Tiskane izdaje
Od Luisa Pasteurja in Roberta Kocha je postalo obvladovanje infekcijskih bolezni najuspešnejše področje medicine. Toda ta stroka se zdaj spopada z novimi izzivi zaradi vse odpornejših mikrobov, migracij, staranja prebivalstva in vse intenzivnejše medicine, ki rešuje življenja, a pri tem pogosto ustvarja »imunske invalide«.
Tako meni prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike UKC, ki še poudari, da je razvoj te veje medicine vse bolj vznemirljiv in hkrati zahteven.
Prehodno navidezno zatišje
Z uvedbo učinkovitega protiretrovirusnega zdravljenja sredi devetdesetih let se je začelo zdravstveno stanje bolnikov, okuženih z virusom HIV oziroma aidsom, dobesedno opazno izboljševati. Prej smrtonosna bolezen je postala obvladljiva. V zadnjih letih pa je tudi hepatitis C postal prva kronična virusna okužba, ki je ozdravljiva.
»Po obdobju klasičnih nalezljivih bolezni je sledilo prehodno navidezno zatišje, ki je nastalo po razvoju cepiv in antibiotikov, vendar se že nekaj časa obseg našega dela hitro širi,« ugotavlja dr. Tomažič.
Prepoznavanje infekcijskih bolezni, takojšnje izkustveno zdravljenje, mikrobiološka diagnostika, protimikrobna zdravila, kemoprofilaksa, bolnišnična higiena in cepljenje so po njegovih besedah najopaznejši uspehi, na katerih temeljita visoka cena in verodostojnost moderne medicine. »Prav zaradi te cene in verodostojnosti je medicina dobila pravico posegati v človeško telo in se pri tem izučiti še številnih dodatnih veščin, ki zdaj dajejo zdravnikom nenadomestljivo mesto v človeški družbi,« poudarja sogovornik.
Infektologi popravljajo kolateralno škodo
Prof. Tomažič s primeri iz klinične prakse ponazarja, kako in zakaj postaja sodobna infektologija vse zahtevnejša.
»Medicina postaja vse učinkovitejša, vendar pri posameznikih pogosto nastane 'kolateralna škoda', ki jo moramo nato zdraviti infektologi. Bolniki so v bolnišnici zaradi različnih vzrokov in okoliščin pogosto izpostavljeni odpornim mikrobom,« opozarja Tomažič.
Prof. dr. Janez Tomažič Foto: Arhiv infekcijske klinike UKC Ljubljana
Bolniki se v bolnišnici lahko okužijo prek kožnih ran zaradi agresivnih intravenskih pristopov in kirurških posegov, med različnimi intervencijami, kot so uvajanje urinskih in drugih katetrov, endoskopski posegi, intubacije in podobno.
Nadalje se lahko zgodijo tudi poškodbe različnih sluznic, ki so pomembna obramba pred okužbami. Te lahko nastanejo tudi zaradi različnih vsadkov, kot so srčne zaklopke, endoproteze, različni grafti in tako naprej.
»Protimikrobne učinkovine spreminjajo naravno telesno floro – mikrobioto, posledično pa se lahko razrastejo nevarne bakterije, na primer Clostridium difficile, vse pogostejše pa je tudi zdravljenje z imunosupresivnimi učinkovinami, kot so citostatiki, glukokortikoidi, biološka in druga zdravila, kar prav tako vpliva na večje tveganje za okužbe z različnimi mikrobi,« poudarja Janez Tomažič.
S čim nad vse odpornejše mikrobe?
»Med kraljestvom zdravil imajo prav protimikrobna zdravila zelo posebno mesto,« poudarja sogovornik, »kajti ko zdravimo posameznega bolnika, moramo misliti tudi na to, kako bomo zdravili bodočega bolnika.«
Odporne mikrobe, kot je MRSA in še kopica različnih drugih patogenov, je vse težje zdraviti. »Smotrna uporaba vseh protimikrobnih zdravil, ne le antibiotikov, temveč tudi protivirusnih, protiglivnih zdravil in zdravil proti parazitom, je zelo pomembna za vsako okolje ter pogoj za dolgoročno obvladovanje infekcijskih bolezni,« poudarja prof. Tomažič.
Napoveduje, da se bodo pojavljali še novi povzročitelji. V prihodnosti je tako mogoče pričakovati predvsem zoonoze, to je infekcijske bolezni pri živalih, predvsem domačih, ki se prenesejo na človeka.
Globalizacija širi tudi nalezljive bolezni
Nalezljive bolezni se hitro širijo tudi zaradi vse večje globalizacije. Živo je še v spominu, kako je bilo, ko je ebola 'prestopila' iz tretjega sveta v prvi svet. Širjenje bolezni je povzročilo paniko v stroki in pravi vihar v medijih.
Ko govorimo o širjenju nalezljivih bolezni, ne kaže zanemariti dejstva, da se prebivalstvo vse bolj stara, poudarja sogovornik.
»Predvsem pa se uveljavlja vse intenzivnejše zdravljenje tudi v drugih strokah, predvsem v hematoonkologiji, revmatologiji, transplantacijski medicini in tako naprej, kjer pogosto za ceno preživetja bolnika 'ustvarjajo imunske invalide',« meni dr. Tomažič.
»Ti so potem dovzetnejši za manj znane, zato pa toliko nevarnejše okužbe, ki jih je težko diagnosticirati in včasih še težje zdraviti. Mislim na tako imenovane priložnostne oziroma oportunistične okužbe,« opozarja prof. Tomažič. Pri tem še poudari, da so »povsem nov izziv za slovensko zdravstvo, še posebno infektologe, vse večje migracije prebivalstva, ki s seboj prinašajo mikrobe in bolezni, kar je povezano z dodatnimi težavami.«
Ne le učbenik
Infektologi s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC v Ljubljani ter katedre za infekcijske bolezni in epidemiologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani so pred kratkim dokončali in predstavili novo posodobljeno in razširjeno knjigo Infekcijske bolezni 2017. Obsežna publikacija na 660 straneh velikega formata vsebuje 22 poglavij, ki vključujejo vsa področja infektologije in sodobne pristope k diagnostiki in zdravljenju.
Publikacija je sicer namenjena študentom medicine in dentalne medicine, vendar je po zagotovilih uredništva zelo uporabna tudi za družinske zdravnike in zdravnike vseh strok.
Bakterija E coli Foto: wikipedia
Okužbe se lahko »zgodijo« vsakemu bolniku, ki ga sicer obravnavajo specialisti različnih področij medicine. Številni algoritmi so v pomoč pri diagnostiki, slike in tabele pa pregledno in skladno s sodobnimi doktrinami opisujejo učinkovine za zdravljenje različnih okužb, vključno z odmerki, načini dajanja in tako naprej.
Avtorji so opisali tudi »definicije«, kjer so zbrani mikrobiološko-infektološko-epidemiološki pojmi, kot so, na primer, biofilm, citokini, genetsko inženirstvo, HAART, incidenca, inkubacija, kužnost, sekvenciranje, virulenta in tako naprej ...
»Vsaj približno jih poznamo, a za branje, učenje oziroma osvežitev znanja je koristno, da so lepo pregledno in jasno opisani, zbrani na enem mestu in hitro dostopni. Podobno pomembno se mi zdi poudariti, da je v vseh ključnih poglavjih infektologije podrobno, a širše razumljivo opisana patogeneza infekcijskih bolezni, se pravi, kako in zakaj se sploh pojavijo okužbe oziroma infekcijske bolezni,« pravi prof. Tomažič.
K temu, nadaljuje, spadajo še laboratorijska in mikrobiološka diagnostika, vse vrste protimikrobnega zdravljenja, obravnava bolnika z vročino, septičnega bolnika, kjer, kot je znano, pridejo bakterije v kri in se nevarno razsejejo po gostitelju.
»Omeniti je treba še klasične izpuščajne infekcijske bolezni, okužbe različnih tkiv in organov, potovalna medicina, zoonoze, že omenjene okužbe, povezane z zdravstvom in tudi različne vrste preventivnih ukrepov, kot so cepljenje in kemoprofilaksa.«
Ne manjka niti
Posebna rubrika, pomenljivo naslovljena »11. šola pod mostom«, ponudi v branje »uporabno znanost« z manj znanimi podatki iz zgodovine infekcijskih bolezni, največjih epidemij v zgodovini človeštva in pojasni, kaj pomeni Quorum sensing, to je sistem, ki ga, na primer, uporabljajo žuželke, da najdejo najboljše bivališče in – tako se »pogovarjajo« tudi bakterije ...
V omenjeni rubriki je tudi pojasnjeno, kako se je počasi uveljavil penicilin, ki je še vedno najbolj priljubljen antibiotik, pa kako se na področju infekcijskih bolezni uveljavlja sodobna nanotehnologija.
Iz (skoraj) pozabe so obudili spomin na znamenitega slovenskega zdravnika Marka Antona Plenčiča, ki je prvi opisal škrlatinko kot samostojno bolezen. Poleg Nobelovcev s področja infekcijskih bolezni in legendarne Florence Nightingale, angleške plemkinje iz 19. stoletja, ki je uveljavila poklic medicinske sestre, so v omenjeni zajetni knjigi tudi zgodbe o velikanih s področja znanosti, umetnosti in politike, ki so umrli zaradi okužb z mikroorganizmi.
Ti so, kot nas opominja infektologija, že več milijonov let naši nevidni spremljevalci in naša usoda; brez njih ne bi mogli (pre)živeti, od njih imamo več koristi kot škode, so pa tudi naši sovražniki v nikoli končani vojni.
