Tiskane izdaje
Pred natanko tednom dni sem doživljala tovrstno izkustvo na dveh stopnjah: s slovesne razglasitve treh najobetavnejših slovenskih mladih raziskovalk v prijetnem, domačno-veličastnem ambientu atrija Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije
Metodično raziskovanje
Izjemni ustvarjalci – in ustvarjalke. Članice orkestra, vse po vrsti, so z neizmerno milino, ustvarjalno odločnostjo in izvedbeno prepričljivostjo dajale pečat skupnemu poustvarjanju del glasbenih velikanov.
Zdelo se je, kot da se je ozračje, ki je zaznamovalo razglasitev zmagovalk nacionalnega programa Za ženske v znanosti 2017, kot fluid preneslo na drugo lokacijo, v drugo dvorano. Sporočilo je ostalo enako: ustvarjanje je izziv, nikoli končano poslanstvo, v katero človek, ki verjame v moč svojega ustvarjanja in v neusahljivo željo po novih dognanjih in vedno novih dosežkih, vlaga sebe celega. Svoj celotni intelektualni potencial, svoj dar, ki v določenem obdobju življenja, nekomu prej, drugemu kasneje, pokaže, kam ga bo vodila življenjska pot.
Gostujoči pianist, izjemni virtuoz Andrew von Oeyen skladbam, za katere se zdi, da so že davno dosegle izvedbeno popolnost, daje povsem novo noto, razsežnost, ki preseneča, jemlje dih in navdušuje. Igranja klavirja se je začel učiti pri petih letih, svoj solo orkestralni prvenec je posnel, ko je bil star deset let …
Podobno je v znanosti. Izjemnost je beseda, ki pove največ, beseda, ki poveličuje brez arabesknega gostobesedja.
Tudi izjemnost v znanosti, dejavnosti, usmerjeni v metodično iskanje sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj, je neprecenljiva – tako z vidika posameznika kot z vidika družbe in njenega razvoja. Je sila, ki vliva upanje in zaupanje v boljšo prihodnost, pa naj bodo aktualne družbene okoliščine še tako nespodbudne.
Za kakšno ceno?
Zato se zdi samoumevno, da država kot institucija, ki skrbi za dobro svojega prebivalstva, poskrbi za izjemnost, za nemoteno delovanje najbolj nadarjenih, za raziskovanje, iskanje optimalnih in prebojnih rešitev na vseh področjih družbenega življenja. A danes je videti, kot da se je razumevanje pomena tovrstne intelektualne edinstvenosti pri odločevalcih, ki imajo v rokah finančne škarje in platno, ošibilo – resda ne na globalni ravni, na lokalnem nivoju, v domačih logih torej, pa prav gotovo.
Raziskovalna sredstva v Sloveniji ne sledijo potencialu, kar po eni strani krni razvoj, po drugi pa sili najboljše k iskanju boljših kariernih možnosti onkraj slovenskih meja. Za kakšno ceno?
Odgovor na to retorično vprašanje je bolje pustiti pri miru, preveč škode je bilo že narejene – smiselneje se je ozreti naprej, v prihodnost in se začeti odzivati intelektualno bolj pronicljivo, se usmeriti v spodbujanje razvoja znanosti, v vseh porah družbe.
Ženske v znanosti
Vsaka poteza, ki spodbuja razvoj znanosti in ki tudi ali predvsem stremi k izboljšanju umestitve žensk v znanstvenoraziskovalni sferi, je izredno pomembna. Navsezadnje daje zgled državi, kako ravnati v prihodnje. Nagrajenke – sintezna biologinja Tina Lebar, farmacevtka Špela Zupančič in biokemičarka Maja Marušič – so bile po izboru tričlanske ocenjevalne skupine in sedemčlanskega nacionalnega odbora med 24 kandidatkami izbrane kot najobetavnejše v letošnjem nacionalnem programu Za ženske v znanosti.
Vsaka je prejela nagrado v vrednosti 5000 evrov, ki jo lahko porabi v poljubne namene – in vse so si bile edine, da bodo denar porabile za nadaljevanje raziskav za boljši jutri. Merjenje raziskovalnih moči se bo nadaljevalo na globalni ravni, kjer lavreatinja prejme resnično prestižno nagrado. V tem programu je bilo doslej nagrajenih že več kot dva tisoč raziskovalk iz več kot sto držav z vseh koncev sveta; dve med njimi sta za svoje delo prejeli tudi Nobelovo nagrado.
Znanstvena odličnost slovenskih nagrajenk, o katerih podrobneje pišemo na Delovi spletni strani, je izjemna. In njim podobnih je v Sloveniji veliko; več, kot si marsikdo misli. Morda ti podatki na priplavajo na površje tudi zato, ker prizadevanja za enakopraven položaj žensk v znanosti še niso dosegla optimalnega cilja, čeprav so premiki opazni.
Po zadnjih podatkih statističnega inštituta Unesca (iz leta 2012) je delež žensk v raziskovalni dejavnosti na svetovni ravni 30 odstotkov, ne več. V Evropi je bolje, delež je 40-odstoten. In kako je pri nas?
Povedni so podatki republiškega statističnega urada, po katerih na doktorskem študiju prevladujejo ženske (54 odstotkov), medtem ko pri zaposlovanju njihov delež drastično upade; največ znanstvenic je pri nas zaposlenih v javnem sektorju (48 odstotkov) in v akademski sferi (42 odstotkov). Kot poudarjajo izkušene raziskovalke in poznavalke tega morda na splošno ne dovolj dobro znanega družbenega miljeja, ženske še vedno zasedajo manj prestižna mesta in dobivajo manj raziskav, vendar so si v prostoru, prežetem z ustvarjalno radovednostjo in lepoto raziskovalnega dela, izborile svoj domicil.
Navsezadnje ženske predstavljajo približno polovico svetovne populacije – zato mora svet spoznati, kako neprecenljiva je ta polovica možganskega potenciala, ki nemalokrat ostaja neunovčen.
Ustvarjalni utrip, ki ga je mogoče zaznati med mladimi raziskovalci, obljublja velik napredek. Država, ki si želi doseči razvojni preboj, pa mora to prepoznati in ukrepati. Danes, ne jutri.
