Novi obeti za zdravljenje raka sečnega mehurja

Atezolizumab, prvo in za zdaj edino zdravilo za imunoterapijo

Objavljeno
17. avgust 2016 16.49
Dragica Bošnjak
Dragica Bošnjak
Pri moških je rak sečnega mehurja drugo nevarno tveganje za zdravje, takoj za rakom prostate. Za tega raka, ki se glede na vrsto, razsežnost sprememb in druge značilnosti zdravi s kirurgijo, obsevanjem, kemoterapijo oziroma različnimi kombinacijami zdravilnih učinkovin, so pred kratkim pri ameriški upravi za hrano in zdravila (FDA) odobrili atezolizumab. To je prvo in za zdaj edino zdravilo za imunoterapijo raka sečnega mehurja.

Kot pri številnih drugih vrstah raka tudi pri tem ni znano, zakaj se normalne epitelne celice spremenijo v rakave. Tumorji, ki se razvijejo na mehurju, so namreč posledica sprememb epitelnih oziroma v tem primeru urotelnih celic, ki sestavljajo več slojev stene sečnega mehurja – vezivno tkivo in debel mišični sloj.

Čeprav lahko ostane ta rak dolgo prikrit, saj z nobenim zelo izrazitim znakom ne opozarja nase – neboleče krvave sledi v seču pa se pogosto spregledajo – na srečo večinoma napreduje počasi. Tako ga v približno treh četrtinah odkrijejo v zgodnji fazi ter opredelijo kot površinsko obliko raka sečnega mehurja.

Ta se praviloma zdravi s transuretralno resekcijo, pri kateri se tumor odstrani skozi sečnico, in elektrokoagulacijo tumorja, po potrebi pa s kemoterapijo oziroma kombinacijo drugih zdravil. Če so tumorji obsežni, se ponavljajo oziroma se ne odzivajo na izbrano zdravljenje, je ponavadi potrebna radikalna operacija.

Kirurški pristop, ki vključuje tudi odstranitev regionalnih bezgavk, obsevanje in kemoterapijo, pa je nujen pri mišično invazivnem raku sečnega mehurja, ko se tumor vrašča v globino bodisi v obliki jezikasto podolgovatih poganjkov ali različno velikih otočkov tumorskih celic. Napredovala bolezen se z zasevki širi v jetra, pljuča, kosti in osrednje živčevje. Po podatkih registra raka pri nas na leto zboli približno 320 ljudi.

Kajenje, barvila, vnetja, kamni

Epidemiološke raziskave raka na mehurju najpogosteje povezujejo s kajenjem in drugimi sprožilci iz okolja v kemični, naftni, tiskarski in usnjarski industriji, ker se rakotvorne snovi verjetno prek ledvic izločajo tudi v urin. Raka na sečnem mehurju pa morda lahko sprožijo tudi poškodbe epitelnih celic zaradi kroničnega draženja po pogostih posegih, vnetjih ali kamnih v sečnem mehurju.

Za zgodnejše odkrivanje bolezni je tako po nenehnih opozorilih strokovnjakov pomembno, da ljudje ne spregledajo krvavitev iz sečnega mehurja, tudi če so le občasne, ne odlašajo s pregledom pri zdravniku pri bolečem oziroma pogostem odvajanju urina – kar nikakor ni nujno znak za rakavo obolenje, lahko pa je; zelo resno opozorilo pa so že od zunaj otipljiv tumor ter povečani okoliški organi in bezgavke.

Geni, celice T, protitelesa, ligandi ...

»Dosedanje raziskovanje različnih beljakovin in njihovih ligandov, ki so povezani s programirano celično smrtjo, je pokazalo zelo obetavne rezultate. In to mora biti dodaten izziv, da poglobimo raziskave, pogledamo v ozadje zapletenih razmerij, povezav in procesov v tumorski biologiji,« je na enem od nedavnih strokovnih posvetov o novih pristopih pri zdravljenju raka mehurja dejal dr. Alexander I. Sankin, urolog in raziskovalec z newyorške univerzitetne klinike. Razumevanje in videnje tega, kar so znanstveniki razkrili z vidika sodobne imunoonkologije, je primerjal z znano prispodobo o vrhu ledene gore. Omenil je, da bo poleg zdaj že precej dobro znanih beljakovin PD-L1, PD-L2 in CTLA-4 treba raziskati še številne druge »člane družine zaviralcev nadzornih točk celične smrti« in razvijati nova imunoonkološka zdravila, ki aktivirajo človekov lastni imunski sistem, da napade rakave celice in jih uniči.

Za zdaj se kaže kot spodbudna ugotovitev, da se na imunoterapijo dobro odzivajo agresivne vrste raka, ki imajo veliko mutacij in napak v genomu. Za nadaljnji strokovni napredek pa je pomembno, da strokovnjaki ugotovijo izražanje posameznih označevalcev; PD-L1 je izražen pri 20 do 25 odstotkih tumorjev. Boljše poznavanje molekularnih označevalcev bo pomagalo pri izbiri zdravil po meri posameznega bolnika glede na biološke aktivnosti oziroma »molekularno osebno izkaznico« rakastih tumorjev.

Kaj bo prinesel atezolizumab

Zdravilna učinkovina atezolizumab za zdravljenje raka sečnega mehurja po ugotovitvah kliničnih raziskovalcev, ki so o tem govorili na zadnjem ameriškem kongresu klinične onkologije ASCO, je nov standard zdravljenja za bolnike, ki so jih prej že zdravili s kemoterapijo oziroma se je bolezen ponovila. V eni ključnih raziskav (Imvigor 210), ki pa še poteka, saj je načrtovana za dolgoročno spremljanje bolnikov, so ugotovili 24-odstotni odziv na zdravljenje z atezolizumabom; 7 odstotkov bolnikov je imelo »popoln odgovor«, pri večini vključenih (75 odstotkov) pa še ni dokončnega odgovora o dejanskem odzivu na zdravljenje in vprašanje, kako dolgo bo to trajalo. Po enem letu zdravljenja je bilo živih 75 odstotkov bolnikov.

Kar zadeva varnost zdravljenja z omenjenim zdravilom, so poročali, da je skladno s prejšnjimi analizami te raziskave in podatki drugih raziskav, v katerih so bolniki prejemali to zdravilo v monoterapiji. V raziskavo so vključili različne skupine bolnikov z lokalno napredovalim ali metastatskim urotelijskim rakom sečnega mehurja, neodvisno od izraženosti PD-L1.

Glede na ugodne rezultate kliničnih raziskav so atezolizumab pri FDA odobrili po pospešenem postopku. Odobreno je za zdravljenje bolnikov z lokalno napredovalim ali metastatskim urotelijskim rakom, pri katerih se je bolezen ponovila med zdravljenjem s kemoterapijo na osnovi platine ali po njem ali pri katerih se je bolezen že v enem letu poslabšala.