Nova teorija o Stonehengeu

Skrivnostni Stonehenge, znameniti prazgodovinski kamniti spomenik v Wiltshiru v Angliji, je že dolgo vir najrazličnejših teorij in ugibanj – od domnev, da je bil keltsko druidsko svetišče, do razmišljanj, da je v resnici svojevrsten astronomski koledar ali kraj naravno-čudežnega zdravljenja. Po ta mesec objavljeni novi izvirni teoriji pa so orjaški kamniti bloki v resnici le »stebri starodavnega svetišča visoko nad zemljo«.

Umetnostni kritik, kurator in direktor vrste vodilnih britanskih muzejev Julian Spalding v svoji knjigi Realisation: From Seeing to Understanding – The Origins of Art (Spoznanje: od videnja do razumevanja – izvor umetnosti) namreč trdi, da so bili orjaški megaliti v resnici zgolj čvrst temelj za impozanten lesen oder, nekakšen »veliki oltar«, ki je lahko nosil težo stotin in stotin navdušenih častilcev. Z drugimi besedami, kamniti bloki niso bili glavna mogočna kulisa za množične slovesnosti na tleh, temveč le nosilci okroglega lesenega odra, na katerem so naši predniki častili »rotirajoče sile tam zgoraj«.

»Zavedam se, da takšna teorija doslej še ni bila predstavljena,« priznava Spalding. »Toda kaj, ko so vse dosedanje interpretacije zgrešene. Na Stonehenge namreč raziskovalci vztrajno gledajo z napačne strani: s tal, kar je gledišče 20. stoletja. Očitno se še nihče ni domislil, da bi se ozrl kvišku in pomislil, kako so najverjetneje razmišljali v preteklosti.«

Vse odkar je znameniti pisec o zgodovini britanskega kraljestva Geoffrey Monmouthski v 12. stoletju zapisal, da je kolosalne kamnite bloke na sedanje mesto z Irskega zalučal čarovnik Merlin, znan iz legende o kralju Arturju, so o Stonehengeu vznikale najrazličnejše teorije – od bolj ali manj verjetnih do absurdnih. Samo v zadnjem desetletju je bilo prazgodovinsko središče interpretirano kot »prazgodovinski Lurd«, kjer naj bi magični modri kamen iz Walesa omilil ali celo ozdravil vse mogoče tegobe romarjev, pa kot središče mrtvih, kjer še vedno vztrajajo duhovi umrlih, ali pa, nasprotno, kot kraj, namenjen častilcem življenja.

Pa tudi sam znameniti kraj, ki ga že stoletja proučujejo arheologi, občasno še vedno postreže z novim presenečenjem. Med lanskim sušnim poletjem, denimo, so se pokazali obrisi manjkajočih megalitov. Prazgodovinski spomenik torej očitno ni bil nedokončan, kakor so domnevali nekateri strokovnjaki, ampak je bil od vsega začetka sklenjen krog.

Avtor najnovejše teorije je prepričan, da so vse dosedanje teze in domneve o Stonehengeu napačne, in to iz zelo preprostega razloga: ker je (bila) pozornost njihovih avtorjev usmerjena navzdol namesto navzgor. Toda številni zgledi, od Kitajske in Peruja do Turčije, so prepričljiv dokaz, da so vse nekdanje civilizacije postavljale svetišča visoko nad tlemi, bodisi na naravnih bodisi na umetnih temeljih; krožni vzorec pa je najverjetneje povezan z vrtenjem neba. Skratka, na tovrstna svetišča ljudje po Spaldingovem prepričanju že vse predolgo gledamo z očmi modernega človeka: s pogledom, uprtim v tla.

»In vendar v starih časih ni bilo duhovne slovesnosti, ki bi jo izvajali na zemlji. Tako egipčanske faraone kot kitajske cesarje in dolgo tudi rimske papeže so vselej nosili. Njihova sveta noga se ni smela dotakniti tal. To bi namreč hudo užalilo nesmrtna bitja, ki teh pomembnih ljudi niso poslala na Zemljo zato, da bi hodili po prahu in blatu,« trdi avtor najnovejše teorije.

Dvomi, očitki in prezir

Toda njegova izvirnost je vzbudila mešane odzive. Profesor Vincent Gaffney, vodilni raziskovalec projekta Skrite krajine Stonehengea na univerzi v Bradfordu, ji je s slabo prikritim prezirom namenil »dobršno mero skepticizma«. Sir Barry Cunliffe, strokovnjak za prazgodovino in zaslužni profesor evropske arheologije na univerzi v Oxfordu, je za spoznanje bolj galanten: »Gospod Spalding ima morda celo prav, toda za zdaj pri najboljši volji ne najdem dokaza, ki bi potrjeval njegovo domnevo,« je dejal.

Tudi arheolog Aubrey Burl, priznani strokovnjak za prazgodovinska krožna kamnita svetišča, meni, da »na najnovejši teoriji morda sicer nekaj je. Nasploh si vsaka novost v zvezi s Stonehengeem zagotovo zasluži ustrezno pozornost, a s strogo strokovnim pristopom in trezno znanstveno presojo.«

Toda gospoda Spaldinga tovrstna kritika pušča hladnega. Poudarja, da nima nič proti arheologiji, vendar sam v nasprotju z arheologi do svoje teorije ni prišel z izkopavanjem, temveč »s pogledom, uprtim navzgor, k zvezdam, in z razmišljanjem, kako so najverjetneje razmišljali naši daljni predniki, prepričani, da je Zemlja ploščata«.

Navzgor, navzgor

V tej zvezi poleg Stonehengea navaja še več slikovitih primerov. Ko je, denimo, španski amaterski arheolog Don Marcelino Sanz de Sautuolo leta 1879 začel raziskovati znamenito jamo Altamira, je bil tako zaposlen z izkopavanji, da mu dolgo ni prišlo na misel, da bi vsaj občasno pogledal tudi navzgor. Šele ko se je njegova mlada hči Maria nekoč ozrla kvišku in vzkliknila: »Poglej, oče, bizoni!«, so odkrili prve jamske poslikave. Skratka, najrazličnejši strokovnjaki pri proučevanju starodavnih spomenikov že vse predolgo gledajo v napačno smer, trdi Spalding.

»Tudi piramide, ki se nam še danes zdijo dokaj skrivnostne, so bile v resnici proizvod zdravega človeškega razuma,« je prepričan. Tako piramide v Mehiki kot tiste v Egiptu ali na Kitajskem so si namreč presenetljivo podobne. Pa ne zato, ker bi se jih bila ena civilizacija učila graditi od druge, temveč zato, ker so takratni ljudje očitno razmišljali enako.

»Povsem različne civilizacije so gradile skoraj identične piramide – ker pač niso vedele, da drugje prav takšne ali zelo podobne že stojijo. Vsaka civilizacija je bila očitno prepričana, da živi v samem središču ploščatega sveta.«

Kupi kamenja ali zemlje v naravi samodejno tvorijo stožce, nadaljuje avtor, toda v starodavni zgodovini ni najti masivnih stožcev. Razlog za to je po njegovem mnenju preprost: stožci sestavljajo kroge, zato nikakor niso mogli stati na zemlji; krog je namreč veljal za nebeško obliko. Zemlja pa je morala biti ploščata, ker ima pač štiri smeri – sever, jug, vzhod in zahod. »Zato imajo vse piramide štiri stranice, pa čeprav je prav takšne, mimogrede, zelo težko zgraditi.«

Tudi temeljni razlog za njihovo težaško gradnjo je bil po Spaldingovem mnenju povsem preprost: »Zapreči so poskušale skrivnostne sile, ki so po takratnem prepričanju držale svet skupaj – ploščato obzorje morja, ki navidezno teče skozi zemljo, nevidno silo težnosti, ki nas vztrajno vleče navzdol, proti grobu, ter življenjski duh, ki nas, podobno kakor ogenj, ves čas dviga k večnemu bivališču med zvezdami.«

Večje in masivnejše ko so bile piramide, bolj so pritegovale mogočne sile vesolja, ki naj uredijo spremenljive razmere na Zemlji, da ne bi ves čas povzročale nesreč, razdejanja in opustošenja. Skratka, piramide niso bile simbol nebeških teles, temveč sile, ki naj zagotovijo večjo stanovitnost na Zemlji, je prepričan Spalding. Zato so si vse piramide med seboj tako zelo podobne.

Med nebom in zemljo

Tudi znamenita Sikstinska kapela v Vatikanu je po njegovem prepričanju poučen zgled gledanja v napačno smer. »V Michelangelovi poslikavi vidimo izjemen dosežek osamljenega genija. Michelangelo je bil seveda res genialen, a tudi on je bil proizvod svojega časa. Ko je slikal Sikstinsko kapelo, je Krištof Kolumb že objadral konec sveta in se zmagovito vrnil. Nikakršnega dvoma ni bilo več: svet je okrogel.«

Toda to spoznanje je bilo za papeža nemajhen problem. Če je svet res okrogel, pa čeprav pritrjen v samo središče vesolja, in se celo zvezde vrtijo okoli njega, kje so potemtakem nebesa? Ni vendar mogoče, da bi bila tudi ta vseokoli nas, saj bi to pomenilo, da niso samo nad nami, ampak tudi pod našimi nogami. Leta 1506 je papež Julijan II. ukazal porušiti staro, ravno zasnovano baziliko svetega Petra in naročil postavitev nove, mehkeje zaobljene, z znamenito kupolo in poznejšo kolonado na trgu, ki naj zaobjame celoten okrogli svet. Michelangelova poslikava stropa Sikstinske kapele pa naj bi bila ilustrativen dokaz, da so nebesa še vedno na svojem mestu – nad nami, trdi Spalding.

Vatikan vse do leta 1992 ni uradno sprejel Galilejeve teorije, da je Zemlja krogla, ki kroži okoli Sonca. Pa tudi sicer je stari svet vsem znanstvenim dognanjem navkljub še vedno navzoč v našem razmišljanju. Julian Spalding s svojim raziskovanjem poskuša pokazati, kako se je naš pogled na svet postopno spreminjal od telesa v drevo pa v piramido, nato v oltar in nazadnje v nekakšno skrivnostno tančico, dokler ni znanost neusmiljeno opravila z vsemi. »Toda sence starodavnih svetov še vedno vztrajajo v našem razmišljanju in nam preprečujejo, da bi se končno ugledali takšne, kakršni smo v resnici,« je odločen Spalding.

Vsekakor sta znanost in človeški rod po njegovi zaslugi bogatejša za nov, svež razmislek o tem, kdo smo, kakšni smo, od kod prihajamo in kam smo namenjeni.