama Sparksa je zadnji dve leti slikala te gejzirje s Hubblovim vesoljskim teleskopom.
