Ozadje kemije v iskri zaljubljenosti

Pred dnevom zaljubljencev: znanstveniki so odkrili, da nam partnerje pravzaprav izbirata kar naš mikrobiom in imunski sistem.

sob, 13.02.2016, 09:00

Za pare, ki so srečni in zadovoljni drug z drugim, čeprav se nam zdi, da nekako ne sodijo skupaj, pogosto rečemo, da med njimi pač obstaja prava, ustrezna »kemija«. Pa ste se že kdaj vprašali, kakšna je ta kemija? Kaj je tisto, kar omogoča in vzdržuje ljubezen, ki kar traja in traja, čeprav bi pričakovali, da bo zveza zdaj zdaj razpadla?

Iskanja odgovorov na ta vprašanja so se lotili raziskovalci z različnih področij, od psihologije, fiziologije, nevrofiziologije, biokemije do biomedicine, pa seveda še sociologi, filozofi, socialni psihologi in psihoterapevti, ki obravnavajo ljubezen in zaljubljenost z družboslovnega vidika odnosov med ljudmi.

Medtem ko lahko bolj ali manj predvidevamo, kaj o zaljubljenosti ugotavljajo družboslovci, pa je biološka osnova sproženja iskre zaljubljenosti marsikomu povsem neznana. Kakšna je, odlično podaja ameriški zdravnik in mikrobiolog dr. William B. Miller v knjigi The Microcosm within – evolution and extinction of the hologenome (Notranji mikrokozmos – evolucija in izumrtje hologenoma). Iz tega dela, ki je izšlo pred poldrugim letom pri floridski založbi Universal Publishers in bilo kmalu razprodano, povzemamo glavne ugotovitve o neposredni biološki osnovi za preskok iskre zaljubljenosti na prav določenega človeka.

Pod zasedbo mikrobioma

Avtor v zelo poljudnem jeziku nekoliko polemizira z Darwinovo teorijo evolucije oziroma jo nadgrajuje s spoznanji, ki izhajajo iz ugotovitev zadnjih nekaj let o našem telesu. To ni samo naše, ampak je dom neštetim organizmom, brez katerih ne bi mogli obstajati (in oni ne brez nas), pa čeprav se jih ne zavedamo. V bistvu nismo zgolj ljudje, ampak smo mikrobiomi – gojišče neštetih mikroorganizmov, ki močno vplivajo na naše življenje in nam celo izbirajo življenjske partnerje. Prav od mikrobioma je namreč odvisno, v koga se bomo zaljubili – saj nam ta določi izbranca z ustreznim mikrobiomom.

Mikrobiom seveda sestavljajo tudi naše celice, a te so v veliki manjšini. Kar desetkrat več kot lastnih celic namreč v telesu nosimo in vzdržujemo drugih mikroorganizmov.

Po dosedanjih spoznanjih naj bi v vsakem od nas bilo okoli 100 bilijonov celic, za katere ne bi mogli reči, da so človeške, so pa za naš obstoj nepogrešljive. Njihova vloga je še zlasti pomembna v presnovnih procesih. Od njih je odvisno uravnavanje glukoze v telesu, prav tako odločitev, kdaj imunski sistem krene v akcijo. Deloma so od njih odvisni tudi naši čustveni odzivi na stres.

Odločilna že konica jezika

In kako lahko mikrobi vplivajo na to, v koga se zaljubimo? Znanstveniki za tak vpliv dolgo sploh niso vedeli, ko pa so nedavno postale dosegljive nove tehnike raziskovanja, so med drugim razkrile tovrstno delovanje mikrobioma. Tako raziskave v zadnjih dveh letih kažejo, da imamo neverjetno bogato življenje mikrobov že na sami konici jezika; in ti mikrobi se med poljubljanjem mešajo in prenašajo iz ene osebe v drugo.

Prav tu se po ugotovitvi raziskovalcev mikrobioma začenja ključna izbira partnerja. Najprej se morata, poenostavljeno rečeno, pri dveh zaljubljencih »imeti rada« njuna mikrobioma. Zelo tesno se namreč srečata in proučita drug drugega prav med poljubljanjem njunih gostiteljev. A že pred tem mešanjem in izmenjavo si morata biti mikrobioma podobna, sicer najbrž do poljuba in torej izmenjave sploh ne bi prišlo.

Mikrobiologi tako domnevajo, da mora med mikrobiomoma dveh oseb že vnaprej obstajati neka skupna zveza, zaradi katere se ta človeka, ko se srečata, zaljubita. Res so raziskave pokazale, da si je mikrobiota na konici jezika zaljubljencev bolj podobna, kakor velja za podobnost mikrobiote pri dveh, ki nista v paru. Delež te podobnosti ni odvisen od pogostosti poljubljanja – torej mora podobnost obstajati že pred poljubom in ni le posledica izmenjave med poljubljanjem. Prav tako raziskave niso pokazale, da bi bila podobnost odvisna od dejavnikov v skupnem okolju.

Ali torej deluje na sprožitev iskre zaljubljenosti, na ustvarjanje primerne kemije, na sprožitev delovanja sile privlačnosti še kakšen drug, neznan vpliv?

Partnerja nam izbira tudi imunski sistem

William Miller v omenjeni knjigi domneva, da ta vloga pripada našemu imunskemu sistemu. V prid tej zamisli našteva vrsto dejstev, osnova pa jim je spoznanje, da je vzvod za potek evolucije potreba po preživetju. Zato se mu ne zdi pretirano domnevati, da prav naš imunološki status vpliva na izbiro partnerja, in sicer spet prav na temelju posameznikovega mikrobioma. V okolju, v katerem kar mrgoli agresivnih mikroorganizmov, mora imunski sistem skrbeti, da se povežemo z nosilcem ustreznega mikrobioma.

Skozi dolgo obdobje delovanja evolucije so se pri nas in tudi pri drugih višje razvitih organizmih razvili mehanizmi, ki predvsem varujejo naš naraščaj. Prav ti mehanizmi pa močno vplivajo na način, ki nam pomaga izbrati primernega življenjskega sopotnika. Opremili so nas tudi s skupino genov, ki so bistveni za imunsko obrambo. Znanstveni poskusi so tako pokazali, da nas nezavedno privlačijo tisti ljudje oziroma partnerji, katerih imunološko ozadje je komplementarno našemu.

Da bi kar najbolje zaščitili svoje morebitne potomce pred nadležnimi in škodljivimi mikrobi, si izbiramo partnerje, katerih imunsko ozadje se razlikuje od našega. Čeprav je to na prvi pogled nenavadno, pa podrobnejša obravnava razkrije, da je smiselno z vidika evolucije. Kombinacija imunskih zmogljivosti zdravih partnerjev, ki se razlikujejo, zagotavlja boljšo zaščito naslednji generaciji.

Kar precej raziskav to domnevo že potrjuje in celo krepi. Opravljeni eksperimenti tako na primer kažejo, da spolne partnerje privlači določen telesni vonj. Prav človekov telesni vonj pa je močno odvisen od mikrobov. Toda zaradi zasukov v evoluciji ne gre za privlačnost med podobnimi vonji, ampak za privlačnost drugačnih vonjev od lastnega.

Instinkt nas sili v iskanje različnosti

Po tej razlagi si torej instinktivno iščemo spolnega partnerja, ki nam po imunskem sistemu ni podoben, marveč nasproten. Kako deluje ta instinkt? Odgovor se skriva tako v naših osebnih genih kot v našem mikrobiomu. Z evolucijskega vidika našo vrsto najbolje varuje mešanica različnih, nasprotnih si genov in mikrobov.

Do uspešnega parjenja sicer vodijo različni dejavniki, toda obstaja še en, ki se ga do nedavnega nismo zavedali: naša povezava v zapleteno in obsežno partnerstvo z mikrobiomom, ki je ključna za naše imunsko ravnotežje. Ko se dva različna posameznika najdeta, je njuna mešanica genov in mikrobov ključna za biološki napredek naslednje generacije.

Še bolj pa preseneča ugotovitev, da vpliv mikrobiološke sfere sega daleč prek teh dejavnikov. Raziskovalci so namreč ugotovili, da lahko celo okužba z določenimi paraziti vpliva na spolno privlačnost za nasprotni spol. Primer je okužba s parazitom toksoplazmoze. Prenašajo ga mačke in neredko se zgodi, da se ta parazit z mačke prenese na ljudi – in, kakor so raziskovalci presenečeno ugotovili, parazit nato lahko vpliva na obnašanje novega gostitelja, na njegovo fiziologijo in celo njegov videz in spolno privlačnost. Rezultati skrbno nadzorovanih poskusov namreč kažejo, da ženske tiste moške, ki so se okužili s toksoplazmozo, dojemajo kot bolj privlačne – dominantnejše in z več moškosti, kot jo po njihovem mnenju premorejo neokuženi moški.

Bi torej po vsem navedenem sploh še lahko rekli, da iskra zaljubljenosti s človeka na človeka preskoči po naši lastni volji in izbiri, ali pa se v ozadju zaljubljenega pogleda skriva izbira, ki nam jo je vsilil naš mikrobiom? Vsekakor je za dobro partnersko razumevanje nujna ustrezna kemija, zanjo pa hočeš nočeš poskrbi prav mikrobiom.

Prijavi sovražni govor