Obljube držav in nezadržno globalno segrevanje

V dneh, ko se delegati 195 držav že odpravljajo v Pariz, kjer se bo v ponedeljek pod okriljem Združenih narodov začel podnebni vrh, si ne bi mogli zamisliti primernejše popotnice, kot je najnovejše poročilo o stanju podnebja v minulem mesecu. To namreč kaže, da dvig temperature še naprej podira dosedanje najvišje vrednosti. Tudi oktobra je bil rekorden – torej višji od prav tako rekordnega dviga v septembru, ki je presegal prejšnji rekordni dvig avgusta, ta julijskega ...

Kar osem od desetih letošnjih mesecev je bilo rekordno toplih. Rekordi torej padajo kakor domine in po mnenju številnih meteorologov in klimatologov bosta zelo verjetno rekord podrla tudi november in december, še bolj verjetno pa bo, kar zadeva dvig povprečne svetovne temperature, rekordno leto 2015 v celoti.

Ameriška uprava za oceane in ozračje (NOAA) v zadnjem mesečnem poročilu tako ugotavlja, da je bila povprečna temperatura na našem planetu oktobra za 0,86 stopinje Celzije nad povprečjem 20. stoletja in za 0,22 stopinje nad povprečjem leta 2014. Kot poudarjajo sestavljavci poročila, je povečanje od lanskega povprečja tolikšno, da lahko že z 99,9-odstotno verjetnostjo napovemo, da bo letošnje leto po dvigu povprečne temperature rekordno.

Letos je imelo rekordno visok dvig povprečne temperature kar osem od desetih mesecev, od teh zadnjih šest v neprekinjenem nizanju rekordov. Tudi edina meseca, ki rekorda nista podrla – januar in april – nista bila daleč od tega. Januar je bil drugi najtoplejši mesec, odkar od leta 1880 sistematično merimo temperature okolja, april pa tretji.

Podiranje domin

Analize NOAA se povsem ujemajo z analizami drugih ustanov, ki se ukvarjajo z meritvami svetovne temperature. Tudi Nasa in japonska meteorološka agencija sta ugotovili, da je bil oktobrski temperaturni dvig za 0,31 stopinje brez primere v celotni zgodovini meritev. Ob tem, da je bil minuli oktober absolutni rekorder v dvigu temperature, smo letos med 1630 meseci z meritvami temperature doživeli kar šest od sedmih največjih odstopanj od običajne mesečne svetovne temperature.

V Evropi, kot smo občutili tudi v Sloveniji, so bile kopenske temperature občutno višje od povprečnih za oktober. Podobno je bilo v južni polovici Avstralije, v nekaterih delih Južne in Jugovzhodne Azije, v večini Srednje Amerike, na severu Južne Amerike in ponekod na zahodu Severne Amerike.

Rekordne so bile tudi temperature nad površino oceanov. Dvigoval jih je zlasti El Niño, vremenski pojav, ki v zadnjih desetletjih vsakih nekaj let preobrne vreme v osrednjem in vzhodnem tropskem Tihem oceanu. Letošnji El Niño je še zlasti močan – prav te dni se je po poročanju vremenoslovcev okrepil v najmočnejšega doslej. Rekordni dvig temperature torej ne preseneča, saj se med El Niñom ne ogreje le gornja plast oceanske vode, ampak tudi zrak nad njo, ki običajno požene temperaturo k rekordnim dvigom.

Sicer pa poročilo NOAA o stanju podnebja v oktobru kot svojevrstno popotnico delegatom opozarja, da je bil od leta 1980 skoraj vsak mesec toplejši od povprečja 20. stoletja. In da so meseci, ko se dogaja El Niño, v glavnem toplejši od preostalega obdobja, toplejši pa postaja tudi sam El Niño. Pri sedanji napovedi, da bo močan še vso zimo, je pričakovati tudi nadaljnji rekordni dvig svetovne temperature.

Prag 2 stopinj Celzija

Delegatom naj bi bilo torej kljub trenutni ohladitvi na zasedanju v prihodnjih dneh kar vroče. Razprave bodo bržkone precej razgrete, čeprav je že zdaj znano, s kakšnimi obljubami in pripravljenostjo posamezne države prihajajo na konferenco. Glavni cilj – zadržati rast temperature pri 2 stopinjah Celzija nad temperaturo ob začetku industrijske revolucije – namreč med znanstveniki nima trdnega temelja. Večina jih meni, da za prag pri 2 stopinjah ni znanstvene podlage. Če bi hoteli zanesljivo preprečiti neželene posledice podnebnih sprememb, bi ga morali znižati. A kaj, ko se že zdaj zdi, da bo kljub večji pripravljenosti na ukrepanje še prag 2 stopinj »misija nemogoče«.

In s kakšno pripravljenostjo na podnebni vrh prihajajo posamezne države? Od 195 sodelujočih je organizatorju vrha, okvirni konvenciji ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC), 170 držav sporočilo, kakšne obveznosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov so pripravljene sprejeti. V teh državah živi 93 odstotkov vseh ljudi, prav toliko odstotkov pa tudi prispevajo k izpustom, ki jim pripisujemo glavni vpliv na sprožanje podnebnih sprememb.

Poglejmo, kaj je pripravljeno storiti deset tistih, ki danes spuščajo v ozračje največ toplogrednih plinov. Prva je Kitajska, na katero odpade kar 24 odstotkov izpustov. Ta velika toplogredna sila predvideva, da ji bo do leta 2030 emisije ogljikovega dioksida uspelo zmanjšati na 60 do 65 odstotkov količine iz leta 2005. To nameravajo doseči predvsem s prehodom od fosilnih goriv na druge vrste energije v primarni porabi: delež dobrih 11 odstotkov, ki so ga dosegli lani, naj bi povečali na 20 odstotkov. Svoje bo prispevalo pogozdovanje – na Kitajskem načrtujejo, da bodo prostornino gozda, ki absorbira toplogredni ogljikov dioksid, povečali za 4,5 milijarde kubičnih metrov.

Zaveze držav

Na drugem mestu so ZDA, ki trenutno prispevajo 15,5 odstotka izpustov toplogrednih plinov, obvezujejo pa se, da jih bodo v desetih letih zmanjšale za 26 do 28 odstotkov v primerjavi z letom 2005. Samo v proizvodnji električne energije pa bodo do leta 2030 količino izpustov iz leta 2005 znižali za 32 odstotkov.

Sledi EU, ki danes prispeva 10,8 odstotka izpustov toplogrednih plinov. Do leta 2030 namerava emisije znižati za najmanj 40 odstotkov glede na raven leta 1990; 28 članic se je tudi obvezalo, da bodo za 27 odstotkov povečale delež obnovljivih virov energije in okrepile energijsko učinkovitost.

Manj kot deset odstotkov k izpustom toplogrednih plinov prispevajo Indija (6,4 odstotka), Rusija (4,9 odstotka), Japonska (2,9 odstotka), Brazilija (2,1 odstotka), Iran in Indonezija (po 1,6 odstotka) ter Kanada (1,5 odstotka). Indija se obvezuje, da bo do leta 2030 zmanjšala izpuste ogljikovega dioksida za 35 odstotkov glede na leto 2005 in da bo takrat proizvedla 40 odstotkov energije iz obnovljivih virov.

Rusija bo do leta 2030 zmanjšala svoje izpuste za 25 do 30 odstotkov v primerjavi z letom 1990. Japonska obljublja zmanjšanje emisij v tem obdobju za 26 odstotkov, pri čemer bodo do takrat 20 do 22 odstotkov energije pridobili v jedrskih elektrarnah, pridobivanje energije iz obnovljivih virov pa povečali za 22 do 24 odstotkov v primerjavi z lanskimi 11 odstotki. Brazilija bo do leta 2025 zmanjšala emisije za 37 odstotkov glede na leto 2005 in do leta 2030 za 43 odstotkov.

Precej skromne so zaveze Irana. Do leta 2030 nameravajo izpuste zmanjšati za 4 odstotke in še za dodatnih osem, če bodo dobili finančno in tehnološko pomoč in če bodo po njihovem prepričanju neupravičene sankcije odpravljene.

Indonezija, ki tako kot Iran zdaj prispeva 1,6 odstotka emisij, napoveduje, da jih bodo do leta 2030 zmanjšali za 29 odstotkov, če bodo dobili finančno pomoč, pa za 41 odstotkov. Kanada s poldrugim odstotkom emisij bo svoje izpuste do leta 2030 znižala za 30 odstotkov v primerjavi z letom 2005.

So rešitev migracije?

Bo tolikšno zmanjšanje dovolj, da bomo zadržali globalno segrevanje pri še obvladljivih 2 stopinjah Celzija nad predindustrijsko ravnijo? Christiana Figueres, izvršna sekretarka UNFCCC, odkimava in z njo se strinjajo številni klimatologi. Po zdajšnjih izračunih bi z uresničitvijo ciljev, za katere so se države same obvezale, temperaturni dvig utegnil doseči 3 stopinje Celzija. To pa pomeni, da bi posamezna območja našega planeta postala neprimerna za bivanje.

Katera, se vidi že zdaj. Kalifornijo že četrto leto zapored pesti dolgotrajna suša, nič manjša ni na drugi strani oceana, v podsaharski Afriki. Vendar je med njima velika razlika: razvita Kalifornija se suši še lahko prilagaja, povsem drugače pa je s prebivalci revnega Sahela. Njim verjetno ne bo preostalo drugega kot selitev. Hočeš nočeš se bodo tako med utemeljenimi razlogi za migracije in begunstvo slejkoprej znašle tudi podnebne spremembe.