Tiskane izdaje
Umberta Eca, ki se je letos v petinosemdesetem letu poslovil od življenja, verjetno ne bi dovolj prepričali številni medijski zapisi o njem. Za pravo oceno knjig bi po njegovem mnenju moralo preteči vsaj deset let, medtem ko si je treba za ocenjevanje življenjskega opusa nekoga vzeti še večjo časovno distanco.
Vse, ki smo ga imeli priložnost spoznati od blizu, so vedno znova presenečali njegova odprtost do vseh ljudi, skromnost, optimizem, samokritičnost in smisel za humor. Tudi sam sem po njegovem predavanju leta 1993 v Sanders Theater na Harvardu z njim zlahka navezal stik in se dogovoril za poznejše predavanje v Ljubljani. Moje zadnje srečanje z njim predlani v Bologni je bilo v času, ko so ugotovili hudo bolezen in ko je izvedel, da je umrl njegov morda največji prijatelj Jacques le Goff, prav tako veliki mediavelist in veteran francoske »nove zgodovine« (šole Analov).
Glede na velik uspeh njegove knjige Ime rože (1980) – najmanj trideset milijonov prodanih izvodov v več kot štiridesetih jezikih – pozna širša javnost Eca predvsem po tem delu, ne pa tudi njegovih naslednjih šest romanov, od katerih so bili nekateri po avtorjevem mnenju napisani bolje in mu utegnejo pri tem naslednje generacije kritikov dati prav. Pri storjeni »krivici« Eco seveda ni izjema. Spomnimo samo na Gabriela Garcío Márqueza, ki je napisal petdeset knjig, vendar večina ljudi pomisli samo na Sto let samote.
Še manj pravično do avtorja pa je zanemarjanje njegovega znanstvenega opusa s področja teorije znanja, natančneje semiotike (teorije znakov in simbolov); sam je raje govoril o svojih prispevkih na področju filozofije jezika, ki šestkrat presegajo število knjig na literarnem področju. Eca »asimetrično« ocenjevanje oziroma vrednotenje njegovega celokupnega dela ni obremenjevalo in se je nanj tudi odzval na njemu lastni ironični način, da »piše literaturo ob koncu tedna«.
Poleg tega ne gre prezreti, da je bil kot profesor za semiotiko od leta 1975, torej več kot štirideset let, povezan z univerzo v Bologni. Leta 1990 pa je na njej tudi ustanovil fakulteto za humanistične študije, ki jo je vodil vse do svoje smrti. Prihodnje generacije študentov bodo po predavanjih pogrešale druženje z njim pozno v noč ob kozarcih vina v katerem od gostišč Bologne ali na obali v bližini njegove poletne hiše.
Eden največjih sodobnih mislecev
Več uglednih kritikov je prepričljivo dokaz(ov)alo, da med njegovimi deli, na primer od Imena rože do Estetike Tomaža Akvinskega, v resnici ne obstaja prepad, da vsa na različne načine prispevajo k širjenju vednosti na področjih semiotike in filozofije jezika. Zato ga imajo na njegovem področju mnogi za virtuoza in enega največjih sodobnih mislecev. Ko kdo vztraja pri ločevanju njegovih del, drži to kvečjemu v primeru, ko gre za število vseh prodanih izvodov. Če ostanemo pri Imenu rože, ki obravnava misterij umorov v srednjeveškem samostanu, gre potemtakem za delo, ki kombinira semiotiko, biblijsko analizo, srednjeveške študije in literarno teorijo.
Lucidni Jacques Derrida je že pred časom opozoril, da Ecova najpomembnejša knjiga ni Ime rože, temveč Odprto delo (1962), v katerem je avtor v postmodernistični maniri, ki je spominjala na francoskega filozofa Jeana Baudrillarda, presegel tradicionalno razumevanje umetnosti. Tako kot v istem času ameriška pisateljica in umetnostna teoretičarka Susan Sontag, je namreč tudi Eco nasprotoval »korektnim«, v resnici pa neživljenjskim hierarhijam vrednotenja dosežkov v umetnosti in arbitrarno postavljenim disciplinarnim mejam.
V nasprotju s prvima »očetoma« semiotike, ameriškim pragmatikom Charlesom S. Peirceom, ki je zagovarjal triadno členitev (znak, označevalec, razlagalec), in švicarskim lingvistom Ferdinandom de Saussurom, ki je imel literarne forme za arbitrarne, je Eco prestavil semiotiko z oblakov na zemljo in jo usposobil za kritično razumevanje popularne kulture.
Tudi med današnjimi misleci je Eco odstopal po tem, da je lahko predaval v petih sodobnih jezikih, poleg tega pa še v latinščini in starogrščini. Pri tem dodajmo še dve zasebni knjižnici, eno v njegovem stanovanju v Milanu in drugo v bližini Riminija, kjer je dal predelati nekdanji jezuitski samostan v poletno bivališče; v obeh je našlo prostor več kot petdeset tisoč knjig. Knjigi je v razvoju človeške civilizacije pripisoval vlogo »koridorja duha«.
O posamezniku, ki ne bere, je menil, da živi eno samo življenje, medtem ko jih bralci lahko doživijo več tisoč. Po njegovem knjige niso namenjene v prvi vrsti prepričevanju, temveč nagovarjajo in spodbujajo bralca h kritičnemu razmišljanju in raziskovanju.
Med obiskom v Ljubljani leta 2009, ko mu je ljubljanska univerza podelila častni doktorat, se je Eco poleg predavanja O zgodovini grdega v Cankarjevem domu odzval tudi na povabilo akademskega slikarja Jožeta Spacala, da ga obišče v njegovem umetniškem ateljeju. Tam je naredil nanj, razumljivo, velik vtis Spacalov cikel mozaikov Hommage delu Umberta Eca na temo zažiganja knjig in cenzure v funkciji monopola oblasti nad resnico. Gre za eno od velikih tem, ki je Eca vseskozi zanimala in vznemirjala.
(Neo)fašizem ni mrtev
Ob znanstvenem in literarnem opusu je treba omeniti Ecovo javno angažiranje, s katerim se je poleg Noama Chomskega uvrščal v svetovni vrh najbolj izpostavljenih in družbeno resonančnih javnih intelektualcev. Eco je za mnoge »model odgovornega evropskega intelektualca«. V tem prispevku ni mogoče predstaviti vseh družbenih problemov, s katerimi je kontinuirano nagovarjal italijansko, evropsko in svetovno javnost.
Eco je že pred dobrimi dvajsetimi leti v New York Review of Books resno opozarjal, da fašizem, ki ga je opisoval kot ur-fašizem, še zdaleč ni mrtev. V primerjavi s tistim, ki ga je (s)poznal še kot otrok, je današnji ideološko neartikuliran in spolzek, čeprav enako ali celo nevarnejši in grši od njegovih zgodovinskih različic.
(Neo)fašizem je takrat prepoznaval v štirinajstih značilnostih, vendar zadostuje zanj že ena sama, da lahko govorimo o fašizmu kot o realnem in nevarnem družbenem pojavu. Povzemimo samo pet naslednjih obeležij: prvič, kult tradicije; drugič, kult akcije, ki je namenjena oziroma služi samemu sebi; tretjič, zavračanje moderne družbe (modernosti), ki temelji na kritičnem duhu, analitični kritiki in razlikovanju; četrtič, potenciranje in izkoriščanje strahu pred drug(ačn)im in različnim(i) in petič, fašisti (fašizem) uporablja(jo) Orwellov »novorek«, se pravi osiromašeno besedišče in elementarno sintakso, ki blokirata usposobljenost za kompleksno in kritično razumevanje družbenih problemov.
Koga je strah intelektualcev
Razpon družbenih in političnih tem, o katerih je Eco pisal v publicističnih prispevkih, je izjemno velik in bi si zaslužil posebno obravnavo. Od vloge paranoje, o svetovni univerzalni (in nacionalni) zaroti v politiki, o težavah Evrope, da iz svojih zgodovinskih korenin ustvari svojo identiteto, retoriki zatiranja, novih (hibridnih) vojnah, nevzdržni hierarhiji med kulturami, medijskem populizmu, izgubi zasebnosti, pa vse do sardonične kritike teroristov in italijanskega političnega razreda na čelu z Berlusconijem in drugem.
S paranojo (zarotami in spletkami) se po Ecu ne hranijo le diktatorji oziroma diktature, ampak jih za svoje koristi uporabljajo tudi politične elite v demokracijah. Pri tem je posebej izpostavil Berlusconijev »genij« za komuniciranje, s katerim se ta ni samo obogatil, temveč mu je omogočil dolgoletno samopašno vladavino v Italiji. Te vrste politikov je po Ecojevem prepričanju strah pred intelektualci kot kritično močjo, zato ga ni presenetilo javno hvalisanje Berlusconija, da v dvajsetih letih ni prebral nobene knjige.
Ne nazadnje je Eco pisal in razmišljal o temi, ki se ji ne le običajni smrtniki, ampak tudi velike osebnosti, po navadi izogibajo – o smrti, tudi lastni. Eden od člankov v njegovi knjigi Po rakovi poti se osredotoča na vprašanja o slabih in dobrih straneh, ki jih prinaša smrt. Filozofi sprejemajo smrt kot nekaj normalnega, ker je pač v naravi stvari, da njihovo začetek implicira tudi konec. Smrt je seveda neizogibna in je prav, da se nanjo pripravljamo, vendar Eco ni prepričan, da bi se z njo morali obremenjevati že pred štiridesetim letom. V poznejših letih je njeno pričakovanje povezano z občutki žalosti, kar pa je mogoče presegati z delom, se pravi z dobrim občutkom, da bo tisto, kar človek naredi, preživelo.
Zadnje slovo od Umberta Eca – najprej pred krsto, pozneje so ga, upoštevajoč njegovo voljo, kremirali – se je odvijalo na dvorišču Castello Sforzesco, slab streljaj od njegovega stanovanja v Milanu, ki je gledalo na ta mogočni zgodovinski grad. V njem sta ustvarjala Leonardo da Vinci in Donato Bramante, poleg tega v tem gradu hranijo tudi Michelangelovo Pietá Rondanini.
Govorniki so se potrudili, da je svečani obred potekal skladno s tem, kako je Eco – kot poslednji človek, ki je pripadal renesansi – živel, ustvarjal in artikuliral svoj smisel za humor. Njegov prijatelj Roberto Benigni, režiser in oskarjev nagrajenec, je zato svoj nagovor začinil s številnimi humornimi vložki. Glasbeniki so zaigrali Corellijevo baročno sonato La Follia, ki je Eco ni le rad poslušal, ampak jo je pogosto tudi sam izvajal na klarinetu. Drugi njegov prijatelj igralec in glasbenik Moni Ovadia je aludiral na Ecovo preobrazbo od zagnanega mladega katolika do zavzetega ateista, kar pa ne Eca ne kardinala, milanskega nadškofa Carla Maria Martinija ni oviralo, da ne bi skupaj uredila knjigo.
Ovadia je svoj nastop sklenil z besedami: »Bog ti podeljuje svoj blagoslov predvsem iz razloga, da nisi vernik. Bog sicer podpira svoje vernike, vendar ima gotovo raje ateiste.«
Ddr. Rudi Rizman
