Tiskane izdaje
Na spletni postaji Metina lista so pred novim letom izdali knjigo o »zanimivi, navdihujoči in uporabni« znanosti, v kateri so predstavili 70 mladih raziskovalcev, predavateljev in asistentov z vseh področij človeške misli. Goste so prosili, naj napišejo kratek prispevek o raziskovalnem področju, predstavijo poglede na prihodnost in poiščejo zanimive podrobnosti, ki jih motivirajo pri delu. Tako so ustvarili izviren pregled mlade domače znanosti in se pri tem naučili, zakaj ostaja znanstveno delo kljub uspehom razmeroma malo znano.
»Vse se je začelo z obiskom urednice Metine liste Nataše Briški na biotehnični fakulteti,« se je spominjal Luka Ausec – tudi sam raziskovalec, doktor bioznanosti in projektni vodja v podjetju Genialis.
»Vedno sem hotel pisati o znanosti in pri Metini listi sem lahko uresničil svoje stare novinarske želje. Ko sem začel pripravljati spletno pogovorno oddajo PHoDcast, sem imel končno imel izgovor, da pišem zanimivim ljudem in se z njimi pogovarjam. Ljudje si pogosto predstavljajo, da se vsi raziskovalci poznamo med seboj in vemo, s čim se ukvarjajo naši kolegi, a to niti približno ne drži. Takoj, ko sem zapustil področje biologije, so se tudi zame začeli neznani svetovi.«
Takšen neznani svet je bila najprej tudi doktorica statistike na Fakulteti za družbene vede Ana Slavec, ki jo je Ausec najprej povabil v podkast, nato pa sta začela skupaj iskati goste in pripravljati oddaje. Kot družboslovka in članica društva mladih raziskovalcev je razširila izbiro raziskovalnih področij in po koncu druge sezone prevzela urejanje knjige.
»Luka so najbolj skrbeli pogovori z družboslovci in humanisti, mene je bilo strah kemije, ampak naju je urednica Nataša ves čas spodbujala, da se lotiva tudi takšnih področij. Še dobro, da je bila tako vztrajna, saj sva se med pogovori veliko naučila. Čisto vsa področja znanosti je mogoče razložiti na razumljiv in poljuden način. A je treba še vedno premagati veliko ovir – še največ kar v sami raziskovalni skupnosti,« je dejala Ana Slavec.
»Oblečejo haljo in nekaj počnejo«
Luka Ausec je kmalu po začetku prve sezone ugotovil, da iskanje sogovornikov ni preprosto niti za nekoga, ki dobro pozna znanstvene publikacije in zna brskati med strokovnimi objavami.
Veliko fakultet, laboratorijev, inštitutov in drugih raziskovalnih ustanov ima zelo skromne spletne predstavitve (ali jih nimajo), kjer manjkajo predstavitve sodelavcev in njihovega dela. Na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), ki financira mlade raziskovalce, objavljajo samo podatke o njihovih mentorjih (kdo je dobil mladega raziskovalca in na katerem projektu), a brez imen in raziskovalnih področij.
»Včasih me je čakalo pravo detektivsko delo. Na ARRS sem pridobil podatke o mentorjih in nato preklikal vse spletne strani in objave, da bi našel sogovornike. Ob obletnici prve svetovne vojne sem naletel na zelo zanimiv osnutek doktorata, v katerem je avtor raziskoval prostitucijo v prvi svetovni vojni in popisal vse javne hiše od Kočevja do Münchna. Toda raziskovalec mi ni odgovoril na nobeno elektronsko pismo ali sporočilo na družabnem profilu. Ko sem končno našel njegovega mentorja, mi je poslal vse kontaktne podatke in zaželel veliko sreče, saj se mu študent že dolgo ni oglasil,« se je smeje spominjal Ausec.
Vsi kandidati niso bili tako skrivnostni, ampak so imeli večinoma veliko težav z javnim nastopanjem, sta povedala sogovornika. Velikokrat so morali začeti pogovore, ker so sogovorniki pred mikrofonom dobesedno zmrznili. Če so se na začetku najprej ogrevali, so najprej povedali vse zanimivosti in jih potem niso hoteli ponoviti še na posnetku. »Družboslovci so me včasih popravljali pri vsakem vprašanju, ker da sem narobe razumel osnovne pojme. Kar nekaj časa smo se pogovarjali, o čem se bomo sploh pogovarjali, kar je bilo zame nekaj novega,« je povedal Avsec. »Imela sva tudi gosta, ki je zahteval vsa vprašanja vnaprej. Prišel je z listi, na katerih je imel pripravljene odgovore, in jih je hotel samo prebrati, namesto da bi se pogovarjali,« ga je dopolnila Slavec.
»Velikokrat sem se počutil kot prvi sogovornik, s katerim se je gostujoči pogovarjal o svojem delu – ki ni bil mentor ali sodelavec,« je pogovore opisal Ausec. »Saj jih razumem, ker se tudi sam nikoli nisem učil komunicirati z laično javnostjo, še posebno ne v slovenščini. Večina naših nastopov so bile predstavitve seminarja ali projekta ter nastopi na strokovnih konferencah. Ampak ne gre samo za neizkušenost. Marsikdo se niti svojemu partnerju ali staršem ni potrudil razložiti, kaj sploh počne. Doma vedo samo to, da obleče belo haljo in se zapre v laboratorij. Kako bodo takšni sogovorniki komunicirali z javnostjo, če niti domačim ne poskusijo približati raziskovalnega dela?«
Nevidna znanost
Kako je mogoče, da mladi raziskovalci kljub mednarodnemu sodelovanju, projektom in štipendijam tako slabo poskrbijo za predstavitev znanstvenega dela?
Avsec in Slavec sta poudarila, da niso krivi samo raziskovalci in njihova neizkušenost, ampak je problem precej širši. Fakultete se zelo malo potrudijo, da bi pritegnile študente, kar je marsikje v tujini v navadi. Raziskovalne ustanove premalo skrbijo za spletno prepoznavnost ali ne najdejo denarja niti za preprosto spletno stran. Nekateri mentorji ne omogočajo nikakršnega dela v projektih, ki ga ni mogoče prevesti v članke, objave in točke. Marsikateri raziskovalec je imel slabe izkušnje z mediji, ker so jih slabo pripravljeni novinarji napačno povzemali. Med raziskovalci je še vedno pogost predsodek, da se o njihovem področju ne spodobi govoriti pred laično javnostjo, ker bi ga tako zbanalizirali. Velik problem je tudi vrednotenje njihovega dela, saj se raziskovalcem skoraj ne izplača napisati poljudne knjige, sodelovati v zborniku ali nastopiti v splošnem mediju. Zato raje objavljajo članke v strokovnih publikacijah – tudi če jih nihče ne prebere ali citira.
Tega problema me morejo rešiti posamezniki v prostem času, je poudaril Ausec. »Toliko pogovorov sem lahko posnel, uredil in objavil samo zato, ker sem prav takrat pustil službo na fakulteti in si vzel leto dni zase. Ob rednem delu takega projekta ne bi mogel izpeljati.« Podobno je razmišljala tudi urednica knjige in dodala, da bi morala biti vsaka učinkovita sprememba sistemska in bi bila promocija znanosti ustrezno ovrednotena tudi v akademski in raziskovalni karieri. »Zelo sva pogrešala informacije o mladih raziskovalcih. Na tem področju čaka ARRS in druge ustanove veliko dela, saj imajo le redke – denimo ZRC SAZU – dobro urejene spletne strani. Velikokrat sva se spraševala, zakaj nekatere velike organizacije nimajo oddelka za odnose z javnostjo. Ali ugibala, kaj sploh počnejo njihovi piarovci, da ostaja delo njihovih znanstvenikov tako dobro skrito,« je sklenila Ana Slavec.
Bosta pogovore nadaljevala tudi v prihodnjih sezonah podkasta? Ausec je povedal, da imata letos prednost družina in podjetje, Slavčeva pa je zagotovila, da znanstveni PhoDcast ne bo ugasnil, čeprav je začetek malce preložila. Oba pa sta se strinjala, da so podkasti dober način za spoznavanje znanstvenikov in njihovega dela, še posebno če so pripravljeni tako dobro kot pri uveljavljenih medijskih izdajateljih – v reviji Nature in na ameriškem nacionalnem radiu NPR – ali nekaterih velikih raziskovalnih ustanovah.
»V prvi sezoni sta samo dva gosta vedela, kaj so podkasti. Na začetku druge sezone je bilo že drugače, saj so gosti pred pogovorom poslušali prejšnje epizode in so poznali format. Potem so naju že spraševali, ali so že postali dovolj znani za našo oddajo,« se je nasmehnil Ausec. Kar je bil tudi namen njunega dela: poiskati mlade raziskovalce in jim pomagati, da javnosti predstavijo znanstveno delo. Kar ne bi bilo mogoče, če bi ostali anonimni.
