Tiskane izdaje
Začetek akademije sega še precej dlje, povezan je s Slovenskim akademskim tehniško-naravoslovnim združenjem Satena (to, med drugim, vsak mesec organizira odmeven dogodek za širšo javnost Znanost na cesti), ki je bilo ustanovljeno leta 1994. V njegovem okviru je več let delovalo društvo Inženirska akademija Slovenije. Po besedah predsednika IAS prof. dr. Staneta Pejovnika pa to društvo ni moglo opraviti vloge, ki jo lahko odigra samo prava inženirska akademija.
»Zavedali smo se, da tehniki in naravoslovci potrebujejo svojo elitno organizacijo, iz tega je nastala ideja o slovenski inženirski akademiji. Ta bi letos lahko praznovala dvaindvajsetletnico delovanja, če bi upoštevali tudi čas delovanja, ko je bila registrirana kot društvo. Tak način organiziranja tehnikov in inženirjev še vedno velja v vseh drugih državah na območju nekdanje Jugoslavije. Tako je tudi hrvaška inženirska akademija še vedno društvo.
Vseh inženirskih akademij je danes v Evropi in po svetu približno toliko kot vseh drugih akademij, nekatere med njimi imajo že dolgo tradicijo in velik ugled, denimo angleška, ameriška, nizozemska in švedska. V nasprotju z akademijami, ki združujejo vse znanstvene vede in so navadno bolj zadržane oziroma konservativne v žlahtnem pomenu besede (tudi naša Sazu), naj bi bili v inženirskih akademijah bliže življenju, se hitreje in bolj neposredno odzivale na razvojne dileme in strokovne probleme,« nam je o vlogi IAS povedal prof. dr. Pejovnik, ki je tudi poudaril, da v nasprotju z nekaterimi državami, v katerih obstaja rivalstvo krovnih in inženirskih akademij, Sazu in IAS zelo dobro sodelujeta (pri ustanovitvi IAS so pomagali nekateri člani Sazu).
Eden od izumiteljev
Dr. Rode je najboljši možni dokaz za prej napisano trditev o ugledu naših inženirjev. Ta elektroinženir je skupaj s še tremi inženirji izumil prvi žepni računalnik na svetu, legendarni HP35. Po oceni poznavalcev je prav on imel pri tem ključno vlogo, zaradi tega in še drugih izumov pa ga imajo nekateri tudi za sokreatorja Silicijeve doline v Kaliforniji.
V pogovoru nam je dr. France Rode (z, vsaj med Slovenci, precej bolj znanim kardinalom ga poleg enakega imena in priimka vežejo skupni predniki in rojstna letnica 1934) povedal marsikaj zanimivega o svojem delu v Ameriki, še prej pa o tem, zakaj je postal inženir in zakaj je davnega leta 1960 odšel iz domovine.
»Že od malega sem bil ročno spreten, zelo rad pa sem imel tudi matematiko. Toda, ko me je bratranec, ki je študiral elektrotehniko, odpeljal v laboratorij za meritve, sem vedel, da bom elektroinženir. Fakulteta mi je dala dobro znanje, to mi je tudi pomagalo, ko sem odšel v tujino, saj nisem talent za tuje jezike. Po diplomi sem imel srečo, da sem dobil priložnost za prakso v Nemčiji, za odhod v Ameriko pa sem se odločil predvsem iz ljubezni do dekleta, tri leta mlajše sošolke v prvem razredu – povojni čas je bil takšen, da sem se jaz vpisal v prvi razred z desetimi leti –, ki je s starši odšla v ZDA dve leti pred menoj.«
Osvojila sta ga Kalifornija
»Tako sem se odpravil v San Francisco v Kaliforniji, ki me je navdušila že na prvi pogled, bil sem presrečen, ko sem tam dobil službo. Bill Hewlett in David Packard sta ustvarila neverjetno klimo, v kateri sem užival. Dovolili so nam, da smo med službenim časom obiskovali predavanja. Tako sem opravil vse izpite za doktorat na Stanfordu.«
Takrat je še načrtoval vrnitev v Slovenijo in zato sem hotel imeti doktorat. Toda po predpisih Stanforda bi moral za leto dni prekiniti delo in biti samo študent, tega pa si, ker je že imel družino, finančno ni mogel privoščiti.
»Izkoristil sem ponudbo svojega nekdanjega profesorja in mentorja dr. Mirjana Grudna, ki je prišel na obisk v Ameriko, in doktoriral na ljubljanski univerzi. Življenje pa je hotelo, da doktorata nikoli nisem potreboval, je pa bil doktorat 'Uporaba mikroprocesorja v merilnih instrumentih' osnova za razvoj instrumenta, ki sem ga razvil za HP,« nam je povedal ta simpatični in presenetljivo skromen tehnični genij.
Dr. Rode, ki je v HP dvajset let soustvarjal današnji svet računalništva, do prihoda v Ameriko o računalništvu in digitalni tehniki ni vedel ničesar.
»Na Stanfordu sem hitro dobil vse potrebno znanje. Predvsem iz digitalne logike, računalnikov in integriranih vezij. Na podlagi tega sem bil v HP zadolžen za vgraditev prvih računskih sposobnosti v instrumente. Zelo sem si želel narediti elektronsko ključavnico, a se jim je to zdela premajhna stvar, so pa mi naročili razvoj žepnega računalnika, znanega kot HP-35, ki je v prodaji daleč presegel pričakovanja. Gotovo je bilo koristno, da sem zelo deloven in mi ni bilo težko delati 14 ur na dan. To je bilo posebno obdobje. Ko sem prišel v HP, je ta imel okoli 6000 zaposlenih in sto milijonov dolarjev prometa na dan, ko sem odhajal, je bilo že 80.000 zaposlenih in pet milijard dolarjev prometa na leto.«
Ob izumiteljski žilici
Druga zgrešena Rodetova velika priložnost je povezana z njegovo odločitvijo, da po odhodu iz HP vztraja v lastnem podjetju in ne sprejme ponudbe podjetja Apple za sodelovanje. Njegova tvorca Steve Wozniak in Steve Jobs sta delala v HP, Wozniak celo na Rodetovem oddelku, kamor je prišel, ker ga je navdušil njegov žepni kalkulator, iz HP pa sta odšla na svoje, ker se njun računalnik podjetju HP ni zdel dovolj zanimiv. Možnosti, da se tam zaposli in pri tem prednostno odkupi njihove delnice, ni sprejel.
Če bi ravnal drugače, bi bil zdaj gotovo večkratni milijonar, tako pa je svoje podjetje leta 1986 prodal podjetju Checkpoint Systems Inc. Naslednjih nekaj let je delal v razvoju omenjenega in še enega podjetja, konec prejšnjega stoletja pa je še enkrat poskusil z lastnim podjetjem eRide, ki ga je ustanovil s še dvema kolegoma. Razvijali so GPS-navigacijo za telefone in avtomobile, ki je še vedno v uporabi. Pred devetimi leti se je upokojil in ostal v Kaliforniji.
Dr. Rode, ki je vsa leta ohranil dobre stike z domovino, pravi, da bi bil izumitelj tudi, če bi ostal v Sloveniji, a Amerika mu je dala več in boljše priložnosti. Tako kot jih je dala tudi njegovim naslednikom, denimo dr. Juretu Leskovcu, podjetniku in profesorju na Stanfordu. Še obstaja upanje, da bo najboljšim inženirjem več priložnosti dajala tudi Slovenija. Zato ne potrebujemo Silicijeve doline.
