Tiskane izdaje
Dejansko so se prvi koraki začeli že proti koncu leta 1970, ko je močni in ugledni predsednik sovjetske akademije znanosti Mstislav Keldiš odgovoril na pismo takratnega administratorja in direktorja Nase Thomasa Paina, ki je predlagal skupni ali vsaj kooperativni vesoljski program. Podprl ga je tudi Henry Kissinger, svetovalec takratnega predsednika Richarda Nixona.
Do aprila 1972 sta obe državi podpisali sporazum o sodelovanju pri raziskovanju vesolja in se zavezali, da bosta program izvedli v letu 1975. Ker pa je šlo za skupni program, so morali Sovjeti razkriti marsikaj, kar je bilo prej strogo varovana skrivnost. To je seveda zadevalo tudi njihovo vesoljsko ladjo Sojuz ter dejstvo, da bodo imeli dostop do te vesoljske ladje tako tuja posadka kot številni ameriški vesoljski strokovnjaki, kar je bilo dotlej nepredstavljivo.
V okviru skupnega programa je bilo predvideno združevanje ali spajanje ameriškega Apolla in sovjetskega Sojuza in s tem tudi nekaj časa trajajoči skupni let v orbiti. Apollov komandni in servisni modul je v vesolje poletel s posebej zgrajenim modulom za spajanje, ki je s svojo posebno zasnovo omogočal, da sta se dve tako različni vesoljski ladji lahko uspešno združili. Navsezadnje sta imeli v bivalnih prostorih celo različno atmosfero: sovjetska mešanico dušika in kisika, ameriška pa le čisti kisik. Hkrati je ta modul služil kot zračna zapora. Uporabili so ga samo za ta vesoljski polet.
Tako Apollo kot Sojuz sta iz različnih izstrelišč – v Bajkonurju v Kazahstanu in Cape Canaveralu na Floridi – poletela z različnima satelitskima nosilnima raketama na isti dan, 15. julija 1975, in to v neposrednem televizijskemu prenosu.
Posadki in naloge poleta
Apollo 18 je potoval na krovu rakete Saturn 1B, ki je poleg komandnega in servisnega modula nosila na vrhu druge ali zadnje raketne stopnje še modul za spajanje. Na krovu so bili trije astronavti. Poveljnik je bil Thomas Stafford, ki je tedaj izvedel četrti in zadnji polet vesolje, pilot komandnega modula je bil Vance Brand, ki je prvikrat poletel v vesolje, pilot modula za spajanje Donald Slayton pa je takrat opravil sploh edini polet v vesolje.
Na krovu sovjetske vesoljske ladje Sojuz 19 sta bila dva kozmonavta. Poveljnik Aleksej Leonov je takrat opravil drugi in zadnji polet v vesolje, inženir poleta Valerij Kubasov pa je tudi drugič poletel v vesolje. Obe vesoljski ladji sta bili izstreljeni v razmiku sedmih ur in pol.
Prvo nalogo pri tem poletu je imel Apollo 18, ko je iz vrhnjega, tovornega dela druge raketne stopnje izvlekel modul za združevanje in spajanje, nato se je začelo zasledovanje in združitev z vesoljsko ladjo Sojuz.
To se je zgodilo 17. julija, ko sta se oba poveljnika Stafford in Leonov tudi rokovala – v trenutku, ko sta obe vesoljski ladji potovali nad francoskim mestom Metz. Sovjeti so prebrali izjavo sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva ter prejeli telefonski klic takratnega ameriškega predsednika Geralda Forda. Posadki sta si še izmenjali darila in zastave, nato pa sta se posvetili skupnim znanstvenim eksperimentom.
Izvedli so več manevrov razdruževanja in ponovnega združevanja. Potem ko sta bili ladji združeni 44 ur, sta se ločili, se posvetili znanstvenemu eksperimentu, vezanemu na slikanje sončne korone, se še enkrat in zadnjič združili, nato pa šli vsaka svojo pot. Sovjeti so v orbiti ostali še pet dni, Američani še devet.
Vesoljski ladji sta bili med kroženjem od Zemlje najbolj oddaljeni 231 kilometrov, najbolj pa sta se ji približali na 218 kilometrov. Apollo je s komandnim in servisnim modulom ter modulom za spajanje ob izstrelitvi tehtal 16.780 kilogramov, Sojuz 19 pa 6790 kilogramov. Strokovnjaki so ocenili, da je bil ta prvi skupni vesoljski polet velik uspeh, tako s tehničnega vidika kot s stališča sredstev javnega obveščanja.
Zastrupitev
Stafford je takoj obrnil ustrezna stikala, da bi preprečil nadaljnje izhajanje strupenega plina, a ga je nekaj že bilo v kabini. Stafford je začel kašljati, Slaytona je obšla slabost, Brand, ki je bil najbližje ventilom, je izgubil zavest. Najbolje se je znašel Stafford: pograbil je tri zaščitne maske, ki so nato obvarovale astronavte.
Ti seveda še niso bili zunaj nevarnosti, saj je vesoljska ladja komaj pristala na gladini in se še ni odprla. Kakor hitro pa se je to zgodilo, je vojaški helikopter posadko odpeljal na vojaško ladjo New Orleans. Vsi trije so na helikopterju še vedno kašljali. Kljub temu so opravili tiskovno konferenco, nato pa jih je zdravnik Arnauld Nicogossian napotil v ladijsko ambulanto. Prepeljali so jih v bolnišnico v Honoluluju, kjer so ostali še dva tedna. Ugotovili so, da so vdihnili toliko plinastega raketnega goriva, da so bili že blizu zelo nevarni zastrupitvi.
Sodelovanje še traja
Program ASTP je bil za vesoljsko ladjo Apollo zadnji polet; čez šest let ji je sledil prvi shuttle Columbia.
Šele dve desetletji pozneje, leta 1995, so spet začeli izvajati skupne vesoljske polete z vesoljskimi letali vrste shuttle – k nekdanji sovjetski in nato ruski vesoljski postaji Mir.
Od začetka gradnje Mednarodne vesoljske postaje leta 1998 pa do danes, ko je ta tako rekoč končana, redno izvajajo polete astronavtov in kozmonavtov in tudi vesoljskih turistov različnih narodnosti do tega vesoljskega oporišča. In tako naj bi bilo še kar nekaj časa, pa čeprav je svet spet v stanju, podobnem hladni vojni, in ni več Sovjetske zveze, ampak je tu precej drugačna in bolj odprta Rusija. Mednarodno sodelovanje pri vesoljskih programih vsaj za zdaj še poteka.
