Tiskane izdaje
Po vsem tem se enemu od moških nenadoma posveti, kako bi lahko uporabil veliko stegnenico, ki jo je našel na tleh. Človekovi predniki nato ubijejo tapirja in se napotijo do napajališča, s katerega so bili pregnani. S kostmi ubijejo vodjo rivalske skupine in zmagoslavno vihtijo svoje orožje.
V minulih sto tisoč letih je človek evolucijsko razvil svojo kulturo, kopičil sposobnost za kolonizacijo in temeljito spremembo vseh zemeljskih ekosistemov, poleg tega pa mu je uspelo izskočiti iz zemeljske gravitacije in celo spremeniti lastno razvojno pot. Kako se je zgodil tak razvoj, nam med drugim pojasnjuje znanstvena kognitivna arheologija.
Pojem je nastal na začetku osemdesetih let in označuje znanstveno proučevanje starodavnih človeških skupnosti. Kognitivna arheologija se osredotoča na procese človekovega razmišljanja in simboličnega vedenja. Težava je v tem, da ni neposrednih informacij o zavesti praljudi, o vrstah sistemov verovanja in procesih razmišljanja. Pa vendar obstajajo načini, na katere se da tudi to dojeti.
Razvoj človeškega uma
Eden od pristopov je evolucijska kognitivna arheologija, s katero na podlagi arheoloških najdb proučujejo razvoj človeškega uma. Med pionirje te znanosti sodi tudi Thomas Wynn, profesor z Univerze Colorado v Colorado Springsu. Wynn od leta 2000 sodeluje z nevropsihologom Frederickom I. Coolidgeem. Letos bosta končala drugo, predelano izdajo knjige Vzpon homo sapiensa: evolucija sodobnega mišljenja. Z znanstvenikoma smo se pogovarjali z dopisovanjem po spletu.
Krajši Uvod v kognitivno arheologijo, ki sta ga napisala Coolidge in Wynn, so nedavno objavili v reviji Current Direcitions in Psychological Sciences. Kot navajata, sta bili v kognitivni evoluciji (pra)človeka vsaj dve velikanski spremembi: pojav homo erectusa pred dvema milijonoma let in krepitev delovnega spomina, ki se razvija zadnjih dvesto tisoč let. Slednji je po vsej verjetnosti razlog za eksplozijo kulture pred 50 tisoč leti, ki vključuje osebno ornamentiranje, ritualne pogrebe, tehnologijo loka in puščice, likovna dela v votlinah in umetniške figurice.
Prelomni delovni spomin
Da bi lahko na podlagi arheoloških artefaktov razumeli nekdanji um, moramo najprej vedeti, s kakšno zasnovo, postopkom in tehniko je bil izdelan določen predmet, pa tudi kakšne so bile za to potrebne kognitivne predispozicije. Ugotovitve niso najbolj zanesljive, pa vendar niso povsem neutemeljene, poudarjata Coolidge in Wynn. Samo tako je namreč mogoče dokumentirati človekovo kognitivno evolucijo.
Davni predniki človeka, avstralopiteki, med katere je svoj čas sodilo več vrst dvonožnih hominidov, so imeli možgane, kakršne imajo danes šimpanzi (okoli 400 kubičnih centimetrov), a so nekateri že izdelovali različno orodje. Gibali so se po tleh, spali pa so na drevesih.
Prvo občutnejše povečanje možganov so opazili pozneje pri homo habilisu (okoli 650 kubičnih centimetrov), vendar so tudi ti praljudje verjetno spali na drevesih. Uporabljali so zelo preprosto orodje. Z okruški kamenja so razkosavali mrhovino.
Šele pri homo erectusu je kognicija presegla opičjo. To se kaže v ašelenski kamniti tehniki, ki so jo poimenovali po arheološkem najdišču Saint-Acheul v dolini reke Somme pri Amiensu. Vrhunec te tehnike je dvostranska simetrična sekira. Njena izdelava je zahtevala veliko kognitivno sposobnost in hierarhično organizacijo dela, ki se je prav tako opirala na mehanizme kognitivnega nadzora. Tega namreč ni opaziti v kamnitem orodju bolj davnih človekovih prednikov.
Homo erectus je bil v marsičem pionir: njegova morfologija, vedenje in kognicija so bili precej drugačni kot pri standardnih opicah: prvi je zapustil tropske kraje in se naselil na bolj hladnih območjih; prvi je imel telo, ki je po velikosti in gibanju – vključno s tekom – podobno telesu sodobnega človeka: bil je prvi, pri katerem se je žensko telo po velikosti manj razlikovalo od moškega; prvi je imel občutno večje možgane (950 kubičnih centimetrov). Poleg tega je bil prvi, ki je bil sposoben bivati in se gibati na večjem domačem območju. Lahko je preživel na večkratno večjem ozemlju od svojih predhodnikov, in to zaradi svoje prožne inteligence in sposobnosti za odpravljanje na novo nastalih problemov.
Spanje na tleh
Kot ugotavljajo nedavne študije še nekaterih drugih znanstvenikov, je globoko spanje omogočilo konsolidacijo in izboljšanje deklarativnega in proceduralnega spomina. Coolidge in Wynn pa navajata, da daljša obdobja faze REM med drugim omogočajo, da se človek med spanjem pripravlja na morebitna srečanja in spore v budnem stanju.
Tudi v modernem času številni znanstveniki in izumitelji trdijo, da so se jim izjemne ideje porodile med spanjem. Coolidge in Wynn pri tem med drugim omenjata skladatelja iz Pirana, Giuseppeja Tartinija, ki se mu je v snu porodila glasba za njegovo najbolj znano delo – sonato Vražji trilček.
Evolucija izvršilnega razmišljanja
S tem ko sta Coolidge in Wynn uveljavljeno kognitivno teorijo uporabila pri razumevanju arheoloških najdb, sta pojasnila evolucijo sodobnega izvršilnega razmišljanja. Ker je dokazano, da so izvršilne funkcije možganov (skoraj) popolnoma poligensko dedne, sta prepričana, da je njihovo izboljšanje posledica določenega genetskega ali epigenetskega dogodka v poreklu homo sapiensa, in to v ne prav davnem času. Lahko bi rekli, da je bila nevralna mutacija temelj sodobnega razmišljanja. Njeni rezultati so sekvenčno razmišljanje, inhibicija, organizacija in načrtovanje ter druge izvršilne funkcije, ki močno presegajo prejšnji standard hominidov.
Mejniki v nastajanju sodobnega vedenja
Izstrelki z držalom (pred 100.000 leti) dokazujejo sekvenčno razmišljanje in spomin; lok in puščica (pred 66.000 leti) sta dokaz kompleksnega sekvenčnega razmišljanja; kmetijstvo (pred 12.000 leti) je odličen dokaz inhibicije; za to, da bi uspešno prestregli jelena (pred 17.000 leti) in postavili pasti (pred 10.000 do 7000 leti), sta bila nujna sekvenčno razmišljanje in inhibicija močnih impulzov.
Eden od mejnikov v oblikovanju sodobnega vedenja, morda pa tudi sodobnega jezika, je bilo naseljevanje Avstralije in nekaterih okoliških otokov pred 60.000 leti. Da je takratni človek prispel v daljne kraje, ki jih prej ni še nikoli videl, je moral biti sposoben kompleksne organizacije in načrtovanja. Paleonevrologi so nedavno dokazali, da so se možgani homo sapiensa razširili v parietalnem režnju, še zlasti v delu, imenovanem precuneus, ki je pomemben za različne kognitivne funkcije na višji ravni, vključno s sposobnostjo vizije bodočih scenarijev.
Odpor nekaterih znanstvenikov
»Napredek v tesno povezanih disciplinah, kot sta genomika in znanost o možganih, bo gotovo pripomogel k razvoju kognitivne arheologije,« napoveduje Coolidge, »Arheologi antropologi bodo lahko na podlagi spoznanj teh disciplin razmišljali o pomenu svojih kamnov in kosti na nešteto načinov, kar prejšnjim generacijam ni bilo dano.«
Wynn pa pravi: »Najin glavni argument o pomenu delovnega spomina v človekovi kognitivni evoluciji je, kot se zdi, prepričljiv za širok spekter znanstvenikov, zlasti tistih, ki se ukvarjajo s kognitivno znanostjo. Znotraj paleoantropologije je to zdaj brez dvoma glavna hipoteza za dokončno evolucijo človeškega uma, čeprav je precej pomembna skupina znanstvenikov prepričanih, da je ključ v simbolizmu oziroma jeziku.«
»Kar povedno je,« nadaljuje, »da so paleoantropologi, potem ko je bil natisnjen zvezek z našega simpozija Wenner-Gren, v glavnem prenehali razpravljati o sodobnem umu. Največji odpor in celo sovražnost opažava pri specialistih za neandertalce. Po najinem mnenju je obstajala majhna, vendar zelo pomembna razlika v kogniciji med neandertalci in sodobnimi ljudmi. To je popolnoma v skladu z relativno medsebojno izolacijo teh dveh populacij v pol milijona letih in dokazano razliko v velikosti njihovih možganov. Pa vendar se številni specialisti za neandertalce tako trdno oklepajo 'trditve o istovetnosti', da preprosto niso sposobni priznati nikakršne razlike,« poudarja Wynn.
Coolidge dodaja, da nasprotniki njunih ugotovitev trdijo, in to brez protidokazov, da je bila kognicija pojav, ki se je razvijal počasi, brez dramatičnih skokov, sprememb ali hitrih genetskih vplivov. »Ti znanstveniki brez izjeme ne priznavajo dokazov o spreminjanju možganov in implikacije, da so se nevropsihološke funkcije spremenile zaradi spreminjanja oblike možganov.«
