Nove tehnologije kot ključ za vstop v dediščino

Raziskovalka in oblikovalka dr. Kaja Antlej: »Različne možnosti tridimenzionalnih tehnologij povečujejo privlačnost muzejskih razstav«.

Sun, 27.03.2016, 08:00

Z doktoratom iz heritologije in s povezavo med 3D-tehnologijami in muzejsko dejavnostjo se oblikovalka Kaja Antlej odpravlja v Avstralijo. Na Deakinovi univerzi v Melbournu bo predavala o industrijskem oblikovanju, v slovensko-avstralskem akademskem društvu pa krepila izmenjavo študentov in znanstvenikov.

Dr. Kaja Antlej
, 32-letna samostojna raziskovalka, je po diplomi iz industrijskega oblikovanja na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje nadaljevala doktorski študij na ljubljanski filozofski fakulteti. Izbrala je novo, šele leta 2009 uvedeno smer heritologija – študij kulturne dediščine, in postala prva doktorica heritologije pri nas.

Sodeluje tudi z evropskim združenjem za interpretacijo dediščine Interpret Europe, kjer deluje kot nekakšna prevajalka jezika muzejskih kustosov – njihovo znanje povezuje s sodobnimi tehnološkimi dognanji. Vsi si namreč prizadevajo za preporod muzejev in vzbujanje občutka pri obiskovalcu, da je med obiskom razstave nekaj pomembnega doživel. To, kot rečeno, omogočajo tudi nove tehnologije in aplikacije, ki pritegnejo še mlade in tiste, ki redko obiščejo razstavo.

Dr. Antlejeva, v svojem doktoratu ste povezali staro in novo, torej dediščino in nove tehnologije. Kako ste to utemeljili?

Zagovarjala sem idejo, da lahko z digitalizacijo muzejskega predmeta ustvarimo nove oblike interpretacije in da različne možnosti 3D-tehnologij lahko povečajo muzejsko doživetje obiskovalca.

Ker je takrat moj mentor na ALUO profesor Saša J. Mächtig pripravljal muzejsko razstavo svojega oblikovalskega opusa, smo se odločili, da preverimo 3D-tehnologije v okviru kioska K67, enega najbolj znanih Mächtigovih dosežkov. V doktorski nalogi sem pripravila različne predloge za muzejsko razstavo. Med njimi so bile tudi tridimenzionalne natisnjene makete, ki jih lahko sestavljamo in razstavljamo. Tako smo lahko povedali, zakaj je bil ta kiosk komercialno in profesionalno tako uspešen. Prodali so ga več kot 7000 enot, največ v vzhodni in srednji Evropi, uvrščen pa je tudi v zbirko oblikovanja 20. stoletja v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. S 3D-tehnologijami smo poudarili pomen modularnosti kioska, ki mu je zagotovila uspešnost.

S kakšnimi prijemi ste aktivirali obiskovalca razstave?

Izhajali smo iz osnovne ideje kioska K67, torej iz njegove modularnosti, in prav to smo kot posebno doživetje hoteli prikazati obiskovalcu. Ponudili smo mu možnost, da sam sestavi kiosk na podlagi digitaliziranega Mächtigovega kioska. Sestavljanje je tako imenovana izkušnja hands-on , ki jo lahko damo muzejskemu obiskovalcu.

Pripravila sem še scenarij resne igre, ki je nekakšna 3D-sestavljanka. Muzejski obiskovalec si lahko na tablico ali pametni telefon naloži to igrico in sestavi svoj kiosk. Lahko ga pobarva in doda nalepke, skratka, lahko ga personalizira. Če bi hotel imeti svoj model kioska kot spominek z razstave, bi ga lahko celo natisnil na 3D-tiskalniku.

So s tem možnosti doživetja razstave izčrpane?

Sploh ne. Naslednja ideja je bila mobilna aplikacija obogatene resničnosti, s katero bi lahko povezali različne kioske, ki jih ni več. Ko bi uporabnik stopil do mesta, kjer je nekoč stal eden od kioskov, bi na zaslonu pametnega telefona ali tablice lahko opazoval 3D-model kioska z dodanimi informacijami o njem. Tako bi spoznal njihovo zgodbo – kje je kiosk stal, kdo ga je izdelal, kdo je v njem prodajal ...

Dobra možnost za predstavitev dediščine je tudi fotogrametrija. Na podlagi fotografij nekega predmeta bi izdelali 3D-model, ki je lahko interaktiven; to pomeni, da ga uporabnik lahko pregleduje z vseh strani ali izdela linearno animacijo za youtube.

Vse opisane možnosti bi lahko koristno uporabile lokalne skupnosti pri predstavljanju dediščine, ki jo želijo ohraniti in hkrati pokazati širši javnosti.

Pogosto govorimo o virtualni resničnosti. Lahko tudi ta pomaga k približanju dediščine ljudem?

Naj odgovorim s primerom. Sodelovala sem v evropskem projektu eCult Value in spoznala Žigo Pavloviča, ki se ukvarja z virtualno resničnostjo. V tem primeru se že razviti 3D-modeli povezujejo z novo tehnologijo, ki jo omogoča naglavni sistem c. Uporabnik si z očali in zvokom lahko ogleda muzejski predmet v merilu 1 : 1, kar je zanimivo predvsem pri večjih predmetih. To je tako imenovana potopljena izkušnja, ki zajame 360 stopinj: uporabnik je dobesedno obdan z virtualno resničnostjo. Takšna 360-stopinjska izkušnja omogoči povsem novo dimenzijo dojemanja, uporabna pa je predvsem pri velikih muzejskih predmetih in nepremični kulturni dediščini, ki jo je težko ali sploh nemogoče postaviti v muzej. Navsezadnje so veliki predmeti industrijskega oblikovanja tudi vlaki, letala, ladje, avtomobili.

Vemo, da muzeji nimajo dovolj prostora, zato je razstavljenih samo 3 do 5 odstotkov muzejskih predmetov; drugi so v depojih in torej skriti očem javnosti. S tehnologijo virtualne resničnosti pa bi lahko muzejskim obiskovalcem pokazali tudi predmete, shranjene v depoju.

Bodo nove tehnologije pomagale v muzeje pritegniti več obiskovalcev?

Danes ne govorimo več o muzejskih obiskovalcih v izvirnem pomenu, ampak bolj o uporabnikih. Obiskovalec je namreč tisti, ki pride in gleda, današnji uporabniki pa si želijo participacije in soustvarjanja vsebin, niso več pasivni, ampak so aktivni opazovalci. Hkrati smo na vsakem koraku obkroženi z digitalnimi tehnologijami, zato morajo muzeji prav tako uporabljati takšna orodja in medije, na katere so uporabniki navajeni. Muzej se tako lahko približa tudi mlajšim ljudem.

Z zanimivimi raziskovalnimi projekti ste vzbudili pozornost v tujini, denimo med slovenskimi izseljenci v Avstraliji.

Lani sem prejela štipendijo avstralske vlade Endeavour za šestmesečni podoktorski projekt v Avstraliji. S profesorico Angelino Russo z univerze v Canberri sva nadaljevali temo moje doktorske naloge, tokrat o pomenu dediščine slovenskih izseljencev.

Čeprav nekateri iz naslednje generacije slovenskih izseljencev ne govorijo več slovensko, jih s starejšimi, ki jezika še niso pozabili, povezuje kulinarika. Vse generacije namreč še vedno pripravljajo slovenske jedi. Vez med generacijami je torej slovenska kuhinja.

Prek kulinarike se torej ohranja nacionalna identiteta?

Tako je. Z avstralsko profesorico sva na podlagi teh ugotovitev pripravili raziskavo, kaj sploh je identiteta Slovencev, koliko kuhajo slovenske jedi, kaj jim to pomeni in kako bi svojo nesnovno, živo dediščino lahko predstavili še drugim izseljenskim skupnostim v Avstraliji. V okviru šestmesečnega projekta sem najprej postavila spletno stran s povezanimi družabnimi omrežji. Objavljala sem različne vsebine in proučevala njihov odziv.

Kako so se na vsebine odzvali avstralski Slovenci?

Vsi so bili navdušeni nad projektom! Ko sem omenila hrano, je to pritegnilo vsakogar. Ugotovili smo, da je hrana močno identitetno sidro. Izvedla sem 19 poglobljenih intervjujev z anonimnimi slovenskimi izseljenci različnih generacij in iz različnih krajev po Avstraliji. Na podlagi intervjujev sem pripravila predloge in priporočila za komunikacijo o kulinarični dediščini Slovencev v Avstraliji in tudi na splošno o kulinariki.

Dodatno sem pripravila še sedem intervjujev z znanimi Slovenci v Avstraliji, med njimi s častno konzulko, predstavnikom verske skupnosti, učiteljico slovenščine in avtorico knjige slovenskih kuharskih receptov.

In kakšna so vaša priporočila slovenski skupnosti?

Ker si vsi želijo, da se vezi v skupnosti okrepijo in da se ohrani dediščina iz domovine, sem jim tudi na podlagi predlogov intervjuvancev priporočila, da za uresničitev ciljev uporabijo internet, družabna omrežja in nove tehnologije. Seveda so pomembna tudi fizična srečanja med generacijami, toda posrednik za dogovore so družabna omrežja.

Projektno spletno stran smo poimenovali Slovenian Australian Cook Hub, kar je besedna igra s cook book. Lahko bi namreč ustanovili različna spletna vozlišča – hubs, ki ne bi bila samo slovensko-avstralska, ampak tudi italijansko-avstralska ali poljsko-avstralska.

Mreža vozlišč bi medsebojno sodelovala, lahko bi, denimo, izvedli projekt združevanja različnih nacionalnih kuhinj izseljencev v Avstraliji. Tako bi tudi potomci izseljencev vedeli, od kod izvira kranjska klobasa ali kakšna druga značilna narodna jed, recimo Poljakov, Irancev in drugih.

Kakšna pa je vloga slovensko-avstralskega akademskega društva?

Ustanovljeno je bilo šele 25. maja 2015 na pobudo slovenskega veleposlaništva v Canberri. To je bilo prav v času, ko sem bila v Avstraliji kot štipendistka avstralske vlade. Predsednik društva je potomec slovenskih izseljencev Robert Waters, podpredsednica sem pa jaz.

Društvo spodbuja povezovanje na znanstveni, akademski, študentski in gospodarski ravni med Slovenijo in Avstralijo ter pripadajočimi regijami – jugovzhodno Evropo, Evropsko unijo in Jugovzhodno Azijo. Naše društvo je tesno povezano s slovensko-avstralsko gospodarsko zbornico. Zavzemamo se za izmenjave študentov, profesorjev, raziskovalcev in mladih podjetnikov.

Kdo financira delo društva?

Vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu nam je namenil nekaj denarja, tako da bomo lahko najprej postavili spletno stran, nato pa septembra na univerzi RMIT v Melbournu organizirali dogodek na temo multikulturnosti. Pomagali bomo mlajšim generacijam Slovencev v Avstraliji, ki bi radi prišli v Slovenijo na študijsko izmenjavo ali pa na poletno šolo slovenščine.

Kmalu se boste preselili v Avstralijo. Za kako dolgo?

Deakinova univerza v Melbournu kot moj bodoči delodajalec me je izbrala za predavateljico industrijskega oblikovanja za nedoločen čas s triletno poskusno dobo. Trenutno čakam še na vso dokumentacijo za ureditev vizuma.

Z vašim odhodom bo Slovenija izgubila še enega mladega izobraženca z doktoratom.

Slovenci v Avstraliji se s tem ne bi strinjali. Navsezadnje več kot 500.000 Slovencev živi zunaj meja matične domovine, in tudi s tega vidika je kroženje možganov lahko koristno. V današnjem svetu so kroženje in izmenjava informacij sploh nekaj normalnega, zato ni nič nenavadnega, če na različnih lokacijah delaš tisto, kar znaš – enkrat v domovini, drugič v tujini.

Prijavi sovražni govor