Novi jezdeci apokalipse – superodporne bakterije

Zadnje čase je slišati vse več opozoril pred čedalje bolj odpornimi mikrobi in vedno manj učinkovitimi antibiotiki, ki so desetletja dolgo zavirali razmah številnih nalezljivih bolezni. In vse kaže, da se ta skrb vzbujajoči trend nezadržno nadaljuje, opozorila in svarila pa postajajo ustrezno alarmantna. O tem priča tudi najnovejše: znanstveniki so na Kitajskem identificirali bakterijo, ki se je uspešno ubranila celo enega najmočnejših antibiotikov – kolistina.

Da je vse skupaj še hujše, so superodporno bakterijo odkrili tako pri živalih kot pri ljudeh. Nova mutacija njenega identificiranega gena, poimenovanega MCR1, je kolistinu odvzela vso učinkovitost. Bakterija s tem genom je torej odporna celo proti »težkokategornemu« razredu antibiotikov – polimiksinom, ki jih uporabljajo za spopad z najtrdovratnejšimi supermikrobi. Rezistenčni gen MCR1 je bakterijo naredil za tako rekoč nepremagljivo, to pa pomeni, da utegnejo številne doslej ozdravljive bolezni, denimo pljučnica, spet postati smrtno nevarne.

Študija, objavljena v britanski medicinski reviji The Lancet, eksplicitno poudarja glavni razlog zaskrbljenosti zaradi najnovejšega odkritja: identifikacijo gena z mobilno DNK, tako imenovani plazmid, ki se zlahka širi med različnimi bakterijskimi sevi. Doslej identificirani primeri antibiotične rezistence so bili namreč večinoma posledica genske mutacije in so se reproducirali hkrati z reprodukcijo bakterije, zato njihovo širjenje ni bilo tako hitro. Eden avtorjev tokratne študije dr. Liu Jian Hua ne skriva »najgloblje zaskrbljenosti« zaradi najnovejšega odkritja lažjega in hitrejšega širjenja superodpornostnih bakterijskih genov.

Med raziskavo so namreč odkrili številne na antibiotike odporne delce DNK, ki so se očitno prenašali med bakterijo Klesbsiella pneumoniae, povzročiteljico pljučnice, in bakterijo Escherichia coli, ki velja za eno pogostejših povzročiteljic okužb urinarnega trakta.

Zato so se zavzeli za takojšnjo drastično omejitev uporabe zdravil v veterini, zlasti pa za popolno prepoved uporabe močnih polimiksinov (torej tudi kolistina) v spopadanju s tako običajnimi bakterijami, kot je E. coli. Prav tako je, poudarjajo, nujno pozorno spremljanje širjenja gena MCR1 po vsem svetu, ki mu globalizacija poleg nekaterih dozdevnih koristi prinaša celo vrsto hudih problemov.

Rezistenčni gen MCR1, za katerega je veljalo prepričanje, da je omejen zgolj na Kitajsko, se je namreč po nekaterih poročilih že razširil v sosednji Laos in celo v Malezijo – najverjetneje zaradi tamkajšnjega običaja uživanja premalo kuhane ali celo surove svinjine in perutnine. Sanitarna in prehranska inšpekcija v tem delu sveta ni zelo temeljita, obe omenjeni državi pa iz Kitajske uvažata velike količine mesa.

»Problem kolosalnih razsežnosti«

Zahodni epidemiologi, ki delujejo v Laosu, so takoj po objavi izsledkov najnovejše študije potrdili možnost, da se rezistenčni MCR1 širi s plazmidi. In če to drži, je širjenje nevarno odpornih bakterij proti antibiotikom še veliko hitrejše od doslej prevladujočega širjenja z mutacijami bakterijskih genov. Tovrstne mutacije so se doslej, kot rečeno, širile z repliciranjem ali reproduciranjem bakterij, ne pa tudi z ene bakterijske kolonije na drugo, kar so zdaj odkrili na Kitajskem.

Raziskovalci so za tokratno študijo v letih od 2011 do 2014 zbrali vzorce bakterij iz svinjine in piščančjega mesa, ki sta naprodaj na 30 tržnicah in v 27 supermarketih v Guangzhouju, glavnem mestu province Guandong, poleg tega pa še vzorce svinjine iz klavnic v štirih kitajskih provincah. In v vseh vzorcih bakterij E. coli so odkrili visoko zastopanost rezistenčnega gena MCR1, tako pri živalih kot v surovem mesu. V povprečju so pri živalih ugotovili petinsko zastopanost odpornostnega gena, v vzorcih surovega mesa pa 15-odstotno.

Da je podoba še temačnejša, so mutirani rezistenčni gen MCR1 odkrili tudi v 16 vzorcih bakterij Escherichia coli in Klesbsiella pneumoniae, odvzetih 1322 hospitaliziranim bolnikom. Nižji odstotek okuženosti pri ljudeh pa ni razlog za olajšanje, temveč, nasprotno, vzrok za dodatno zaskrbljenost, saj po mnenju avtorjev študije neizpodbitno dokazuje, da se sevi rezistentnih bakterij širijo z živali na ljudi. In navzočnost takšnih superodpornih bakterij iz leto v leto narašča.

Profesorja David Paterson in Patrick Harris z avstralske univerze v Queenslandu v komentarju študije opozarjata, da je krog med uporabo kolistina v kmetijstvu, proti kolistinu odpornimi bakterijami pri klavnih živalih in v prehrani ter odpornostjo proti kolistinu pri ljudeh zdaj tako rekoč sklenjen. Med takojšnjimi nujnimi ukrepi se zato zavzemata za radikalno omejitev ali celo popolno prepoved uporabe kolistina v kmetijstvu in živinoreji (samo Kitajska v te namene na leto porabi že 12.000 ton kolistina); v nasprotnem primeru človeštvu grozi »zdravstveni problem kolosalnih razsežnosti«.

Zaton antibiotikov?

Tudi profesor Timothy Walsh z britanske univerze v Cardiffu, ki je prav tako sodeloval v tokratni raziskavi, je za BBC poudaril prepričanje, da odkritje mutiranega superrezistenčnega gena MCR1 v tolikšnem številu bakterij prav lahko naznanja dokončni zaton obdobja učinkovitih antibiotikov. »Če se ta gen razširi po planetu – in to je očitno le še vprašanje časa – in če se pridruži in uskladi z drugimi rezistenčnimi geni – in tudi to se bo prej ali slej zagotovo zgodilo – potem se bomo na lepem znašli v razmerah, kakršne so vladale v časih pred odkritjem antibiotikov. Takrat za človeka, okuženega z Escherichio coli, ne bomo mogli storiti popolnoma ničesar, da bi ga rešili pred smrtjo.«

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) že nekaj let svari pred takšnim črnim scenarijem – nekateri mu pravijo kar antibiotična apokalipsa – da bakterije pridobijo popolno odpornost proti vsem dostopnim antibiotikom. Z antimikrobnimi učinkovinami, kakor s skupnim imenom rečemo antibiotikom in sorodnim zdravilom, že sedem desetletij uspešno zdravijo nalezljive bolezni. A zaradi dolgotrajne in pogosto čezmerne uporabe se številni mikroorganizmi, ki so jih antibiotiki dolgo uspešno morili, tovrstnim zdravilom čedalje bolj prilagajajo in jim jemljejo nekdanjo učinkovitost.

Po podatkih WHO se samo v ZDA vsako leto že dva milijona ljudi okuži z bakterijami, odpornimi na antibiotike; in približno 23.000 jih zaradi takšnih trdovratnih okužb vsako leto tudi umre.

O vse večji odpornosti mikrobov proti nekdaj učinkovitim zdravilom poročajo z vsega sveta, globalizacija pa izdatno prispeva k temu, da se novi in novi mehanizmi tovrstne odpornosti naglo širijo po planetu. Že leta 2012 je WHO poročala o postopni krepitvi odpornosti virusa hiv proti običajno predpisovanim zdravilom. Naslednje leto so v stotih državah našteli skoraj pol milijona novih primerov odpornosti proti številnim zdravilom za tuberkulozo. V delih Azije so nedavno odkrili naraščanje odpornosti proti zdravilom za malarijo, in to celo odpornost proti terapiji, temelječi na z letošnjo Nobelovo nagrado nagrajenem artemisininu.

In ta srhljivi seznam je iz meseca v mesec daljši. Iz vse več držav poročajo o neuspešnem zdravljenju gonoreje celo s tretjo generacijo cefalosporinov, vztrajno narašča tudi odpornost proti fluorokinolonom, prav tako se krepi odpornost proti najmočnejšim zdravilom za okužbe, ki jih povzroča zlati stafilokok, in celo odpornost proti zadnji razpoložljivi obliki zdravljenja smrtno nevarnih okužb, ki jih povzročajo običajne črevesne bakterije – s širokospektralnimi karbapenemi.

Svetovna zdravstvena organizacija zato poziva k takojšnji akciji, usklajeni in orkestrirani na globalni ravni. Zemljanom svetuje redno umivanje rok, izogibanje stikov z ljudmi z bakterijskimi in virusnimi okužbami (gripa, rotavirusi) in dosledno uporabo zaščite pri spolnih odnosih. Zdravstvene delavce poziva k nenehni skrbi za zaščito pred okužbami v bolnišnicah ter predpisovanju antibiotikov le takrat, kadar so za potek zdravljenja res nujni, politične odločevalce pa k okrepitvi nadzora nad okužbami in njihovemu preprečevanju, spodbujanju in zakonski regulativi uporabe zgolj ustreznih zdravil. Pa seveda k ozaveščanju javnosti o nevarnosti superodpornih mikroorganizmov ter spodbujanju in nagrajevanju razvijanja novih, učinkovitejših zdravil. Kajti očitno je, da antibiotiki svoji nalogi, ki so jo opravljali več desetletij, kmalu ne bodo več kos.