Okrogla pomenljiva obletnica

Maja pred 30 leti so odkrili ozonsko luknjo nad Antarktiko.
Kakšna bi bila danes, če ne bi bilo montrealskega okoljskega sporazuma?

Objavljeno
29. maj 2015 16.03
Radovan Kozmos, Znanost
Radovan Kozmos, Znanost

Tudi najnovejša znanstvena študija je potrdila, da bi bila ozonska luknja nad Antarktiko danes za 40 odstotkov večja, če ne bi v 80. letih prejšnjega stoletja prepovedali uporabe kemikalij, ki tanjšajo ozonski zaščitni plašč. Ozonska luknja nad Antarktiko (na fotografiji) bi bila v tem primeru že tolikšna, da bi občutno vplivala na življenje v severni Evropi, luknja pa bi zazijala tudi na drugem koncu zemeljske oble. To je še en dokaz, da montrealski protokol upravičeno velja za enega najpomembnejših okoljskih sporazumov v zgodovini človeštva. Podpisali so ga leta 1987, po odkritju luknje v ozonski zaščitni plasti nad Antarktiko – v delu gornje atmosfere, bogate z ozonom. Ta, kot je znano, absorbira ultravijolično sevanje in mu tako preprečuje, da bi doseglo zemeljsko površje.

Z usklajeno mednarodno akcijo pod okriljem Združenih narodov je bil sklenjen sporazum, podpisan v Montrealu. Z njim so prepovedali uporabo za ozon škodljivih kemikalij, med njimi klorofluoroogljikov, ki so jih nekdaj množično uporabljali v hladilnikih in raznih sprejih.

Med tokratno raziskavo, ki so jo izvedli pod vodstvom znanstvenikov z univerze v Leedsu, ugotovitve pa objavili v reviji Nature Communications, so naredili simulacijo, kaj bi bilo, če montrealskega sporazuma ne bi dosegli in ga začeli uresničevati. »Nad območjem Arktike bi se redno odpirale ozonske luknje, luknja nad Antarktiko pa bi bila že leta 2013 za skoraj polovico večja, kot je danes, in bi občutno vplivala na življenje v dobršnem delu gosto poseljene severne Evrope,« je povedal vodilni avtor raziskave dr. Martyn Chipperfield. V Avstraliji, na Novi Zelandiji in v severni Evropi bi bila raven ultravijoličnega sevanja zaradi tanjše ozonske plasti za desetino višja, zato bi se povečalo tudi število primerov kožnega raka.

»Montrealski protokol je sijajna lekcija, kako moramo Zemljani ravnati tudi v prihodnje,« poudarja meteorolog Jonathan Shanklin, eden izmed treh britanskih znanstvenikov, ki so prav ta mesec pred tridesetimi leti odkrili ozonsko luknjo nad Antarktiko.