Neukrepanje odpira vrata geoinženiringu

Stotine delegatov na nedavnem podnebnem pogajanju v Limi so se konec tedna razšle z negotovim pogledom v prihodnost. V kaj se bo razjasnil, bo znano, ko bodo vlade poslale svoje načrte na prihodnji podnebni vrh, konec prihodnjega leta v Parizu. Že zdaj pa se postavlja vprašanje, kaj storiti, če ti ne bodo zadostni, da bi z njimi ustavili segrevanje svetovnega ozračja.

Odgovor je na dlani, vsaj za zagovornike tako imenovanega geoinženiringa, to je zamisli, kako z manipuliranjem podnebja, ki je za marsikoga sporno, upočasniti globalno segrevanje našega planeta. Ob skromnih premikih v podnebnih pogajanjih in hkrati čedalje bolj očitnih podnebnih spremembah namreč v ospredje prihajajo ideje, ki so še nedavno veljale za znanstveno fantastiko.

Te ideje pod skupnim imenovalcem geoinženiringa so do nedavnega podpirali in predstavljali predvsem razni forumi in revije, ki bi jim težko prisodili naziv znanstvene, v kroge standardnih znanstvenih obravnav pa se geoinženiring dolgo ni prebil. Tja ni zašel ne le zato, ker mnogi projekti zvenijo fantazijsko, marveč predvsem zato, ker naj bi odvračal pozornost od iskanja realnih poti – takih brez tveganj, ki bi utegnila Zemljino biosfero celo še poslabšati.

Toda modeli, projekti in zamisli, kako ustaviti in celo preobrniti nezaželeno dogajanje v našem ozračju, ki so bili še pred meseci označeni za nore in celo nevarne, so v zadnjih dneh postali predmet resne obravnave. Z njimi je pred dnevi prišla na plano najstarejša znanstvena revija na svetu, Philosophical Transactions, ki jo izdaja ugledna britanska Kraljeva družba (Royal Society). Na zemljevidu poti je objavila več predlogov, kako bi lahko nekatere geoinženirske zamisli za omejitev segrevanja našega planeta zares izvedli.

Ovoj fantazijskosti se lušči

Avtorji tega zemljevida poti so skupina uglednih klimatologov. Druži jih prepričanje, da prihaja čas, ko bi morali vedeti, ali so geoinženirske zamisli izvedljive ali ne. Geoinženiringu ne odvzemajo spornosti, pač pa prav zaradi te menijo, da potrebujemo eksperimente, ki bi jo bodisi ovrgli bodisi potrdili – ne nekoč v prihodnosti, ampak razmeroma kmalu. Prvi poskusi naj bi se začeli že v dveh letih.

Pod drobnogledom naj bi se najprej znašli načrti za preprečitev nadaljnjega prehitrega segrevanja ozračja z odbijanjem sončnih žarkov nazaj v vesolje, prav tako načrti za takšne spremembe oblakov, ki bi več toplote prepuščali v vesolje, kot pa je zadržali v Zemljini atmosferi.

Konkretno avtorji zemljevida poti predlagajo raziskavo učinkov vbrizgavanja aerosolov morske soli v oblake nad morjem. Kaj naj bi s tem dosegli? Snovalci ideje menijo, da bi lahko povečali vsebino vodnih kapljic v oblakih, tako da bi zaradi tega odbijali več svetlobe.

Drugi naj bi bil eksperiment, ki ga je zasnoval John Dykema z univerze Harvard. Z njim naj bi raziskali učinke razpršitve velikanske količine žveplovih delcev v stratosfero. Preletavajoč 20 kilometrov nad Zemljo, na višini, kjer je največ zaščitnega ozonskega sloja, naj bi ti delci odbijali sončno svetlobo in znižali temperaturo ozračja za približno eno stopinjo.

To zamisel že več let podpira tudi kemik Paul Crutzen, ki je leta 1995 prejel Nobelovo nagrado za raziskave ozonskega varovalnega sloja okoli Zemlje. Eksperiment – označen s kratico SCoPEx, ker gre za tako imenovano stratosfersko nadzorovano perturbacijo – pa naj bi razkril, ali bi žveplovi ioni morda spodjedli ukrepe za zaščito in obnovitev varovalne ozonske plasti. Obstaja namreč bojazen, da bi te snovi lahko sprožile kemijske reakcije, ki varovalni ozon uničujejo.

S tretjim eksperimentom na zemljevidu poti pa naj bi raziskali, ali bi bilo mogoče mrenaste oblake v višjih slojih atmosfere narediti bolj prepustne za sevanje, ki se odbija z Zemlje nazaj v vesolje. Vodna para v teh oblakih se namreč obnaša kot toplogredni plin, ki podobno kot ogljikov dioksid učinkovito prestreza toploto. Če bi oblake presejali s snovmi, zaradi katerih voda v njih zamrzne v delce ledu, snovalci ideje upajo, da bi tako zmanjšali količino vodne pare. S tem bi omogočili, da skoznje uide več sevanja z Zemlje nazaj v vesolje.

Spornost ni sporna

Predlagatelji navedenih eksperimentov priznavajo, da so geoinženirski pristopi k omilitvi globalnega segrevanja zelo sporni. Če bi namreč šlo kaj narobe, bi lahko povzročili še več škode, kot je že imamo. Spreminjanje oblakov, na primer, lahko spremeni vzorce padavin in povzroči nepredvidljive suše ali poplave. Prav zato naj bi izvedli eksperimente, ki bi tveganja potrdili ali izključili.

Nasprotniki geoinženiringa opozarjajo tudi na nevarnost, da če se bomo zanašali na geoinženirske rešitve, si ne bomo več prizadevali zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv, zaradi katerih se naš planet segreva. Ker pa postaja očitno, da bomo še kar nekaj časa odvisni od teh goriv in da se medtem naše ozračje še naprej nezadržno segreva, se zdaj z geoinženiringa tudi med bolj previdnimi znanstveniki lušči ovoj fantazijskosti in neizvedljivosti. Nekateri že previdno predlagajo, da bi bilo vredno vsaj preizkusiti nekatere od teh zamisli – sprva v majhnem obsegu, da bi videli, kako bi se obnesle.

Zemljevid poti, ki ga je konec tedna objavila omenjena britanska znanstvena revija, so zasnovali klimatologi na delavnici spomladi letos na univerzi Harvard. Po mnenju Davida Keitha, vodilnega avtorja zemljevida poti in raziskovalca na Harvardu, sama objava pomeni velik korak naprej. Do zdaj je namreč vse geoinženirsko delo potekalo le v laboratorijih oziroma na računalniških modelih.

»Oboje je zelo pomembno«, omenja Dykema. »Toda da bi razumeli zamotano kemijo, ki skrbi ljudi, moramo z eksperimenti v ozračje. Le tam lahko naletimo na pravi priliv sončnega sevanja, pravo mešanico kemijskih vrst in resnično dinamiko aerosolnih delcev v interakciji s plinastimi, tekočimi in trdnimi fazami.«

Poudariti velja, da so predlagani eksperimenti v majhnem obsegu, zato bi bile morebitne posledice v okolju zanemarljive. Še zlasti v primerjavi z vplivom, ki ga imamo na segrevanje z izpusti toplogrednih plinov iz naših dejavnosti, ki jih očitno nismo zares pripravljeni omejiti, je prepričan eden od soavtorjev, Doug MacMartin s kalifornijskega inštituta za tehnologijo v Pasadeni.

Dykema v svojem poskusu na primer predvideva, da bodo v ozračje razpršili zgolj kilogram žvepla, kar je toliko, kot potniško letalo spusti v zrak v minuti poleta.

V Veliki Britaniji zadržani

Kljub tem primerjavam pa so v glavnem britanskem projektu za raziskavo geoinženirskih idej pod skupnim imenom Integrirana ocena geoinženirskih predlogov nekoliko zadržani, celo pesimistični glede možnosti manipuliranja sončnega sevanja. Z računalniškimi simulacijami so na primer ugotovili, da so poskusi, da bi s posegi na ledeni površini zmanjšali sončno sevanje na Arktiki, tako rekoč neizvedljivi.

Glavni raziskovalec Piers Forster z Univerze v Leedsu pravi, da četudi bi predlagateljem geoinženirskih zamisli uspelo prepričati, da njihove zamisli niso škodljive, so te nesprejemljive tudi zaradi stroškov. Njihova izvedba bi, kot opozarjajo kritiki, stala nekajkrat več kot sami ukrepi za zmanjšanje onesnaževanja zaradi uporabe fosilnih goriv, ki ustvarjajo problem, s katerim se vse te zamisli ukvarjajo.

Forsterjev dvom ni nič manjši tudi glede eksperimentov v majhnem obsegu. »V zrak smo izpustili 500 milijard ton ogljikovega dioksida in šele nekaj časa z gotovostjo odkrivamo, da vplivajo na podnebje. Kaj bi nam ob tem lahko o učinkih sončnega geoinženiringa na podnebje pokazali neki omejeni testi? Tako rekoč nič,« je kritičen.

Zagovorniki eksperimentov pa se branijo, češ da bi s poskusi, v katerih bi dobili podatke iz realnega sveta, lahko vsaj izboljšali računalniške modele, saj ti zaradi pomanjkanja realnih podatkov utegnejo zavajati.

Na korist v razumevanju podnebnih procesov, zlasti tistih, ki vplivajo na oblake, ki bi jo utegnili imeti ti eksperimenti, opozarja tudi klimatologinja Lynn Russell s Scrippsovega inštituta za oceanografijo v San Diegu. Po njenem prepričanju in prepričanju drugih zagovornikov poskusov v majhnem obsegu bi ti omogočili boljši vpogled v podnebno dogajanje. V tej vlogi bi bili vredni vloženega truda in sredstev, četudi bi se izkazalo, da eksperimenti v velikem obsegu ne bi bili izvedljivi.

Zagovorniki eksperimentov si prizadevajo, da bi jih začeli v dveh letih. Upajo, da jim bo ameriška vlada zanje namenila deset milijonov dolarjev in tudi ustanovila ustrezen organ, ki bo te in podobne poskuse ocenil in prižgal zeleno luč.