Odmevni izsledki slovenskih raziskovalcev

Znano je, da je Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana edina učna baza za endokrinologijo in specialne probleme diabetesa v Sloveniji. Manj znani pa so mednarodno odmevni dosežki njihove raziskovalne skupine, ki je v zadnjem času, predvsem pri inovativnem iskanju možnosti za učinkovitejše zdravljenje bolnic s sindromom policističnih jajčnikov, prišel do zanimivih odkritij.

Raziskovalni tim tega kliničnega oddelka se je pred tremi leti odločil, da se pri raziskovanju v sklopu treh terciarnih projektov filigransko posveti sindromu policističnih jajčnikov oziroma ovarijev. Ta sindrom je namreč med najbolj razširjenimi endokrinološkimi obolenji. Prizadene mlade ženske, kaže se z nerednimi menstruacijami ali njihovim izostankom, s poraščenostjo, pogosto povzroči neplodnost. Pri 50 do 80 odstotkih obolelih pa je prisotna tudi debelost.

»Debelost vodi v metabolne zaplete, ki jih je treba zdraviti, saj povečujejo nevarnost za nastanek srčno-žilnih bolezni. Odprava metabolnih problemov samo s poudarkom na hujšanju pa, kot vemo, ni preprosta. Zato smo se pri iskanju novih poti za učinkovitejše zdravljenje usmerili tako v metabolni kot v reproduktivni vidik,« pojasnjuje prof. dr. Andrej Janež, s katerim sva se pogovarjala o pomenu izsledkov, ki so vznemirili mednarodno strokovno okolje.

Prvi na svetu

Njihova raziskovalna skupina je tako leta 2014 kot prva na svetu ta cilj poskusila doseči z inovativnim pristopom, s terapijo, ki se je sicer že izkazala za uspešno pri zdravljenju diabetesa tipa 2, z zdravilom iz skupine GLP-1 agonistov. Zdravilo, ki ga je treba injicirati enkrat na dan, je imelo pri večini obolelih ugoden vpliv na znižanje telesne mase. Navsezadnje se je to potrdilo z registracijo tega zdravila tudi za zdravljenje debelosti, seveda v drugačnem odmerku kot v diabetologiji.

»V našem timu, ki je pred kratkim začel aktivno sodelovati z ameriškim združenjem za raziskave androgenih motenj in sindroma policističnih ovarijev, smo dali poudarek sinergični združitvi metabolno-reproduktivnega vidika v interdisciplinarni obravnavi. Nismo se bali drznih zamisli – pa čeprav skoraj povsod po svetu to bolezen, ki je izrazito multifaktorska, obravnavajo le endokrinologi ali pa le ginekologi,« pojasnjuje Andrej Janež.

In doda, da se je »poskus z omenjenim zdravilom izkazal za uspešnega. To se je potrdilo ne le z boljšimi rezultati zdravljenja, ampak tudi z izjemno mednarodno odmevnostjo našega inovativnega pristopa; vrstila so se povabila za predavanja in predstavitve na najuglednejših strokovnih srečanjih. Sodelovanje v projektu uvedbe inovativnih pristopov pri zdravljenju debelih bolnic s policističnimi jajčniki pa je bilo lani nagrajeno tudi z univerzitetno Prešernovo nagrado.«

Toda pri razvoju novega koncepta za obravnavo metabolnih problemov pri pacientkah s sindromom policističnih ovarijev so raziskovalci prišli na še drznejšo zamisel – z uporabo zdravila za kronično obstruktivno pljučno bolezen, ki prvenstveno zmanjšuje vnetje v pljučih, njegova dodana, nenačrtovana vrednost pa se kaže v zmanjšanju telesne teže, kajti zdravilo okrepi inkretinski učinek.

»Takrat še nismo vedeli, da so tudi v jajčnikih receptorji tako imenovane fosfodiesteraze 4; ta ima v kombinaciji z zdravilom metformin sistemske presnovne učinke, kar je v tem primeru dobrodošlo. Z raziskavo smo to potrdili in izsledke o potencialni možnosti takšnega inovativnega pristopa objavili v zelo ugledni reviji na tem področju Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism. Potem smo dvakrat zapored dobili možnost za predstavitev na endokrinološkem kongresu v ZDA, na katerem vsako leto v strokovnem sklopu izberejo le pet najbolj izstopajočih dognanj,« poudari sogovornik. Poleg tega je bil njihov projekt lani tudi med petimi najbolj izstopajočimi v medicini, predstavljenimi v sklopu Odlični v znanosti javne agencije za raziskovalno dejavnost.

Čakajoč na rezultate

Zdaj proučujejo klinične rezultate. Skupaj s prof. dr. Edo Vrtačnik Bokal, predstojnico Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike ljubljanskega UKC bi radi dobili uvid tudi v reprodukcijski vidik. Prof. dr. Janež pravi: »Z inovativnimi koncepti dosežemo, da ženske s tem sindromom uspešneje shujšajo, nato pridejo na vrsto postopki zunajtelesne oploditve (IVF). Tako zdaj na kliničnem oddelku za reprodukcijo v randomizirani študiji spremljajo, ali je postopek IVF v tej skupini bolnic uspešnejši, pri čemer spremljajo tudi obnašanje jajčec. Hkrati pa v sodelovanju s prof. dr. Vito Dolžan, ki na inštitutu za biokemijo medicinske fakultete v Ljubljani vodi laboratorij za farmakogenetiko, ugotavljamo, zakaj po jemanju teh zdravil nekatere ženske bolj shujšajo kot druge.«

V tej niši, ki so jo zaznali in jo pozneje tudi potrdili, bi radi razvili poseben algoritem zdravljenja. Zavedajo se, da je pri izbiri terapije nujen individualen pristop, ki upošteva gradnike bolezni pri konkretni pacientki. Tako so pred pol leta v strokovni publikaciji Journal of Ovarian Research objavili rezultate 12-tedenskega zdravljenja, med katerim so primerjali učinkovanje različnih zdravil.

Po njihovi oceni bi se novi pristopi farmakološkega zdravljenja morali osredotočati na skupino zdravil z različnimi oprijemališči: usmerjeni morajo biti tako k zmanjšanju telesne teže kot tudi k zmanjševanju presnovnega tveganja. »To pa ni odvisno le od indeksa telesne mase, ampak je povezano tudi z visceralno oziroma trebušno debelostjo in diabetogenim profilom,« prof. Janež strne ključne ugotovitve tima, ki ga vodi že sedem let.

Pomisleki proizvajalca

Toda po dveh letih poglobljenega dela so njihove raziskave še vedno le pilotske; nujna bi bila potrditev izsledkov z multicentrično študijo. A tu so, kot pove dr. Janež, naleteli na oviro: proizvajalec protivnetnega zdravila njihovega projekta trenutno ni pripravljen financirati. Dosedanji raziskovalski izsledki namreč spodbujajo razmislek o novih možnostih zdravljenja, ki presegajo osnovno namembnost zdravila, saj to za zdravljenje sindroma policističnih jajčnikov ni registrirano.

»Ovariji s tem sindromom izločajo večje količine androgenov – raziskava pa kaže tako na ugoden presnovni učinek zdravila kot tudi na njegovo možno vlogo pri tvorbi androgenov v jajčnikih. Pri pacientkah se po zaslugi tega zdravila ne zniža le telesna teža, ampak je nakazan tudi trend k izboljšanju hormonov, kajti receptorji za to zdravilo so v jajčnikih,« pojasnjuje dr. Janež. Zaradi teh ugotovitev pa ameriška uprava za hrano in zdravila FDA od proizvajalca lahko zahteva naknadno proučitev, ali to zdravilo pri moških vpliva na testosteron.

Za večjo študijo bo slovenski raziskovalni tim potreboval precej denarja. Zato so projekt prijavili na ameriški portal clinicaltrials.gov, kjer je potrebna odobritev študije, tudi pri komisiji za medicinsko etiko. V tem niso videli ovire; potrebno pa bi bilo sodelovanje s farmacevtskim podjetjem, ki pa je še vedno zadržano, saj bi nadaljnji raziskovalni postopki lahko vodili v spremembo osnovne indikacije za uporabo zdravila, to pa ni v interesu proizvajalca.

»Za zdaj bomo nadaljevali manjše raziskave. Trenutno že sodelujemo z raziskovalno skupino iz Nemčije, a to ni dovolj,« meni Andrej Janež. Letos, ko bo tri mesece v ZDA predaval kot gostujoči profesor, namerava tam poiskati pot za nadaljevanje tega projekta.

Nujna kontinuiteta

Zanimivo je, da izsledkov tega vrhunskega projekta njegovi nosilci v javnosti niso kaj dosti poudarjali. Zakaj? »V potrditev in zadoščenje so nam bili res odlični odzivi v tujih strokovnih krogih. To so neizpodbitna dejstva, ki imajo pravo veljavo. Je pa res, da je potencial projekta prepoznalo tudi vodstvo UKC, saj smo zanj že tretje leto dobili terciarna sredstva,« priznava Janež.

Po njegovi oceni sta strokovni direktor Interne klinike prof. dr. Zlatko Fras in pomočnica strokovne direktorice UKC Ljubljana za znanstveno-raziskovalno dejavnost prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar v zadnjem času precej izboljšala razmere na tem področju, saj da je presoja projektov postala precej objektivnjša. Toda po mnenju Andreja Janeža je vendarle treba vedeti, da je popularnost zdravnikov, ki se radi in pogosto pojavljajo v domačih medijih, eno, nekaj povsem drugega pa je ocena, koliko ta isti zdravnik velja zunaj naših meja.

»Merila za to so popolnoma jasna in javno dostopna,« doda zdravnik, ki pri svojem delu usklajuje tri poslanstva: vodstveno, klinično in raziskovalno. Pa je uspešno združevanje teh funkcij sploh mogoče?

»Ni nemogoče. Lahko ga enačimo z vrhunskim športom, pri katerem je nujna kontinuiteta, nenehno prizadevanje za izpolnitev pogojev za doseganje dobrega rezultata. Če so pri tem zagotovljeni tudi pogoji in sredstva, je tak delovni pristop mogoče spraviti v sprejemljiv urnik. Dobro je, da so se na tem področju v zadnjih letih zgodile opaznejše izboljšave – navsezadnje so tovrstna prizadevanja nepogrešljiv del osebne izkaznice vsake bolnišnice. Pa seveda tudi medicinske fakultete.«

Aprila bodo že osmič pripravili diabetološki kongres, ADIT, ki je prav tako plod prizadevanj slovenske stroke; na njem diabetologom iz osrednje in južne Evrope najbolj priznani tuji strokovnjaki posredujejo najnovejša dognanja iz klinične diabetologije. Kongres ima evropski certifikat UEMSA, ki potrjuje, da je strokovno neoporečen in neodvisen, saj za njim ni farmacevtska industrija.

Sicer pa bodo čez dva meseca znani tudi rezultati ene največjih raziskav, ki pod njihovim vodstvom poteka v državah iz vzhodnega dela Evrope, ki se udeležujejo kongresa – o tem, kako se klinični diabetologi vedejo takrat, ko pri sladkornem bolniku tipa 2 uvedejo zahtevno inzulinsko terapijo, in kako to terapijo nadgrajujejo.